Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se, upoštevaje trditveno podlago v tožbi, vsebina spora nanaša na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja med tožnikom kot delavcem in drugotoženko kot delodajalcem (med spore o odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem namreč sodi tudi odškodninski spor zaradi poškodbe na delu). Za reševanje tovrstnega individualnega delovnega spora je pristojno Delovno sodišče (točka b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Pristojnost Delovnega sodišča je skladno z drugim odstavkom 5. člena ZDSS-1 podana tudi za prvotoženko, ki je zavarovalnica, in zoper katero tožnik v tožbi kot (res navadnega) sospornika zahteva pravno varstvo. Citirani člen namreč ureja atrakcijo pristojnosti v individualnem delovnem sporu, v katerem kot toženki nastopata delodajalec in zavarovalnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi (I. točka izreka), in še, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Delovnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka (tudi tožnik, pritožnik) po pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo, s katero izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se za stvarno pristojno določi Okrožno sodišče v Celju oziroma da se Okrožno sodišče v Celju določi za pristojno za tožbo zoper prvotoženko, zoper drugotoženko pa se zadeva izloči in odstopi Delovnemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je naslovno sodišče stvarno pristojno za sojenje zoper prvotoženko, ker pa obe toženki nastopata kot sospornika, to pomeni, da je naslovno sodišče stvarno pristojno tudi za drugotoženko. Če bi sodišče druge stopnje menilo enako kot sodišče prve stopnje, je v primeru odstopa tožbe zoper drugotoženko (delodajalca) na Delovno sodišče potrebno šteti, da je tožnik primarno izbral pristojnost Okrožnega sodišča, zato se tožba ne more šteti kot ena tožba, ampak gre za dve samostojni tožbi (ena zoper delodajalca in druga zoper zavarovalnico). Posledično se lahko na Delovno sodišče odstopi samo tožba v delu, ki se nanaša na drugotoženko (delodajalca), tožba zoper prvotoženko (zavarovalnico) pa naj se ohrani kot samostojna tožba, za katero je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju. Torej je izpodbijani sklep pravilen le v delu, v katerem se tožba nanaša na drugotoženko (delodajalca), in se lahko v tem delu zadeva izloči in odstopi delovnemu sodišču, v delu, ki se nanaša na zavarovalnico, pa je podana pristojnost Okrožnega sodišča in tožnik je to pristojnost izbral, do česar ima po določbah ZPP pravico; v tem delu je izpodbijani sklep napačen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi uporabilo pravilno pravno podlago. Sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno (prvi odstavek 17. člena ZPP). Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (prvi odstavek 19. člena ZPP). Po pravnomočnosti sklepa, s katerim se je izreklo, da ni pristojno, odstopi sodišče zadevo pristojnemu sodišču (prvi odstavek 23. člena in drugi odstavek 274. člena ZPP). Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v 5. členu določa stvarno pristojnost delovnih sodišč v individualnih delovnih sporih; med drugim so pristojna za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (točka b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Delovno sodišče je pristojno za odločanje tudi, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1).

5. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je tožnik v tožbi navedel, da se je telesno poškodoval v delovni nezgodi, ki se je zgodila 9. 11. 2021 v podjetju A. GmbH v Insbrucku v Avstriji, kamor je bil napoten s strani svojega delodajalca - drugotoženke, in da je slednja imela na dan škodnega dogodka pri prvotoženki zavarovano civilno odgovornost. Po navedbah tožnika je do škodnega dogodka prišlo ob rezanju desk za opaže s krožno žago.

6. Tožnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, najprej da je Okrožno sodišče v Celju stvarno pristojno za prvotoženko, in nato še, da je stvarno pristojno tudi za drugotoženko, ker sta toženca sospornika. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se, upoštevaje trditveno podlago v tožbi, vsebina spora nanaša na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja med tožnikom kot delavcem in drugotoženko kot delodajalcem (med spore o odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem namreč sodi tudi odškodninski spor zaradi poškodbe na delu). Za reševanje tovrstnega individualnega delovnega spora je pristojno Delovno sodišče (točka b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Pristojnost Delovnega sodišča je skladno z drugim odstavkom 5. člena ZDSS-1 podana tudi za prvotoženko, ki je zavarovalnica, in zoper katero tožnik v tožbi kot (res navadnega) sospornika zahteva pravno varstvo. Citirani člen namreč ureja atrakcijo pristojnosti v individualnem delovnem sporu, v katerem kot toženki nastopata delodajalec in zavarovalnica.

7. Tožnik nadalje neutemeljeno pritožbeno navaja, da je v primeru odstopa tožbe zoper drugotoženko na Delovno sodišče potrebno šteti, da je tožnik primarno izbral pristojnost Okrožnega sodišča v Celju, zato se tožba ne more šteti kot ena, temveč gre za dve samostojni tožbi, eno zoper drugotoženko kot delodajalca in drugo zoper prvotoženko kot zavarovalnico. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo skladno z drugim odstavkom 17. člena ZPP, to je na podlagi navedb v tožbi; te dajejo podlago za zaključek o eni vloženi tožbi, naperjeni zoper dve toženi stranki - tožnikovega delodajalca in zavarovalnico. Zgolj takšen zaključek in dejstva, na katerih ta temelji, so lahko predmet pritožbene presoje, zato šele v pritožbi izpostavljeno stališče, da gre za dve samostojni tožbi, česar tudi sicer podatki v spisu ne podpirajo, ni utemeljeno.

8. Ob navedenem se je sodišče prve stopnje skladno s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 in drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v zadevi (I. točka izreka). Pravilno je tudi odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP odstopilo v reševanje Delovnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (II. točke izreka sklepa).

9. Sodišče druge stopnje je tako v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP.

10. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni bil uspešen (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).