Jedro

V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZZavar je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe Agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 311. členom ZZavar pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na Odredbo VII, zavrglo.

Na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, Vrhovno sodišče ne more rešiti spora, ker so ugotovljena dejstva, na katera je Agencija oprla izpodbijano odločbo, v nasprotju s podatki spisa. Odločba je bila odpravljena, zato ne more biti podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožba zoper odredbo o dopolnitvi poročila 40105-1103/11-11,24 z dne 25. 7. 2011 se zavrže. Tožbi zoper odločbo 40105-1259/11-11,24 z dne 25. 8. 2011 se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi te odločbe do plačila.

Obrazložitev

1. V relevantnem delu v tem postopku sodnega varstva izpodbijane odredbe o dopolnitvi poročila 40105-1103/11-11,24 z dne 25. 7. 2011 (v nadaljevanju Odredbe VII) je Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija) ugotovila, da iz poročila tožnice o uskladitvi z odredbo o dopolnitvi poročila 40105-1040/11-11,24 z dne 4. 7. 2011, ki ga je Agencija prejela 11. 7. 2011, in priloženih dokazov (v nadaljevanju Poročila z dne 8. 7. 2011) ne izhaja, da je kršitev, ugotovljena v točki 1.1. izreka odredbe o odpravi kršitev 40105-381/08-27 z dne 14. 4. 2008 (v nadaljevanju Odredbe I) v zvezi s točko 2.1. izreka Odredbe I, odpravljena na način, določen z odločbo 40105-619/11-27,38,11,24 z dne 12. 4. 2011 (v nadaljevanju Odločbo) in odredbo o dopolnitvi poročila 40105-1040/11-11,24 z dne 4. 7. 2011 (v nadaljevanju Odredbo VI). Agencija tožnici očita, da sredstev za pokrivanje obveznosti za zajamčena izplačila ob doživetju za produkta A. in B. ni umestila v kritni sklad življenjskih zavarovanj (v nadaljevanju KSZZ); v nasprotju s tem je tožnica Agenciji poročala, da bo navedena sredstva vodila znotraj KSNT kot ločen podsklad in bo tako tudi spremljala usklajenost z določili 121. do 124. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) in ji o tem poročala v okviru rednega poročanja (1. točka izreka Odredbe VII). Agencija je zavarovalnici naložila, da v roku 8 dni od prejema Odredbe VII dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije za zajamčeno najmanjše izplačilo za produkta A. in B. prenese na kritni sklad KSZZ, ravno tako pa za navedena produkta na kritni sklad KSZZ prenese tudi sredstva v višini, ki je enaka višini zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju, izračunanih v skladu s formulo iz prve alineje 2. točke Odločbe (2. točka izreka Odredbe VII).

2. Tožnica je zoper 1. in 3. točko izreka Odredbe VII vložila ugovor, ki ga je Agencija z v tem postopku sodnega varstva izpodbijano odločbo 40105-1259/11-11,24 z dne 25. 8. 2011 (v nadaljevanju Odločbo I) kot neutemeljenega zavrnila.

3. V postopku sodnega varstva tožnica izpodbija Odredbo VII in Odločbo I. Uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, napačno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) pa predlaga, da Odredbo VII v izpodbijanem delu odpravi, Odločbo I pa spremeni tako, da ugovoru zavarovalnice zoper Odredbo VII ugodi in ugotovi, da so bile kršitve s strani zavarovalnice odpravljene; podrejeno temu pa, da Odredbo VII v izpodbijanem delu, Odločbo I pa v celoti odpravi in vrne zadevo Agenciji v ponovno odločanje. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov postopka po odmeri sodišča, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožba je bila vročena Agenciji, ki v pravočasnem odgovoru predlaga zavrženje tako primarnega kot tudi podrejenega tožbenega predloga, podrejeno temu pa njuno zavrnitev.

O tožbi zoper Odredbo VII

5. V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZZavar je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe Agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 311. členom ZZavar pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na Odredbo VII, zavrglo.(1) Odločitev o tožbi zoper Odločbo I

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker se glede načina odprave kršitve neposredno sklicuje in opira na nezakonito Odločbo, ki je predmet izpodbijanja v postopku sodnega varstva v zadevi G 14/2011. Z vlogo z dne 15. 6. 2012 je opozorila, da je Vrhovno sodišče v zadevi G 14/2011 dne 22. 5. 2012 izdalo sodbo, s katero je odpravilo Odločbo. Navaja, da je postala z odpravo Odločbe izpodbijana odločba neizvršljiva, zaradi česar jo je treba odpraviti.

8. Vrhovno sodišče navedbam tožnice pritrjuje. Iz prvega odstavka 1. točke izreka Odredbe VII v zvezi z Odločbo I izhaja ugotovitev Agencije, da tožnica kršitve [...] ni odpravila na način, določen z Odločbo [...]; v 3. točki izreka Odredbe VII v zvezi z Odločbo I pa je Agencija tožnici naložila, da dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije za zajamčeno izplačilo prenese na kritni sklad KSZZ in da na isti sklad prenese tudi sredstva v višini, ki je enaka višini zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju, izračunana v skladu s formulo iz prve alineje 2. točke izreka Odločbe. Izpolnitev slednjih obveznosti je torej v celoti vezana na izrek Odločbe, ki je bila v postopku sodnega varstva odpravljena. To pomeni, da se izpodbijana odločba dejansko sklicuje na akt, ki v času odločanja Vrhovnega sodišča ne obstaja več.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so ugotovljena dejstva, na katera je Agencija oprla izpodbijano odločbo, v nasprotju s podatki spisa. Odločba je bila, kot rečeno, odpravljena, zato ne more biti podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče je zato tožbi ugodilo in na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) Odločbo I odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v (morebiten) ponoven postopek.

Odločitev o stroških postopka

10. Tožnica je priglasila stroške postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in s tem v zvezi predlagala, da Vrhovno sodišče zahteva presojo ustavnosti tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 oziroma glede Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnika) uporabi exceptio illegalis. Tožnica ni navedla razlogov za svoje stališče, teh pa ni našlo niti Vrhovno sodišče. 11. Vrhovno sodišče je zato tožnici na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznalo povračilo stroškov v višini 350,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi G 42/2010 in G 43/2010 z dne 22. 11. 2011, 5. točka obrazložitve, in sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi G 14/2011 z dne 22. 5. 2012, 6. točka obrazložitve.