Jedro

ZPP v 190. členu določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Vendar tožeča stranka navedeno določbo razlaga napačno. Pojem odtujitve se namreč nanaša na prenos lastninske pravice na stvari (s pravnoposlovnim prenosom ali s pridobitvijo lastninske pravice na originaren način oziroma z oblastnim aktom) in ne na prenos posesti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „II. 1. Ugotovi se, da obstoji lastninska pravica – terjatev – izločitvena pravica tožeče stranke do tožene na šestcilinderskem, štiritaktnem turbopolnjenem dizelskem motorju proizvajalca AB Volvo Penta, Model 000, serijska številka 000, modelno leto 2006, izdelan 17. 11. 2005, deklarirane moči 423 kW, prostornine 9.360 cm3. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči izročiti naslednje premičnine: šestcilinderski, štiritaktni turbopolnjeni dizelski motor proizvajalca AB Volvo Penta, Model 000, serijska številka 000, modelno leto 2006, izdelan 17. 11. 2005, deklarirane moči 423 kW, prostornine 9.360 cm3. III. Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 5.035,58 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.685,64 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zaradi delnega umika tožbe v delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na opremo plovila in na priznanje pogojne terjatve tožeče stranke do tožene, postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice – terjatve – izločitvene pravice tožeče stranke na šestcilinderskem, štiritaktnem turbopolnjenem dizelskem motorju proizvajalca AB Volvo Penta, Model 000, serijska številka 000, modelno leto 2006, izdelan 17. 11. 2005, deklarirane moči 423 kW, prostornine 9.360 cm3 (v nadaljevanju: motor) in na izročitev motorja (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke v višini 3.260,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo1 se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 31. 5. 2006 sklenili Pogodbo o leasingu (priloga spisa A13), katere predmet je bilo plovilo proizvajalca I. S.p.A. (v nadaljevanju: plovilo), ki pa je bila razdrta na podlagi zakona, ker tožena stranka v dodatnem roku do 15. 7. 2013 ni poravnala svojih obveznosti. Tožeča stranka je v postopku osebnega stečaja, ki teče nad toženo stranko, na podlagi izločitvene pravice zahtevala, da se iz stečajne mase izloči plovilo s pripadajočo opremo in prijavila pogojne denarne terjatve. V končnem dodatnem seznamu preizkušenih terjatev je stečajni upravitelj prerekal izločitveno pravico ter prijavljene pogojne terjatve, zato je tožeča stranka vložila tožbo v tej pravdi. S tožbo je najprej zahtevala ugotovitev obstoja lastninske pravice in s tem izločitvene pravice v stečajnem postopku nad toženo stranko, izročitev plovila in njegove opreme (vključno z motorjem plovila) ter ugotovitev obstoja nekaterih pogojnih terjatev do tožene stranke. V delu tožbenega zahtevka glede plovila, opreme in obstoja pogojnih terjatev je nato tožbo umaknila, tako da sedaj zahteva le še ugotovitev obstoja izločitvene pravice in izročitev motorja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se motor zaradi popravila, ki ga je pisno naročila tožeča stranka, nahaja pri A. A. Tožena stranka tako motorja nima v svoji posesti in ta ne spada v stečajno maso. Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo.

5. Izločitvena pravica je pravica lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Z izločitveno pravico se izpodbija domneva, da so stvari v dolžnikovi posesti tudi v njegovi lasti (drugi odstavek 11. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ) in s tem v stečajni masi. Če izločitveni zahtevek temelji na lastninski pravici tožeče stranke, je lastninska pravica samo pravna podlaga za njegovo uveljavljanje. Izločitveni zahtevek zoper stečajnega dolžnika pa je lahko uspešen le, če so stvari, katerih izločitev je zahtevana, pri stečajnem dolžniku, oziroma če ima stečajni dolžnik te stvari tudi v posesti. Zato mora upnik v pravdi dokazati tako svojo lastninsko pravico kot tudi dejstvo, da ima stečajni dolžnik sporne stvari v posesti.2 V tem postopku ni sporno, da je tožeča stranka lastnica motorja. Mora pa v skladu z navedenim dokazati, da ima insolventni dolžnik (tožena stranka) motor v svoji posesti.

6. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko v nasprotju s 190. členom ZPP ni ugotavljalo dejanskega stanja glede posesti v času prijave terjatve oziroma v času vložitve tožbe. ZPP v 190. členu določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Vendar tožeča stranka navedeno določbo razlaga napačno. Pojem odtujitve se namreč nanaša na prenos lastninske pravice na stvari (s pravnoposlovnim prenosom ali s pridobitvijo lastninske pravice na originaren način oziroma z oblastnim aktom) in ne na prenos posesti.3 Glede na to, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka motor A. A. izročila v (neposredno) posest zgolj z namenom popravila in ne v okviru razpolagalnega posla prenosa lastninske pravice, omenjeni člen v obravnavani zadevi ni uporabljiv.

7. V zvezi s pritožbenimi očitki protispisnosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nasprotje kot ga zatrjuje pritožba (med razlogi izpodbijane sodbe in listinami v spisu) ne pomeni kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je namreč napaka tehnične narave (na primer napaka v povzemanju (prenosu) vsebine listinskega gradiva v sodbo) in je ni mogoče enačiti z morebitno zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja (dokazno oceno), kot jo s tovrstnimi navedbami zatrjuje pritožba.4 Sodišču pa se prav tako ni treba opredeliti do vseh izvedenih dokazov, temveč le do tistih, ki so pravno relevantni za odločitev v obravnavani zadevi. Zato pritožbeno zatrjevane kršitve bistvenih določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da odgovora na tožbo ni vložila pooblaščena oseba, ker je pooblastilo odvetniku podpisal stečajni upravitelj in ne B. B. Z začetkom postopka osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso (prvi in drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP). Polnoletna oseba, ki ji je delno omejena poslovna sposobnost, pa je pravdno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti (drugi odstavek 77. člena ZPP). Zato je z začetkom osebnega stečaja nad dolžnikom pooblastilo za zastopanje (drugi odstavek 245. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP) kot njegov zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP) pridobil stečajni upravitelj.5 Zadeva VSRS II Ips 208/2015, na katero se sklicuje pritožnica, ni primerljiva z obravnavano. V navedeni zadevi se je namreč presojala sposobnost zastopanja stečajne dolžnice kot pooblaščenke stranke v pravdnem postopku in ne njena poslovna sposobnost glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Tudi sicer tožeča stranka ne pojasni, kako naj bi navedena kršitev 318. člena ZPP vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe oziroma kakšna škoda naj bi ji nastala z navedeno kršitvijo.

9. Utemeljeno pa pritožba sodišču prve stopnje očita, da je dejansko stanje zmotno ugotovilo. V postopku na prvi stopnji je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka plovilo (z opremo in motorjem) uporabljala na podlagi leasing pogodbe, sklenjene 31. 5. 2006 (priloga spisa A13). Plovilo se je leta 2011 poškodovalo. Popravilo je bila dolžna izvesti tožena stranka, saj vsa tveganja uporabe predmeta leasinga bremenijo leasingojemalca (Splošni pogoji za leasing čolnov, Par. 5, priloga spisa A14). Zato je tožeča stranka toženi za popravilo plovila dala pooblastilo (priloga spisa B10). Celotno plovilo je bilo dano v popravilo 15. 12. 2011 družbi B., še pred razdrtjem leasing pogodbe. V času popravila družbe B. je bilo plovilo tako v posredni posesti tožene stranke. Leasing pogodba je bila zaradi neplačila obrokov leasinga tožene stranke oziroma neplačila po sklenjeni poravnavi z dne 27. 6. 2013, dne 15. 7. 2013 razvezana na podlagi zakona. Nato so se deli oziroma oprema plovila zaradi popravila nahajali pri Zavorni servis C. C. s. p., še vedno v posredni posesti tožene stranke. Vendar naj bi marca 2016 B. B. (tožena stranka) opremo prestavil na tožeči stranki neznano lokacijo. Navedeno je dokazovala z izjavo C. C. (priloga spisa A18). Trdila je tudi, da je do prijave izločitvene pravice, pa tudi še v tej pravdi (na narok za glavno obravnavo dne 5. 9. 2017) tožena stranka trdila, da ima motor v posesti in ga tožeči stranki ne bo izročila. Navedeno je dokazovala z elektronskim sporočilom tožene stranke prokuristki tožeče stranke D. D. (priloga spisa A19), iz marca 2016, v katerem je zapisala, da tožeči stranki ne dovoli odvoza plovila in bo v nasprotnem primeru odvoz štela za motenje posesti. Z omenjenimi navedbami in dokazi je tako tožeča stranka po mnenju pritožbenega sodišča zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s tem, da ima tožena stranka motor v posesti. Trditveno in dokazno je tako prešlo na toženo stranko.

10. Tožena stranka je v zvezi s posestjo motorja zatrjevala, da motorja nima, temveč ga ima v posesti družba A. d. o. o., ki je izvajala popravila na plovilu. Navodilo za popravilo plovila (in motorjev) pa naj bi naročila tožeča stranka po toženi stranki kot pooblaščencu. SPZ v drugem odstavku 24. člena določa, da ima posest tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova. Podlaga za nastanek posredne posesti je t. i. posestno posredovalno razmerje, pod katerega lahko uvrstimo tudi naročilo za popravilo (podjemna pogodba6).7 Če bi torej držale trditve tožene stranke, da je naročilo za popravilo dala tožeča stranka, bi tako nastalo posestno posredovalno razmerje med tožečo stranko in A. A., motor pa bi se nahajal v posredni posesti tožeče stranke (ne glede na to, da ga je imela v neposredni posesti tožena stranka, ki ga je nato predala A. A.). Vendar po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka zgolj z navedbo, da je popravilo naročila tožeča stranka po toženi kot pooblaščencu, ni ponudila zadostne trditvene podlage, da bi izpodbila trditev tožeče stranke, da se motor še vedno nahaja v (posredni) posesti tožene stranke (212. člen ZPP). Glede na trditve tožeče stranke (da je bila leasing pogodba razdrta že leta 2013, da je tožeča stranka toženo v istem letu pozivala na vračilo motorja (priloga spisa A11), da je tožena stranka v elektronskem sporočilu marca 2016 navajala, da tožeči stranki ne dovoli odvoza plovila in bo v nasprotnem primeru odvoz štela za motenje posesti ter da med pravdnima strankam od leta 2015 poteka več sodnih sporov), ki ne podpirajo toženkine teze o tožničinem naročilu popravila v letu 2016, bi morala po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka podati konkretnejše trditve v zvezi z naročilom. Tožena stranka namreč ni navedla, kdaj naj bi tožeča stranka popravilo naročila, komu naj bi to naročila in za katero naročilo oziroma pooblastilo naj bi sploh šlo, samega naročila oziroma pooblastila pa tudi ni predložila. Kot dokaz naročila je sicer predlagala zaslišanje A. A., ki je izpovedal o pisnem naročilu, ki naj bi ga mu dala tožena stranka, pri čemer naj bi šlo za pisno naročilo družbe Y. Leasing8, vendar pritožbeno sodišče opozarja, da dokazi (izpovedba priče) ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.9 Tudi, če je tožena stranka imela v mislih pooblastilo iz leta 2011 (priloga spisa B10), ki ga v pritožbi omenja tudi tožeča stranka, je bilo po mnenju pritožbenega sodišča pooblastilo dano v času trajanja leasing pogodbe leta 2011 kot mandat tožeče stranke toženi, da naroči popravilo v svojem imenu (kar je bila kot leasingojemalka dolžna storiti glede na Splošne pogoje za leasing čolnov, Par. 5, priloga spisa A14) in je le-to zaradi razdora leasing pogodbe prenehalo veljati. Glede na navedeno tožena stranka ni zadostila (prevaljenemu) trditvenemu in dokaznemu bremenu, da motorja nima več v (posredni) posesti.

11. Pritožba tožeče stranke je tako utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku ugodilo, kot izhaja iz izreka te odločbe (4. alineja 358. člena ZPP).

12. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povračila stroškov postopka, vključno s pritožbenimi. Stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenih stroškovnikih in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke, nastali pred sodiščem prve stopnje, znašajo 800 točk za tožbo (tar. št. 19/1 OT), 800 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1 OT), 400 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/2 OT), 800 točk za zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 21/1 OT), 3 x 400 točk za zastopanje na nadaljnjih narokih za glavno obravnavo (tar. št. 21/2 OT), 4 x 40 točk za odsotnost iz pisarne (člen 6/4 OT), 5 x 20 točk za obvestilo sodišču (tar. št. 43/4 OT), 2 x 50 točk za dostavo listin (tar. št. 19/4), 2 oziroma 1 odstotek materialnih stroškov (člen 11/3 OT), 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, 939,00 EUR sodne takse, 549,47 EUR za prevod sodbe opr. št. 50 Cg 120/14s Deželnega sodišča v Celovcu in 316,35 EUR za prevod sodbe opr. št. 2R 140/19d Višjega deželnega sodišča v Gradcu, skupaj 5.035,58 EUR. Potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke pa znašajo 1.000 točk za redno pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (člen 11/3 OT), 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve in sodno takso v višini 939,00 EUR, skupaj 1.685,64 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki skupno plačati 6.721,22 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za konference s stranko in pregled listin (pripravljalnih vlog), ker te storitve nimajo narave samostojne storitve, ampak so že vključene v nagrado za sestavo vlog.10 1 Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da s pritožbo izpodbija celotno odločbo sodišča prve stopnje (sodbo in sklep), vendar je iz vsebine pritožbenih navedb mogoče razbrati, da odločbo izpodbija zgolj v II. točki (sodba) in posledično III. točki (sklep o stroških) izreka, ne pa tudi v I. točki izreka (sklep o ustavitvi postopka). 2 Primerjaj VSC sodba Cpg 305/2015; Plavšak, N., Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 37. 3 Galič, A. v: Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 230. 4 Zobec, J. v: Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 312, 313. 5 Glej na primer VSRS Sklep II DoR 322/2021, VSL sklep II Cp 3393/2015. 6 S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne svari, naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). 7 Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R., Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 120. 8 Po trditvah tožeče stranke, je tožeča stranka univerzalni pravni naslednik družbe Y. Leasing. 9 Primerjaj VSL Sodba I Cpg 320/2021, VSL Sodba in sklep II Cpg 317/2021, VSL Sodba I Cpg 604/2019 in druge. 10 Primerjaj VSL Sodba II Cpg 453/2020, VSL Sodba I Cpg 224/2020, VSL Sklep II Cp 1055/2018 in druge.