Jedro

Ker kolektivna pogodba dejavnosti nima opredeljenih kriterijev glede časovnega trajanja "daljše bolezni" kot temelju za določitev solidarnostne pomoči, mora sodišče v sporu izhajati iz konkretnega življenjskega primera in kot odločilne sprejeti podatke trajanju bolniškega staleža (dva meseca in pol) ter stanju bolezni pred hospitalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati solidarnostno pomoč v znesku 59.223,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.11.1996 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 22.950,00 SIT.

Ugotovilo je, da je tožnica v letu 1994 imela daljšo bolezen, v tej zvezi je bila v bolniškem staležu 2 meseca in 11 dni, bolehala pa je tudi pred zdravljenjem v bolnišnici. Zato je v skladu z določbo 101. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 - 19/96, v nadaljevanju: KP dejavnosti) upravičena do vtoževanega zneska iz naslova solidarnostne pomoči. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je potrebno izhajati iz namena pravice do solidarnostne pomoči. Glede na to, da navedena določba KP dejavnosti ne opredeljuje časovnega trajanja daljše bolezni, je dopustno uporabiti stališče odbora za razlago KP dejavnosti glede določbe 36. čl. KP dejavnosti, ki v zvezi z kriterijem daljšega zdravljenja za določitev višine letnega dopusta, opredeljuje takšno zdravljenje v zdravstveni ustanovi, ki traja 3 mesece ali več. Meni, da sodišče ne more zgolj arbitrarno odločati o tem, kaj šteje za daljšo bolezen, temveč odločati le ob uporabi objektivnih kriterijev, pred odločitvijo pa zaprositi pristojno komisijo za razlago kolektivne pogodbe, da poda ustrezno stališče. Sodba tako nima utemeljenih razlogov, pri čemer so ti tudi v medsebojnem nasprotju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva, ki niso v nikakršnem medsebojnem nasprotju, zaradi česar pritožbena navedba o obstoju postopkovne kršitve iz določbe 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ni utemeljena. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo ter zaključke v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v zvezi z pritožbenimi navedbami le še dodaja: Solidarnostna pomoč je pogodbeno dogovorjena pravica delavca, vezana na obstoj določenega dogodka in se izplača z namenom, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. V skladu z določbo 101. čl. KP dejavnosti pripada delavcu med ostalim solidarnostna pomoč tudi v primeru daljše bolezni, zaradi katere je začasno nezmožen za delo. Pojem daljše bolezni iz navedene določbe se ne more enačiti s pojmom neprekinjenega daljšega zdravljenja, to je z enim od kriterijev za določitev višine letnega dopusta po določbi 36. čl. KP dejavnosti. Zato stališče odbora za razlago KP dejavnosti, ki razume pojem neprekinjenega daljšega zdravljenja kot zdravljenje v zdravstveni ustanovi, ki traja 3 ali več mesecev, tudi v smislu analogne uporabe v tej zadevi ne more biti sprejemljivo. Sodišče pa tudi ni zavezano, da od določenih organov pridobi ustrezna mnenja in stališča glede uporabe konkretnih določb, saj je kot samostojen pravosodni organ pristojno, da v skladu z izvedenimi dokazi in ob pravilni uporabi materialnega prava v sporu pravično razsodi.

Ker KP dejavnosti v svojem 101. čl. glede primera daljše bolezni nima določenih dodatnih kriterijev in ob tem, da pristojna komisija oz. odbor za razlago njenih določil tudi nista opredelila časovnega trajanja dogodka, ki je povezan z daljšo boleznijo, je sodišče prve stopnje v sporu utemeljeno izhajalo iz konkretnega življenjskega primera. V tej zvezi je pravilno kot odločilne sprejelo podatke iz zdravniškega potrdila, ki se nanašajo na dolžino trajanja tožničinega bolniškega staleža, dodatno podkrepljene z določenim stanjem bolezni in okoliščin pred sprejemom tožnice v bolnišnico. Tako ugotovljena dejstva pa v konkretnem primeru utemeljujejo tožničino upravičenost do vtoževanega zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).