Jedro

V skladu z 271. členom ZFPPIPP so izpodbojna pravna dejanja stečajnega dolžnika, pogoj za to pa seveda je, da gre za pravno dejanje, ki ima učinke.

Kdaj ločitvena pravica ne obstaja, ker sploh ni nastala, določajo materialnopravni predpisi.

Le zapis imena in priimka indosatarja ne predstavlja popolnega indosamenta. To pa pomeni, da indosament ni veljaven in s tem ni izkazana pravica tožene stranke iz vrednostnega papirja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke v višini 180.000,00 EUR na nepremičnini ID znak 000-000-1, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatev tožene stranke v višini 49.125,37 EUR in (III.) toženi stranki naložilo povračilo stroškov tožeče stranke v višini 4.695,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. in III. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagala je, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne ta zahtevek tožeče stranke. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Zahtevala je tudi povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena trditev, da izpodbijana sodba ni obrazložena v delu, ki se nanaša na ugovor tožene stranke, da naj bi šlo za zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz 271. in 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ki naj bi bil postavljen izven obdobja izpodbojnosti iz 269. člena ZFPPIPP, ni utemeljen. Povsem zadostuje navedba sodišča prve stopnje, da ne gre za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

6. Glede na pritožbene navedbe pa višje sodišče še dodaja, da so v skladu z 271. členom izpodbojna pravna dejanja stečajnega dolžnika, pogoj za to pa seveda je, da gre za pravno dejanje, ki ima učinke. Pa še v tem primeru se le razveljavijo učinki pravdnega dejanja iz 271. člena ZFPPIPP v razmerju med stečajnem dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo dejanje opravljeno (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Povsem jasno je, da tožeča stranka ni postavila zahtevka za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Zahtevala je namreč ugotovitev, da ločitvena pravica na nepremičnini ne obstoji. To je povsem drugačen zahtevek. Dolžnikova pravna dejanja, se v obravnavani zadevi sploh ne izpodbijajo, temveč je tožeča stranka vložila tožbo v skladu s 308. členom ZFPPIPP, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

7. Kdaj ločitvena pravica ne obstaja, ker sploh ni nastala, določajo materialnopravni predpisi. V obravnavani zadevi je to Stvarnopravni zakonik – SPZ. V 7. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo, da se zemljiški dolg prenaša le skupaj z zemljiškim pismom (197. člen SPZ) in da lahko pravice iz zemljiškega dolga uveljavlja le tisti, ki je upravičeni imetnik zemljiškega pisma. Pojasnilo je tudi, da je zemljiško pismo stvarnopravni vrednostni papir po odredbi, ki se prenaša z indosamentom (196. člen SPZ). Tožena stranka ne zanika, da indosamenta, ki ga vsebujeta sporni zemljiški pismi, nista popolna v smislu 221. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Tudi višje sodišče se strinja s pravilno obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da le zapis imena in priimka indosatarja ne predstavlja popolnega indosamenta. To pa pomeni, da indosament ni veljaven in s tem ni izkazana pravica tožene stranke iz vrednostnega papirja. Zemljiški dolg torej ni bil veljavno prenesen na toženo stranko, s tem pa ni pridobila pravico do prednostnega poplačila, torej ločitvene pravice. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka. Stroški tožeče stranke pa niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi.