Jedro

V okviru pravdnega postopka III P 294/2023 je bila namreč dne 14. 9. 2023 izdana zamudna sodba, ki je dne 3. 4. 2024 postala pravnomočna. Povzeto ima za posledico, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Obdolžencu se namreč lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovani potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa - kakor v danem primeru - iz posebne pravde.

Izrek

I.Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovano B. B. z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napoti na pot pravde.

II.V preostalem delu se pritožba zagovornika obdolženega A. A. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 31095/2022 z dne 28. 11. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi 251. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, pod preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovani B. B. plača znesek 3.111,00 EUR, sicer bo določena kazen zapora izrečena. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega obremenilo za plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe. Prav tako je odločilo, da je obdolženi dolžan oškodovani B. B. na podlagi 131., 168. 169. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) povrniti škodo v višini 3.111,00 EUR.

2.Takšno sodbo s pritožbo po svojem zagovorniku izpodbija obdolženi A. A. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb ZKP, kršitve kazenskega zakona in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega obtožbe oprosti oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, pri čemer naj se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku posamezniku.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Zagovornik obdolženega prvostopenjskemu sodišču očita prekoračitev obtožbe in s tem absolutno bistveno kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Fokus pritožbenega poudarka je osredotočen na modificirano obtožbo in opozorilo, da obdolženi ni obtožen izvedbe manipulacije pri prenosu podpisa na poravnavo, temveč izvedbe zapisa podpisa oškodovane na poravnavo, tj., da je obdolženi poravnavo sam, osebno, podpisal z imenom oškodovanke oziroma na poravnavi sam, osebno, zapisal ime oškodovane. Vendar takšno pritožbeno izvajanje ne prepriča, saj bistveno ostane prezrto. Namreč, sodišče prve stopnje obtožbo prekorači, če ne upošteva kriterijev, po katerih se razrešuje skladnost odnosa med obtožbo in sodišča. Toda kršitve, ki bi bila možna samo na način, da bi prvostopenjsko sodišče samo poseglo v izrek (in ne državni tožilec v okviru modifikacije obtožnega akta), pritožbeno sodišče ne zaznava, niti je obdolženčev zagovornik na ta način ne zatrjuje.

5.Pritrditi pa ne gre zagovorniku obdolženega niti na točki zatrjevanja relativne bistvene kršitve določb drugega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita o pomembnem dejstvu, za ugotovitev katerega je potrebno strokovno znanje, odločiti samo, brez izvedenca, saj s pritožbenim polemiziranjem o zaključkih izvedenke, zaide v lastno nasprotje. Ne le, da z nedvomno pritegnitvijo sodne izvedenke za forenzične preiskave rokopisov in podpisov, katere tehtne izsledke je sodišče prve stopnje povzelo v točki 20 izpodbijane sodbe, o pomembnem dejstvu ni odločalo brez ustrezne strokovne podpore, kar povsem ovrže točnost pritožbene trditve, pač pa zagovornik obdolženega tudi ni z ničemer dokazal, da je zatrjevana kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Šele če pritožbeno sodišče ugotovi, da so v pritožbi zatrjevane kršitve v vzročni zvezi med kršitvijo kazenskega postopka in pravilnostjo ter zakonitostjo sodne odločbe, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Posledično tudi v tem delu zagovornik obdolženega ostane brez pritožbeno pričakovanega uspeha.

6.S trditvijo, da v izreku izpodbijane sodbe manjka bistveni element kaznivega dejanja ponarejanja listin, uveljavlja zagovornik obdolženega kršitev kazenskega zakona. Pomanjkljivost izreka izpodbijane sodbe obramba vidi v tem, da je ponarejena listina tista, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer po mnenju obdolženčevega zagovornika ni pomembno, ali gre za resnično ali neresnično vsebino. Posledično vztraja, da navedba, da listina ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj (v obravnavanem primeru oškodovana B. B.), predstavlja razlago, kaj je ponarejena listina, zato bi to moralo v opisu dejanja biti konkretizirano, a ni, ker gre za bistveni element kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki velja tako za izvršitveno obliko ponareditve listine, kakor tudi za izvršitveno obliko uporabe ponarejene listine.

7.V povzetem zagovorniku ne gre slediti. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki so ustrezno konkretizirani, v razlogih izpodbijane sodbe pa tudi primerno in zadostno obrazloženi. Obdolženemu A. A. se očita, da je ponarejeno listino uporabil kot pravo, ko je na zavarovalnico poslal obrazec poravnave za škodni primer, katerega je predhodno brez vednosti in pooblastila B. B. izpolnil s svojimi podatki, kamor naj se odškodnina nakaže in z zapisom podpisa oškodovane, zaradi česar je zavarovalnica na njegov račun nakazala 3.111,00 EUR. Pojasniti je, da se pojem uporabe nanaša na ravnanje storilca, s katerim napravi listino dostopno osebi oziroma v danem primeru zavarovalnici, ki naj bi bila s tako izpostavitvijo listine preslepljena, zadostno pa je konkretiziran tudi element izpolnitve obrazca poravnave s podatki obdolženca in z zapisom podpisa oškodovane. Ker so drugačne pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in je sodišče prve stopnje zatorej navkljub drugačnemu stališču zagovornika v točki 22 razlogov izpodbijane sodbe na podlagi obstoječih personalnih in listinskih dokazov ponudilo razumen, prepričljiv in pravilen zaključek, da je ravnanje obdolženca izpolnilo vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, uveljavljana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana. Ob tem pa je še opozoriti, da je primerjava z drugimi kazenskimi zadevami, kot na primer s postopkom II Kp 6122/2016 z dne 13. 10. 2020, citiranim v pritožbi, brez pritožbeno pričakovane teže, saj je vsaka zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami.

8.Jedro pritožbenih navedb je sicer v nestrinjanju z oceno dejanskega stanja, saj pritožnik glede izvedenih dokazov fragmentirano ponuja obširno lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Vendar pritožbeno sodišče v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Sprejete dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa z njimi v celoti soglaša ter se v zaobid nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi dosledno sklicuje. K pritožbenim pomislekom obdolženčevega zagovornika le še dodaja:

9.Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora ter v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero zagovornik ne soglaša. Pri tem analizira posamezne razloge izpodbijane sodbe in jih razlaga izrazito ozko, ne da bi upošteval vsebino vseh izvedenih dokazov ter kazensko pravne očitke kot celoto. S takšnim pritožbenim izvajanjem se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Za zaključek, da je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v tehtnim in prepričljivih dokazih, ki jih je tudi ustrezno materialno ovrednotilo in pravilno upoštevalo pri sprejeti meritorni odločitvi. Sodišče prve stopnje zagovoru obdolženega utemeljeno ni sledilo, ko je zanikal storitev očitanega mu kaznivega dejanja ter stoično v zvezi s prispelo pošto za poravnavo, naslovljeno na oškodovano B. B. v zvezi s škodo zaradi toče, nastalo na paviljonu, zatrjeval, da mu je oče rekel, naj obrazec izpolni ter izpolnjenega pusti na mizi, da se bodo oni o tem naknadno pogovorili. Prav tako ni sprejelo kot resničnih trditev, da je ob prejemu denarja s strani zavarovalnice sklepal, da slednji predstavlja povračilo dolga, ki ga ima njegova družina do njega. Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišane oškodovane B. B. in prič C. C., D. D., E. E., F. F. ter sodne izvedenke, prav tako pa tudi v vsebini listinske dokumentacije, povzete v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Predvsem v točkah 8 do 21 izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče natančno, podrobno in smiselno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je bila vsebina ponujenega zagovora ovržena. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, vzdržnosti in zadostnosti ponujenih razlogov ne morejo ovreči ter je tako le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti obdolženega, primerno materialno ovrednoteni v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10.Ker zagovornik obdolženega tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbo tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

11.Odločbe o kazenski sankciji obdolženčev zagovornik izrecno ne izpodbija. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ki je ne gre spreminjati obdolženemu v korist. Pritožbeno sodišče je po presoji razlogov sodbe glede odločbe o kazenski sankciji, vseh okoliščin obravnavane kazenske zadeve, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče obdolženemu A. A. utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, tj. kazensko sankcijo opominjevalne narave, v okviru katere je določilo ustrezno kazen zapora, primerno preizkusno dobo ter izrečeni posebni pogoj. Pri tem je pravilno upoštevalo v točki 27 ugotovljene in jedrnato obrazloženo obteževalne in olajševalno okoliščino.

12.Obdolženčev zagovornik pa s pritožbo izrecno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane B. B. Tozadevno opozori, da je oškodovana v zvezi s plačilom zneska 3.111,00 EUR s pripadki zoper obdolženca v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru III P 294/2023 z dne 22. 3. 2023 sprožila pravdo, v okviru katere od obdolženega izterjuje sporni znesek 3.111,00 EUR s pripadki. Razloži, da se navedena pravda trenutno nahaja v stadiju pritožbenega postopka. Glede na to, da oškodovana od obdolženega v pravdnem postopku izterjuje sporni znesek 3.111,00 EUR, zavzame stališče, da ji ga kazensko sodišče z izpodbijano sodbo ne bi smelo prisoditi na podlagi vloženega premoženjskopravnega zahtevka, saj oškodovana od obdolženca ni upravičena v dveh različnih sodnih postopkih (kazenskem in pravdnem) izterjevati isto denarno terjatev. Iz tega razloga poudari pritožbeno pričakovanje, da kazensko sodišče oškodovano s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, ki jo je v cit. zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru oškodovana že tudi začela.

13.V povzetem je zagovorniku obdolženega pritrditi. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP lahko sodišče prve stopnje v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, o uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku odloči (le) na tri, taksativno določene načine: oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti prizna, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, pa oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Po PUND vpogledu v sodni odločbi pravdne zadeve tožeče stranke B. B. zoper toženo stranko A. A. III P 294/2023 z dne 14. 9. 2023 v zvezi s I Cp 887/2023 z dne 3. 4. 2024 pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi ni upoštevalo, da je zaradi plačila 3.111,00 EUR s pp med tožnico B. B. in toženo stranko A. A. pred Okrajnim sodiščem v Mariboru obstoji že zaključena pravda. V okviru pravdnega postopka III P 294/2023 je bila namreč dne 14. 9. 2023 izdana zamudna sodba, ki je dne 3. 4. 2024 postala pravnomočna. Povzeto ima za posledico, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Obdolžencu se namreč lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovani potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa - kakor v danem primeru - iz posebne pravde.

14.Glede na obrazloženo, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, kot je navedeno v izreku te sodbe, sicer pa v preostalih nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15.Sodna taksa ni bila določena, saj je bilo s to sodbo odločeno deloma v korist obdolženega (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Enako Dežman Z. v Šepec M. (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 908 in 910.

2Povzeto po Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 336.

Zveza

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 251, 251/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 317, 371/1, 371/1-9, 371/2, 372, 372-1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.