Jedro

Načeloma se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil delavec, za katerega ni podatkov o opravljanju dela (kar še toliko bolj velja v primeru zlorabe), upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi bil tožnik, kot bi bilo zakonito, v delovnem razmerju pri toženki, ne pri družbi IPS, bi mu toženka skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020. Toženki je naložilo, da tožniku za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v obvezno in dodatno pokojninsko zavarovanje, zdravstveno, starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti z vpisom delovne dobe v matično evidenco. Naložilo ji je plačilo razlike v plači v zneskih, ki so razvidni iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek je zavrnilo; plačilo 13. plače (in božičnice) v zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek je zavrnilo; regresa za letni dopust v zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek je zavrnilo. Naložilo ji je povrnitev pravdnih stroškov v višini 556,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude in jo določilo za zavezanca za plačilo sodne takse.

2.Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodba ni obrazložena. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kateri podlagi je tožnik upravičen do vtoževanih zneskov. Tožnik je bil v delovnem razmerju z družbo A., d. o. o. Delo je opravljal na območju toženke, saj je imela ta družba s toženko sklenjeno pogodbo o opravljanju luško prekladalnih storitev kot družba IPS (izvajalec prekladalnih storitev). Vprašanje razmerja med tožnikom, družbo IPS in toženko je zahtevno pravno vprašanje, na katero so sodišča dajala različne odgovore. S presojo Vrhovnega sodišča RS, da je šlo za zlorabo, ki utemelji odgovornost toženke za prejemke tožnika iz delovnega razmerja (reparacijo), toženka ne soglaša. Predstavlja poseg v 22. in 74. člen Ustave RS. Je v nasprotju s svetovalnim mnenjem VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021; odstopa od sodne prakse Vrhovno sodišče RS ni utemeljilo. Nezakonito poslovanje družbe IPS ni podlaga za obstoj delovnega razmerja; dejansko je šlo za posredovanje dela delavcev uporabniku. Izpolnjevanje pogojev za izvajanje takšne dejavnosti s strani družbe za posredovanje delavcev ni bistveno (sodbi Sodišča EU C-216/15, C-681/18). Odgovornost toženke bi bila kvečjemu subsidiarna. Presoja, da odgovarja kot delodajalec, čeprav je imel tožnik delovnopravno varstvo zagotovljeno v razmerju do družbe IPS, posega v 74. člen Ustave RS. Sodišče testa sorazmernosti ni opravilo in ni utemeljilo, zakaj milejše varstvo tožnika ne bi bilo zakonito. Brez razlogov je odstopilo do ustaljene sodne prakse, da je reparacija lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Višje delovno in socialno sodišče ni obrazložilo, zakaj bi bilo bistveno, da delo tožnika ni bilo začasno. Četudi opravljanje dela ni začasno, to ne pomeni, da obstaja delovno razmerje (sodba Sodišča EU C-232/20 z dne 17. 3. 2022). Družba IPS je samostojen gospodarski subjekt. Lahko bi poslovala z drugimi družbami, ne le toženko. Vključenost tožnika v organiziran delovni proces pri toženki je posledica opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku s strani družbe IPS in ne vodi do presoje o obstoju delovnega razmerja. Enako velja za način, na katerega je pri družbi IPS naročala storitve. Toženka ni bila dejanski delodajalec tožnika. Družba IPS je organizirala delo (delovni čas), izplačevala plače in skrbela za varno delo. Za čas do 9. 10. 2019 obstoj delovnega razmerja ni bil ugotovljen in ni podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Tožnik glede vtoževanih terjatev ni podal nobenih trditev, ni predložil dokazov. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago bi moralo sodišče prve stopnje dokaz z obračunom plač zavrniti. Upoštevati bi moralo le dokaze, ki jih je predložil tožnik. Tožnik ni dokazal, da bi bil povprečni delavec toženke. Do dodatkov so delavci upravičeni le, če delo opravljajo v posebnih pogojih. V premoženjskopravnem delovnem sporu ne velja obrnjeno dokazno breme (sklep VS RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019). Sodišče prve stopnje je kršilo 7. in 212. člen ZPP. Dokazno breme je prevalilo na toženko. Dejstva bi lahko ugotavljalo le v okviru podanih trditev (sodba VS RS VIII Ips 38/2016 z dne 21. 6. 2016, sodba VS RS VIII Ips 16/2008 z dne 11. 5. 2009, sklep VS RS VIII Ips 59/2013 z dne 3. 9. 2013). Informativni dokazi niso dopustni (sodba VS RS II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015). Toženka je višini vtoževanih zneskov ugovarjala. Ni šlo za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sprejete sodne prakse, da delavec ni upravičen do povprečne plače. V delu, ki se nanaša na regrese za letni dopust, poslovno uspešnost in božičnico, sodbe ni obrazložilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev ustavnih pravic. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, zakaj je tožnik upravičen do priznanja delovnega razmerja in razlike v prejemkih iz delovnega razmerja, kot če bi bil v delovnem razmerju s toženko. Tožnikov formalni delodajalec družba IPS, čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku (ni pridobila dovoljenja za opravljanje dejavnosti; 167. člen Zakona o urejanju trga dela - ZUTD, niti ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku; drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD); posredovanje delavcev, kot je bil tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Ugotovljeni namen pogodbenih strank (toženke in družbe IPS) je bil, da se izogne kogentnim določbam Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; drugi odstavek 63. člena ZDR-1), ki določajo uporabo kolektivne pogodbe uporabnika za posredovane delavce. Tožnikovo delo pri toženki ni bilo začasne narave; delo je opravljal od leta 2013 dalje. Toženka sama v pritožbi priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in tudi da je bil tožnik vključen v njen delovni proces. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj elementov delovnega razmerja (4. člen ZDR-1). Navedeno daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene kot so neupoštevne navedbe, s katerimi toženka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS (sodbe in sklepi VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022 in VIII Ips 19/2022, VIII Ips 20/2022, vse z dne 20. 12. 2022, VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023, VIII Ips 17/2023 z dne 20. 6. 2023, sklep VIII Dor 160/2023 z dne 12. 9. 2023).

5.V novem sojenju je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo prejemkov iz delovnega razmerja (reparaciji) tako za čas do prenehanja kot po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri družbi IPS. S tožbo je tožnik uveljavljal reparacijo v višini 1.800,00 EUR, ki jo je opredelil kot povprečno plačo voznika luške mehanizacije in utemeljil z navedbami, da bi bil do takšne plače upravičen, če bi bil (formalno) zaposlen pri toženki. Že v odgovoru na tožbo je toženka zahtevek označila za nesubstanciran in se zavzemala, da bi bil upravičen le do osnovne plače (eventualno povečane z rastjo dodane vrednosti), pri čemer neutemeljeno vztraja v pritožbi. Drži sicer, da se načeloma plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil delavec, za katerega ni podatkov o opravljanju dela (kar še toliko bolj velja v primeru zlorabe), upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi bil tožnik, kot bi bilo zakonito, v delovnem razmerju pri toženki, ne pri družbi IPS, bi mu toženka skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. To še toliko bolj velja za čas po prenehanju delovnega razmerja in s tem opravljanja dela.

6.Tožnik je pred sodiščem prve stopnje podal zadostno trditveno podlago, da bi bil upravičen do prikrajšanja pri plači v višini, kot ga je zahteval in mu ga je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo. Še več, njegovih navedb, da je delovno mesto voznik luške mehanizacije delovno mesto s težkimi pogoji, da je bil sam usposobljen za vsa dela na tem delovnem mestu, da bi bil najboljše oziroma vsaj povprečno ocenjen delavec in da je vsakomesečno opravil 50 ur preko polnega delovnega časa, za katere je predlagal izvedbo dokazov (predložitev listin, zaslišanje strank in prič, izvedensko mnenje), toženka ni konkretizirano prerekala. Ne glede na navedeno, sodišče prve stopnje tožnikovim navedbam ni sledilo, ampak je sklepalo po dokaznem bremenu in tako izhajalo iz podatkov povprečnega delavca, s čimer tožniku ni prisodilo previsokih zneskov, kot neutemeljeno navaja toženka. Sklicuje se na že sprejeto stališče sodne prakse, da povprečna plača primerljivega delavca ni pravilna osnova za izračun prikrajšanja pri plačah (sodbe in sklepi VDSS Pdp 197/2022, Pdp 190/2022, obe z dne 8. 8. 2023, Pdp 194/2022 z dne 17. 8. 2022, Pdp 808/2022 z dne 27. 7. 2023, Pdp 809/2022 z dne 29. 7. 2023, Pdp 813/2022, Pdp 814/2022, obe z dne 27. 6. 2023), ki ni enotna (drugače sodbe in sklepi VDSS Pdp 800/2022, Pdp 811/2022, Pdp 812/2022, Pdp 816/2022, vse z dne 6. 7. 2023, Pdp 158/2023 z dne 6. 7. 2023), v vsakem primeru pa je vprašanje, kako izračunati razliko, odvisno od trditvene in dokazne podlage spora.

7.Tožnik je po izvedenskemu mnenju, pri čemer izvedenka ni bila predlagana kot informativni dokaz, saj je podal zadostno trditveno podlago, zahtevek prilagodil (delna sprememba in delni umik tožbe), tako da je za vsak posamezni mesec zahteval po višini opredeljen znesek prikrajšanja pri plači in po letih poslovne uspešnosti oziroma božičnice ter regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je odločitev, da je tako postavljeni zahtevek v pretežni meri utemeljen (zavrnilni del sodbe ni predmet pritožbenega preizkusa), pravilno sprejelo predvsem na podlagi popolnega in jasnega izvedenskega mnenja; toženka nanj konkretnih pripomb ni imela. Odločitev o utemeljenosti zahtevka po višini je pravilna in ustrezno obrazložena.

8.Glede na vse navedeno, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9.Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

Zveza: