Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo tega sklepa ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ter izpodbijani del sklepa (točka IV izreka) spremenita tako, da se kot sodba glasita: „Tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi:

1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2012 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 19. 9. 2012, se kot nezakonita odpravita.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sklepa št. ... z dne 1. 8. 2012 ni prenehalo, ampak še traja. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 11. 8. 2005, jo pozvati nazaj na delo ter jo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo, nato pa ji po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila, ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2012 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 19. 9. 2012, kot nezakonita odpravita (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sklepa št. ... z dne 1. 8. 2012 ni prenehalo, ampak še traja. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 11. 8. 2005, jo pozvati nazaj na delo ter jo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo, nato pa ji po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila, ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka II izreka). Sklenilo je, da vrednost spora znaša 21.070,74 EUR (točka III izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 677,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo ter točko IV sklepa (odločitev o stroških postopka) se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da postopek prekine in začne postopek predhodnega odločanja pred sodiščem Evropske unije ter po končanem postopku izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče ugodilo zahtevku, ker je ugotovilo, da 246. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) ne zasleduje ciljev, ki sta jih določila Direktiva 2006/54/ES ter Direktiva Sveta 2000/78/ES. Zato ob uporabi pravil Lizbonske pogodbe določbe ZUJF-a ni uporabilo, ker je v nasprotju s prepovedjo diskriminacije temelječe na spolu in starosti oziroma določbe, ki ne zasleduje legitimnega cilja v duhu citiranih direktiv. Sklicevalo se je tudi na 89. člen Zakona o delovnih razmerjih, na Konvencijo mednarodne organizacije dela št. 158, določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter v obrazložitev svoje sodbe preneslo izsek iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-49/98. Sodišče prve stopnje je na podlagi načela primarnosti prava Evropske unije (EU) določbam direktive priznalo kvalitete neposredne učinkovitosti. Načelo primarnosti prava EU pomeni, da pravna pravila sprejeta na ravni EU prevladujejo nad pravili notranjega pravnega reda držav članic. Prvič je Sodišče Evropske unije v načelu primarnosti odločilo v zadevi Kosta v. ENEL. Iz nadaljnjih odločb Sodišča Evropske unije pa izhaja, da je sodišče odločilo, da se država ne more sklicevati prav na noben predpis, niti na ustavo ne, da bi s tem opravičila kršitev pravnih pravil EU. Teorija tudi opozarja, da načelo primarnosti ne zahteva razveljavitve notranjega predpisa, temveč le njegovo neuporabo. V navedeni zadevi je po mnenju tožene stranke, ob načelu primarnosti, potrebno upoštevati tudi načelo vertikalne neposredne uporabnosti direktive. Sodišče Evropske unije je priznalo vertikalni neposredni učinek direktivam in s tem dovolilo, da se posameznik lahko sklicuje na direktivo v sporu zoper državo članico, da bi s tem omogočilo doseganje polnega učinka določb direktive in omogočilo, da se posameznik proti državi sklicuje neposredno na določbe direktive in hkrati uvedlo mehanizem za preprečevanje, da bi se države članice v sporu proti posameznikom sklicevale na to, da direktive zanje niso zavezujoče, ker niso prenesene v nacionalni pravni red. Glede na načelo primarnosti in vertikalne neposredne uporabnosti prava EU tožena stranka meni, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo ne samo na pravo EU, ampak na Konvencijo mednarodne organizacije dela št. 158 in slovensko nacionalno pravo. Zmotno je bilo uporabljeno pravo EU, ker o vprašanjih razlaga prava EU in veljavnosti sekundarne zakonodaje ima izključno pristojno sodišče EU. V ta namen pa je predviden poseben institut predhodnega odločanja. Opustitev postopka predhodnega odločanja pomeni kršitev prava EU in tudi kršitev ustavne pravice do zakonitega naravnega sodnika. Če torej ob poenoteni uporabi prava odloči nacionalno sodišče in ne sodišče Evropske unije, to pomeni, da o tem ni odločalo pristojno sodišče, kar je kršitev pravice do zakonitega sodnika. Pravo EU je tudi del nacionalnega prava, zato gre tudi za kršitev materialnega prava in so mogoča redna in izredna pravna sredstva.

Tožena stranka nadalje v pritožbi obširno razlaga namen obeh direktiv, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev (Direktiva Sveta 2000/78/ES in Direktiva 2006/54/ES). Poudarja, da ju 246. ZUJF ne krši, pri čemer v zvezi s tem podrobno razčlenjuje več zadev sodišča EU, ki so se nanašale na omenjeni direktivi. Sodišče prve stopnje utemeljuje diskriminacijo na podlagi spola na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), pritožba pa opozarja, da sodišče ni obrazložilo, v čem jo je tožena stranka obravnavala manj ugodno glede na spol, v primerjavi z osebo drugega spola v primerljivi situaciji. ZUJF namreč v 246. členu določa, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. člena ali 404. členom ZPIZ-1, pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Zakon ne določa, da se različno obravnava osebe po spolu oziroma da se osebe določenega spola obravnava manj ugodno.

ZUJF v 246. členu ne odkazuje na predhodno določbo 398. člena ZPIZ, torej je starost popolnoma enaka za oba spola. Meni, da Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta ni bila kršena in se v zvezi z normiranjem pokojninske dobe ni mogoče sklicevati, saj to področje ureja Direktiva Sveta 79/7/EGS o postopnem uveljavljanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti, ki pa dopušča postopno približevanje pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni presojalo legitimnih ciljev, določenih z zakonom in tistih, ki iz same določbe izhajajo v smislu njihove zakonitosti, primernosti in nujnosti, niti ni toženi stranki dalo možnosti, da bi svoje trditveno in dokazno breme uveljavljala, kar pa predstavlja kršitev 8. točke 2. odstavka 333. člena ZPP. Med cilje 246. člena ZUJF je potrebno uvrstiti tudi uresničevanje ciljev socialne politike, z rešitvijo ZUJF-a pa se vzpostavlja stanje, ki bo postopno omogočalo olajšano zaposlovanje mladih. Ne strinja se tudi z razlogovanjem sodbe sodišča prve stopnje, da naj bi ZUJF določil administrativno upokojevanje. ZUJF določa, da javnim uslužbencem preneha pogodba o zaposlitvi, ne pa da se morajo upokojiti.

Povzema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo v letu 2001 po poročilu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije potrebno zagotavljati 20,3% vseh prihodkov Zavoda. Tega dejstva ni zatrjevala nobena stranka, prav tako pa sodišče s tem, ko teh dejstev ni ugotavljalo na glavni obravnavi, so pa odločilni razlogi izpodbijane sodbe, toženi stranki ni zagotovilo možnosti, da bi se o navedenem izrekla, zato gre v tem smislu za sodbo presenečenja. Opustitev materialnega pravdnega vodstva povzroči kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da Zakon za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012 in naslednji; ZUJF) ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga Direktiva 2006/54/ES in Direktiva Sveta 2000/78/ES dopuščata v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev (zasledovanje ciljev zaposlovalne politike) pravzaprav razlagalo materialno pravo, tako da zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča ni bila prekoračena trditvena podlaga tožnika, kar tožena stranka uveljavlja v pritožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje pri odločanju sklicevalo na poročilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v letu 2011 (ki ga tožena stranka navaja v pritožbi), zato v zvezi s tem poročilom ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev 7. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je na podlagi ugotovitve, da je 246. člen ZUJF diskriminatoren in da ne zasleduje ciljev, ki sta jih določili Direktiva 2006/54/ES in Direktiva Sveta 2000/78/ES, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zatrjeval diskriminacijo glede izdaje sklepov tožene stranke z dne 1. 8. 2012 in 19. 9. 2012 v zvezi z njegovo starostjo in s spolom, zatrjeval neustavnost 246. člena ZUJF glede na 2. člen (načelo zaupanja v pravo), 14. člen (načelo enakosti), 49. člen (svoboda dela) in 66. člen (varstvo dela) Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Presoja skladnosti zakonske določbe z Ustavo RS je v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Ustavno sodišče RS je sicer v svoji odločbi št. U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 (Ur. l. RS, št. 107/2013) med drugim presojalo tudi skladnost 246. člena ZUJF z določbami Ustave RS, tudi upoštevaje člen 3.a Ustave RS, iz katerega izhaja zahteva, da morajo vsi državni organi, tudi ustavno sodišče, pravo Evropske unije pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo Evropske unije. Ustavno sodišče RS je poudarilo, da je pristojno za presojo skladnosti izpodbijanih določb ZUJF (torej tudi določbe 246. člena ZUJF) z Ustavo RS, ni pa pristojno za presojo skladnosti teh določb z direktivama, na kateri se je v svoji zahtevi za oceno ustavnosti skliceval varuh človekovih pravic (torej na Direktivo 2006/54/ES in na Direktivo Sveta 2000/78/ES). Pri tem je poudarilo tudi, da mora pri presoji predpisov, ki pomenijo izvajanje prava unije, na podlagi člena 3.a/3 Ustave RS, upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso Sodišča EU. Glede na to je Ustavno sodišče RS obe navedeni direktivi ter sodno prakso Sodišča EU, ki se je v zvezi s spornimi vprašanji oblikovala na njuni podlagi, upoštevalo pri razlagi izpodbijanih določb ZUJF in pri presoji njihove skladnosti s pravico do nediskriminatornega obravnavanja z Ustavo RS. Ob upoštevanju vseh zgoraj omenjenih pravnih podlag je med drugim ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS določba 246. člena ZUJF le v delu, kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance.

Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nezakonita, ker je glede na določbi obeh direktiv in 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) temeljila na nedovoljeni starostni in spolni diskriminaciji tožnika, zaradi česar 246. člena ZUJF pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je takšna odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. 89. člen ZDR govori o neutemeljenih razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, med katerimi našteva tudi starost in spol. V konkretnem primeru pa tožniku ni bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 88. členu ZDR), temveč mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (ki pa ni v neskladju z Ustavo RS, tudi upoštevaje primarno in sekundarno zakonodajo EU in sodno prakso sodišča EU).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi neposredno na določbe Direktive 2006/54/ES oz. Direktive Sveta 2000/78/ES, sklicujoč se na 288. člen Lizbonske pogodbe. Lizbonska pogodba je poleg spremembe Pogodbe o Evropski uniji spremenila tudi Pogodbo o ustanovitvi evropske skupnosti in jo preimenovala v Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) tako, da je 288. člen Lizbonske pogodbe, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pravzaprav 288. člen PDEU. Direktive spadajo (tako kot uredbe, sklepi, priporočila in mnenja) med sekundarno pravo Evropske unije. Za razliko od uredb, ki so zavezujoče v celoti in se v državah članicah uporabljajo neposredno (državi članici za uporabo uredbe ni potrebno sprejeti nobenega akta) in ki imajo tudi neposredne učinke (nanje se lahko sklicuje tudi posameznik v postopku pred sodiščem oz. drugim organom), pa so direktive zavezujoče za države članice le glede cilja, ki ga je treba doseči, izbira oblike in metode za dosego tega cilja pa je prepuščena državi članici (člen 288/3 PDEU). Pogoj za neposredno uporabnost uredbe je, da so njene določbe dovolj jasne, nepogojne, da ne potrebujejo nobenih izvedbenih ukrepov, pristojnim organom pa ne smejo puščati nobene diskrecije (tako npr. „Pravo EU, ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU“, prof. dr. Verica Trstenjak, doc. dr. Maja Brkan; GV Založba, Ljubljana 2012; stran 181). Direktive že z ozirom na člen 288/3 PDEU praviloma ne izpolnjujejo pogojev za neposredno uporabnost oziroma neposredno učinkovanje, saj potrebujejo izvedbene akte, ki jih morajo za dosego cilja, ki ga opredeljujejo direktive, sprejeti države članice EU. Pod določenimi pogoji bi bil sicer možen tudi neposreden učinek direktive (podobno kot velja za pogoje za neposredno učinkovanje uredbe), vendar pa po oceni pritožbenega sodišča omenjeni direktivi teh pogojev ne izpolnjujeta.

Na podlagi člena 267/1 PDEU je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede a) razlage pogodb in b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij unije. Na podlagi navedene določbe PDEU se zagotavlja enotna interpretacija prava EU. Med akte iz člena 267/1.b PDEU spadajo tudi direktive. Če se sodišču postavi vprašanje razlage ene od norm iz člena 267/1 PDEU, lahko v zvezi s to razlago sproži postopek za predhodno odločanje po 267. členu PDEU (v takšnem primeru slovensko sodišče prekine konkretni postopek, ki ga vodi - člen 113.a/3 Zakona o sodiščih; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.), odločitev sodišča EU glede pravilne razlage Prava EU pa je za nacionalno sodišče zavezujoča. Sodišču vprašanja za predhodno odločanje ni potrebno postaviti le v primeru, če vprašanje ni pomembno za sprejem odločitve, če je bilo vprašanje že predmet postopka za predhodno odločanje ali če je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne pušča nobenega dvoma za odločitev (doktrina „acte clair“). Te kriterije je sprejelo Sodišče EU (takrat še Sodišče evropskih skupnosti) v zadevi 283/1981 CILFIT.

Po oceni pritožbenega sodišča direktivi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izpolnjujeta pogojev za neposredno učinkovanje (to je razvidno že iz obsežne sodne prakse Sodišča EU, ki se je oblikovala v zvezi s tema direktivama), prav tako pa iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bil za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka izpolnjen eden od kriterijev iz že omenjene zadeve CILFIT (npr. da bi določbe direktive, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, Sodišče EU razložilo tako, kot jo razlaga prvostopenjsko sodišče). Glede na navedeno po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da je neupoštevaje člen 246 ZUJF ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo tožene stranke, da z določbo 246. člena ZUJF direktivi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, nista bili kršeni. V zvezi z diskriminacijo glede tožnikove upokojitve zaradi starosti, se pritožbeno sodišče sklicuje na zadevi C-159/10 in C-160/10 Puchs in Köhler in na zadevo C-411/05 Palacios de la Villa, v katerih je Sodišče EU razložilo, da evropsko pravo ob določenih pogojih ne nasprotuje obveznemu upokojevanju delavcev (podobno tudi zadeva C-45/09 oz. združeni zadevi C-250/09 in C-268/09) 246. člen ZUJF torej ne nasprotuje Direktivi 2006/54/ES. Po stališču pritožbenega sodišča pa že omenjena določba ZUJF ne nasprotuje niti Direktivi Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladnost te določbe v delu, ki se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Ta ugotovitev ustavnega sodišča pa za konkretno zadevo ni odločilnega pomena, saj je tožnik v tem individualnem delovnem sporu moški. Ob upoštevanju navedenega pritožbenemu sodišču teh vprašanj, ki se nanašajo na uporabo prava EU, ni bilo potrebno predložiti v predhodno odločanje Sodišču EU (člen 267/PDEU). Zakonodajalec je lahko uredil prenehanje pogodbe o zaposlitvi tudi v ZUJF, tožena stranka pa je imela v členu 246/3 ZUJF tudi podlago, da je ob izpolnjevanju določenih zakonskih pogojev lahko nadaljevala delovno razmerje z nekaterimi od svojih javnih uslužbencev, za katere bi sicer lahko veljala določba člena 246/2 ZUJF.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker je bila torej določba 246. člena ZUJF veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo spornih sklepov tožene stranke, ki pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih zaključkov ni uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo ter sklep o stroških postopka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo ponovno potrebno odločiti o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (154. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pravdnih stroških tožene stranke, ki jih je ta imela v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločalo, ker niso bili priglašeni.