Jedro

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo le do vprašanja, ali toženec (delavec tožeče stranke) odgovarja za delo ostalih delavcev in ali je odškodninsko odgovoren za škodo, ki naj bi bila povzročena z njegovim neustrezno opravljenim delom na objektu določenega naročnika in ni ugotavljalo, ali je toženec s svojim protipravnim ravnanjem tožeči stranki povzročil škodo pri delu na objektu drugega naročnika (kot je to trdila tožeča stranka). Ker gre za odločilno dejstvo, o katerem izpodbijana sodba razlogov nima, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki izplačati znesek 8.159,53 EUR skupaj z vtoževanimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.016,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencu pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevane škode, ki je tožeči stranki nastala tudi zaradi ponovne sanacije del na objektu A.A. (položitev tlakovcev in obrob), zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Dejansko stanje ni bilo zadosti pojasnjeno, potrebno bi bilo zaslišati še druge predlagane priče (B.B., C.C., D.D. ter lastnika objektov E.E. in A.A.) in angažirati izvedenca gradbene stroke za ugotovitev zatrjevanega obsega sanacije. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bil toženec odgovoren tudi zato, ker ni upošteval navodil tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno presodilo, da navodil toženec glede dela na terasi hiše E.E. ni imel. Priča D.D. bi lahko potrdila, kakšna navodila je toženec dobil, vendar ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, prav tako ni zaslišalo priče B.B.. V konkretni zadevi sploh ni pomembno, ali je bil F. postavljen pravilno oz. ali je bila upoštevana celotna ponudba G.G., da tožeča stranka ni zatrjevala, da je F. polagal toženec. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala, da toženec ni pripravil terase na hiši E.E. tako, kot bi moral, torej, da beton, ki ga je polagal, ni bil dobro zglajen in poravnan, kar je povzročilo, da tudi kasnejši nanosi izolacijske plasti F. niso bile pravilno položene. Tožeča stranka je izkazala obstoj škode s priloženim izvedenskim mnenjem H.H., predlagala pa je tudi imenovanje izvedenca gradbene stroke, vendar sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu ni sledilo. Če bi sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in izvedlo vse predlagane dokaze, bi bila drugačna tudi odločitev glede stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožeča stranka v tem postopku uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega ravnanja toženca. Slednji je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaposlen pri tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu gradbeni delavec. Tožeči stranki naj bi škoda nastala zaradi neustrezno opravljenega dela s strani toženca na dveh objektih, in sicer objektu naročnika E.E. in objektu naročnika A.A.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pri tožeči stranki delal kot gradbeni delavec, kar pomeni, da je opravljal lažja zidarska dela pri polaganju keramike, bil pa je pri delu na obeh objektih vodja skupine. Po zaključku sodišča prve stopnje tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bil toženec kot vodja skupine zadolžen za dajanje navodil drugim delavcem ali za opravljanje nadzora nad njihovim delom. Postavilo se je na stališče, da zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke ni moglo preizkusiti, ali je toženec spoštoval navodila tožeče stranke, saj slednja ni navedla niti vsebine teh navodil niti toženčevih kršitev. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da škoda, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi neustrezno opravljenih del na objektu E.E., ni nastala zaradi toženčevega ravnanja, pač pa zato, ker naročnik E.E. ni sprejel celotne ponudbe izdelave hidroizolacije. Tožeča stranka po zaključku sodišča prve stopnje prav tako ni dokazala obstoja škode, saj izvedensko mnenje, ki ga je tožeča stranka pridobila pred pravdnim postopkom, predstavlja del njene trditvene podlage in zato ne more predstavljati tudi dokaza. Posledično je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14 in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Do očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, ker pritožba razen navedbe, da naj bi bila ta kršitev v postopku storjena, drugih konkretnih navedb, v čem naj bi bila kršitev podana, ne vsebuje. Nasprotno pa je po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je toženec odškodninsko odgovoren tudi za škodo, ki naj bi jo povzročil z neustreznim delom na objektu naročnika A.A.. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo le do vprašanja, ali toženec odgovarja za delo ostalih delavcev in ali je odškodninsko odgovoren za škodo, ki naj bi bila povzročena z njegovim neustrezno opravljenim delom na objektu naročnika E.E. (točke 7, 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati tudi, ali je toženec s svojim protipravnim ravnanjem tožeči stranki povzročil škodo pri delu na objektu naročnika A.A.. Ker gre za odločilno dejstvo, o katerem izpodbijana sodba razlogov nima, je podana navedena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V pritožbi tožeča stranka sodišču prve stopnje smiselno očita tudi relativno bistveno kršitev pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), in sicer prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zvezi s delom, ki ga je toženec opravljal na objektu naročnika A.A., navedlo, da ni moglo preveriti, ali je toženec spoštoval navodila tožeče stranke, saj tožeča stranka ni navedla vsebine teh navodil in kako naj bi jih toženec kršil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi dne 14. 11. 2012, tj. pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 16. 11. 2012, navedla (list. št. 35 in 36), da je tožencu podala jasna navodila, kakšno delo je potrebno opraviti na navedenem objektu in na kakšen način, in sicer, da mora biti beton dober in zglajen, česar pa toženec ni storil. S tem je tožeča stranka povsem določno opredelila vsebino navodil, ki jih je dala tožencu in česa toženec ni opravil tako, kot bi moral. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre za relativno enostavno opravilo, s katerim je bil toženec dobro seznanjen, zato podrobnejše navedbe niti niso potrebne. Tožeča stranka je povsem zadostila svojemu trditvenemu bremenu, zato bi sodišče prve stopnje moralo za ugotovitev resničnosti teh dejstev izvesti predlagane dokaze.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala niti obstoja škode. Stališče sodišča prve stopnje, da pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja zgolj trditveno podlago stranke, je sicer pravilno, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka za dokaz obstoja (in obsega) zatrjevane materialne škode predlagala izvedbo številnih dokazov. Že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2012 je predlagala (tudi) dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, zaslišanjem izvedenca H.H., ki je napravil izvedensko mnenje, ki ga je tožeča stranka predložila, ter zaslišanjem obeh naročnikov, E.E. in A.A.. Vse navedene dokazne predloge pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno in izvedba dodatnih dokazov ne bi v ničemer spremenila odločitve sodišča (točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe - stran 4).

Izvedba preostalih predlaganih dokazov bi bila potrebna tudi v zvezi z ugotovitvijo, ali je podana vzročna zveza med tožnikovim protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je na podlagi reklamacijskega zapisnika (B11) ugotovilo, da je bil vzrok za nastalo škodo v tem, da naročnik E.E. ni sprejel celotne ponudbe izdelave hidroizolacije, s čimer je dejansko ugotovilo, da ni podane vzročne zveze kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo. Pritožbeno sodišče opozarja, da bi sodišče prve stopnje za presojo vzročne zveze moralo izvesti bistveno obsežnejši dokazni postopek, pri tem pa navedeni reklamacijski zapisnik upoštevati zgolj kot enega izmed dokazov po pravilu proste dokazne presoje (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bi tako moralo zaslišati predlagane priče, predvsem pa angažirati izvedenca ustrezne stroke, saj je vprašanje vpliva morebitnega neustrezne priprave betonske podlage na položitev hidroizolacijskega materiala strokovno vprašanje, glede katerega sodišče znanja nima.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo za odpravo kršitev določb postopka in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti obsežni dokazni postopek. V ponovljenem sojenju bo moralo ugotavljati obstoj vseh predpostavk poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti toženčevega ravnanja za škodo, ki naj bi nastala pri njegovi opravi dela tako na objektu naročnika E.E. kot tudi na objektu naročnika A.A.. Pri tem bo moralo izhajati iz trditvene podlage tožeče stranke in upoštevati, da je ta navedla zadostne trditve o dejstvih, ki se tičejo očitanih kršitev toženca pri delu na objektu naročnika E.E.. Za ugotovitev protipravnosti toženčevega ravnanja, tj. kršitve njegovih delovnopravnih obveznosti, bo moralo zaslišati predlagane priče, med drugim tudi B.B., za ugotovitev vzročne zveze in obstoja škode pa angažirati tudi izvedenca ustrezne stroke. Če bo ugotovilo, da so podane predpostavke odškodninske odgovornosti za škodo, nastalo kot posledica neustrezno opravljenega dela na enem ali/in drugem objektu, bo moralo ugotavljati še višino nastale škode, za ugotovitev te pa prav tako zaslišati predlagane priče in angažirati tudi izvedenca, postavitev katerega je kot dokaz predlagala tožeča stranka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.