Up-141/97

13. 10. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 13. oktobra 1999

o d l o č i l o :

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1406/94, U 1776/94 z dne 5. 2. 1997 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/10-XVII- 173.634 z dne 19. 10. 1994 se odpravita.

2.Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila v upravnem sporu zavrnjena njegova tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ). Z njo je bila pritožnikova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 61/92 - odlUS in 13/94 - v nadaljevanju: ZDRS). Izpodbijanima odločbama očita, da se ne bi smeli opirati na določbo tretjega odstavka 40. člena ZDRS, ker je vlogo za sprejem v državljanstvo vložil še pred njeno uveljavitvijo. S tem naj bi bilo poseženo v zaupanje v pravo kot načelo pravne države (2. člen Ustave), saj naj bi sodišče legaliziralo retroaktivno uporabo predpisov. Ker naj bi bil njegov primer obravnavan počasneje kot drugi podobni primeri, pa naj bi bila kršena tudi enakost pred zakonom (14. člen Ustave). Poleg tega sta tako MNZ kot Vrhovno sodišče pri svoji odločitvi upoštevala odločbe o prekrških, ki bi morale biti že izbrisane. S tem naj bi bil kršen 14. člen Ustave in pravica vsakega obdolženca, da se po preteku za rehabilitacijo določenega roka šteje za nedolžnega. Po pritožnikovem mnenju v postopku pridobitve državljanstva namreč ne bi smeli upoštevati tistih prekrškov, za katere je bil kaznovan več kot tri leta pred izdajo odločbe o državljanstvu.

2.MNZ je odločbo o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo utemeljilo z razlogi iz tretjega odstavka 40. člena ZDRS. V izpodbijani odločbi je navedlo 18 odločb sodnika za prekrške iz obdobja med letoma 1988 in 1992. V vseh primerih je šlo za prekrške, storjene v cestnem prometu (vožnja pod vplivom alkohola, vožnja v času trajanja varstvenega ukrepa o prepovedi vožnje, dajanje vozila za vožnjo osebi brez izpita). Ugotovilo je, da je pritožnik s pogostimi kršitvami cestno prometnih predpisov ogrožal življenja, varnost ter premoženje udeležencev v cestnem prometu in da ga izrečene kazni niso odvrnile od nadaljnjih kršitev, kar kaže na nespoštovanje predpisov in njegovo nepodrejanje pravnemu redu oziroma na njegovo nagnjenost h kršitvam javnega reda. Čeprav po vložitvi vloge za pridobitev državljanstva v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o državljanstvu kršitev ni bilo, je ocenilo, da zaradi kontinuitete kršitev v preteklosti ni zadostnega jamstva, da pritožnik tudi v bodoče ne bo kršil javnega reda. Zato je njegovo vlogo zavrnilo.

3.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo potrdilo odločitev upravnega organa. Kot temelj za zavrnitev pritožnikove vloge je upoštevalo v odločbi MNZ navedenih 18 prekrškov, storjenih v cestnem prometu. Pritožnikov očitek, da MNZ pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati odločb sodnika za prekrške, ker da bi se morale po treh letih brisati iz kazenske evidence, je zavrnilo.

Navedlo je, da take določbe Zakon o prekrških ne vsebuje.

Pritrdilo je oceni upravnega organa, da zaradi pogostosti oziroma kontinuiranosti kršitev javnega reda pritožnik kljub triletni prekinitvi še ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo.

B.

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 7. 7. 1999 sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

5.Med postopkom o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999 (Uradni list RS, št. 59/99) odločilo, da se tretji odstavek 40. člena ZDRS razveljavi, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red, določen v 8. točki 10. člena tega zakona. Ugotovilo je, da je zakonodajalec z določitvijo dodatnega pogoja nevarnosti za javni red kršil načelo varstva zaupanja v pravo.

6.Učinke odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, v skladu s tretjim odstavkom 161. člena Ustave določa 44. člen ZUstS. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka, razen če je bila zoper posamični pravni akt pravočasno vložena ustavna pritožba.

Ustava v 158. členu, s katerim ureja pravni institut pravnomočnosti, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po ZUstS je tako sredstvo, ki se lahko uveljavlja proti pravnomočnim odločbam, ustavna pritožba. Prvi odstavek 59. člena ZUstS določa, da lahko Ustavno sodišče posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev torej tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno.

7.Prav takšen je obravnavani primer. Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča in odločba upravnega organa, ki temeljita na tretjem odstavku 40. člena ZDRS, sta postali pravnomočni še pred njegovo razveljavitvijo. Toda ker je pritožnik za zavarovanje svojih pravic v postopku izkoristil vse zakonite pravne poti in pravočasno vložil ustavno pritožbo, učinkuje razveljavitev tudi na odločitev o njegovi ustavni pritožbi.

8.Pritožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo je bila zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 40. člena ZDRS iz razloga, ker naj bi bil nevaren za javni red. Ustavno sodišče je tretji odstavek 40. člena ZDRS razveljavilo ravno v delu, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red. V obrazložitvi odločbe je posebej navedlo, da se v primeru odločanja o sprejemu v državljanstvo po tretjem odstavku 40. člena ZDRS vloga ne sme zavrniti iz razloga nevarnosti za javni red. Ustavno sodišče je zato izpodbijani odločbi odpravilo in vrnilo zadevo v novo odločanje pristojnemu upravnemu organu.

Upravni organ bo moral pri odločanju upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-89/99. To pomeni, da pritožnikove vloge ne bo mogoče zavrniti iz razloga nevarnosti za javni red.

9.Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že zaradi tega, ker sta bili izpodbijani odločbi izdani na podlagi neustavnega predpisa, se v presojo o obstoju kršitev, ki jih je v ustavni pritožbi zatrjeval pritožnik, ni bilo treba spuščati.

C.

10.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen in sodnice ter sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :

Franc Testen