Jedro

Do zamude roka za zaključek izobraževanja je pri tožnici prišlo iz razlogov višje sile.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožnica je dolžna vrniti prejeti znesek Zoisove štipendije za mesec september za študijsko leto 2021/2022."

II.V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženke št. ...1 z dne 22. 8. 2023 v celoti in odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. ... z dne 14. 4. 2023 v 3. točki izreka. Ugotovilo je, da tožnica ni dolžna vrniti prejetih zneskov Zoisove štipendije za študijsko leto 2021/2022 v skupnem znesku 1.896,65 EUR ter da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbo zavrže, podrejeno tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča je zmotna tako iz procesnih kot materialnopravnih razlogov. Ob tem je sodišče prve stopnje zmotno ali nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Tožnici v predsodnem upravnem postopku ni bila izdana v izreku sodbe navedena odločba. Sodišče je v nasprotju z 2. členom ZPP storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če bo sodišče to napako štelo kot pomoto v zapisu in jo bo popravilo, s tem ne bo odpravilo procesnih kršitev. V tožbi je pooblaščenec tožnice zahteval odpravo 3. točke izreka Javnega sklada št. ... z dne 14. 4. 2023 in da tožnica toženki ni dolžna vrniti prejetih zneskov Zoisove štipendije za študijsko leto 2021/2022 v skupnem znesku 1.896,65 EUR in vračilo stroškov postopka. Toženka je v odgovoru na tožbo z dne 18. 10. 2023 opozorila, da je tožbo glede na postavljeni tožbeni zahtevek potrebno zavreči, saj ne sodi v sodno pristojnost. Toženka tega stališča ni obrazložila, saj bi tožnici, zastopani po pravno kvalificiranemu pooblaščencu, razkrila, kako bi se moral tožbeni zahtevek glasiti in bi ga tožnica, upoštevaje 2. odstavek 73. člena ZDSS-1 do konca prvega naroka lahko zadostno opredelila. V predmetni zadevi je bil izdan dokončni akt, ki bi ga tožnica morala s tožbenim zahtevkom izpodbijati. Sodišče je pristojno odločati o pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ne pa o pravilnosti odločitve upravnega organa prve stopnje. Toženec je v odgovoru na tožbo opozoril na nepristojnost sodišča prve stopnje. Če bi sodišče odločilo o pravilnosti in zakonitosti zgolj odločbe upravnega organa prve stopnje z dne 14. 4. 2023, bi bila podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tej kršitvi se je sodišče prve stopnje izognilo tako, da je odpravilo obe v predsodnem postopku izdani upravni odločbi. S tožbenim zahtevkom tožnik konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa. Sodišče mora pri odločanju ostati v mejah tega zahtevka. Res sicer 2. odstavek 73. člena ZDSS-1 določa določeno omilitev procesne strogosti. Kljub opozorilu toženke že v odgovoru na tožbo, da ima tožbeni zahtevek pomanjkljivosti, tožnik tožbenega zahtevka ni oblikoval na izpodbijanje odločbe organa druge stopnje, sodišče prve stopnje pa je to odločbo odpravilo. Sodišče prve stopnje se do trditev toženke v tej smeri ni niti opredelilo, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnici je z odločbo Javnega sklada z dne 14. 4. 2023 prenehala Zoisova štipendija, pridobljena z odločbo z dne 24. 2. 2021. Od 1. 9. 2022 dalje tožnica ni bila več upravičena do Zoisove štipendije. Te odločitve tožnica ni izpodbijala. Iz pritožbe zoper odločbo z dne 14. 4. 2023 kot iz njenih vlog izhaja, da ne nasprotuje vračilu štipendije, prejete za september 2022. Med strankama ni sporno, da mora tožnica vrniti za september 2022 prejet znesek. Sodišče je s tem, ko je odločilo, da tožnica ni dolžna nič vrniti iz naslova Zoisove štipendije za študijsko leto 2021/2022, zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je v vsakem primeru dolžna vrniti za september 2022 prejeti znesek Zoisove štipendije. Štipendijsko razmerje v skladu s 97. členom ZŠtip-1 preneha, če štipendist ne izpolnjuje več pogojev. Ker tožnica z zaposlitvijo ni več izpolnjevala pogojev, je prenehalo štipendijsko razmerje. Z odločbo z dne 14. 4. 2023 je bilo med drugim odločeno, da ji štipendijsko razmerje preneha s 1. 9. 2022. V tem delu je postala odločba dokončna in pravnomočna. Za september 2022 je odpadla pravna podlaga za upravičenost tožnice do Zoisove štipendije in za ta znesek je bila tožnica neupravičeno obogatena. To obogatitev (znesek Zoisove štipendije, prejete za september 2022) mora vrniti že po določbah Obligacijskega zakonika glede vračila neupravičeno prejete obogatitve. Da mora štipendist v primeru sprememb, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, vrniti neupravičeno prejete zneske štipendij, izhaja tudi iz 7. odstavka 99. člena ZŠtip-1. Vendar toženka meni, da je tožnica dolžna vrniti celoten v študijskem letu 2021/2022 prejeti znesek Zoisove štipendije v skupni višini 1.896,65 EUR. Tožnica je na dan 1. 9. 2022 sklenila delovno razmerje, šolanja v letu 2021/2022 ni zaključila, ampak je magistrirala 6. 10. 2022. Štipendijsko razmerje v skladu s 97. členom ZŠtip-1 preneha, če štipendist ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev štipendije po zakonu. Zaradi sklenitve delovnega razmerja je tožnici štipendijsko razmerje prenehalo s 1. 9. 2022. V skladu s tem je nesporno podana pravna podlaga za odločitev, da pri tožnici preneha pravica do Zoisove štipendije in da je dolžna vrniti znesek 1.896,65 EUR organu prve stopnje, saj izobraževalnega programa ni zaključila v roku in so v celoti izpolnjeni pogoji iz 97. in 99. člena ZŠtip-1. Po 2. odstavku 93. člena ZŠtip-1 so spremembe, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, prekinitev ali zaključek izobraževanja, sprememba izobraževalnega programa ali izobraževalne ustanove, okoliščine, zaradi katerih štipendist ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev štipendije. Prva sprememba (sklenitev delovnega razmerja) je pri tožnici nastopila z dnem 1. 9. 2022, rok za zaključek izobraževanja je imela z dnem 30. 9. 2022. V skladu s citiranim je 1. 9. nastopila sprememba in od tega dne dalje tožnica ni bila več upravičena do državne štipendije, ker se je štipendijsko razmerje izteklo zaradi neizpolnjevanja pogojev za prejemanje štipendije. Ker tožnica v zakonskem roku ni obvestila o spremembi, presoja nastopa višje sile za datum zaključka izobraževanja sploh ni relevantna. Štipendist od prvega dne naslednjega meseca po spremembi ni več upravičen do štipendije. O nastanku okoliščin iz prejšnjega odstavka je dolžan v 30 dneh obvestiti dodeljevalca štipendije, ki izda odločbo o prenehanju štipendijskega razmerja, v kateri navede, da štipendist ni dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije, če uspešno zaključi letnik, za katerega je prejemal štipendijo, do zaključka istega šolskega ali študijskega leta oziroma uspešno zaključi izobraževalni program v roku iz 92. člena tega zakona. V skladu s citiranimi dejstvi je izpodbijana sodba nezakonita in jo je potrebno odpraviti ter tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. V sled navedenem je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj bi bila o pravilni odločitvi glede tožbenega zahtevka drugačna tudi odločitev glede stroškov postopka.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanje sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pri tem delno zmotno uporabilo materialno pravo, ni pa prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje toženec.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo št. ... z dne 22. 8. 2023 v zvezi z odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. ... z dne 14. 4. 2023 (3. točka izreka). Prvostopenjski organ je odločil, da tožnici preneha pravica do Zoisove štipendije ter da je dolžna vrniti štipendijo, ki jo je prejela za obdobje od 1. 10. 2020 do 30. 9. 2021 v skupni višini 1.896,65 EUR.

6.V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je tožnica dolžna vrniti prejete zneske Zoisove štipendije za obdobje od 1. 10. 2020 do 30. 9. 2021.

7.Sodišče je 9. 10. 2024 izdalo sklep o popravi, s katerimi je popravilo očitno pisno pomoto v opredelitvi številke dokončne odločbe toženca, ki je postal pravnomočen 20. 11. 2024, zato so pritožbene trditve v tem delu nerelevantne.

8.Neutemeljen mora ostati pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo v nasprotju s 1. odstavkom 2. člena ZPP ter prekoračilo tožbeni zahtevek, ker tožnica s tožbenim zahtevkom ni opredelila še dokončne odločbe. Skladno s 1. odstavkom 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) je socialni spor, spor o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna sodišča. Da je ureditev postopka v socialnih sporih manj stroga, kot to v pritožbenih navedbah sprejema tudi toženka2, je odraz posebne narave pravic iz sistema socialne varnosti, čemur mora biti prilagojen tudi postopek.3 Skladno s 63. členom ZDSS-1 je okvir sodnega postopka zamejen s predsodno izvedenim upravnim postopkom. Tako je predmet spora dokončna odločitev nosilca socialne varnosti, ki je bila sprejeta v predhodnem socialnem upravnem postopku. Upoštevajoč, da je tožnica predložila dokončno odločbo z dne 22. 8. 2023 in prvostopenjsko odločbo z dne 14. 4. 2023, je lahko sodišče ugotovilo vsebino in obseg predsodnega odločanja. Tudi iz laične tožbe4 je razvidno, zakaj in v katerem delu tožnica nasprotuje izpodbijani odločitvi toženke.5 Dokončna odločba nenazadnje predstavlja tudi procesno predpostavko za vodenje socialnega spora. Ves čas sodnega postopka je bilo jasno, kakšen je zahtevek tožnice in v tej smeri se je tudi vodil dokazni postopek.

9.Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče opredelilo do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana.

10.Neutemeljena je pritožbena trditev, da mora tožnica vrniti celoten v študijskem letu 2021/2022 prejeti znesek Zoisove štipendije v skupni višini 1.896,65 EUR. Sodišče je v 4. točki obrazložitve izpostavilo stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 12/2021 z dne 30. 3. 2021 o višji sili v 3. členu ZŠtip-1 v povezavi z 240. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da je potrebno pravno praznino, ki je v ZŠtip-1 glede vprašanja, kako višja sila vpliva na obveznost povrnitve štipendije v primeru, ko štipenditor izpolni svoje obveznosti oziroma jo izpolni pri prekoračitvi roka, napolniti ob upoštevanju določbe 240. člena OZ.6 Sodišče je v tej smeri izvedlo dokazni postopek in sprejelo pravilen dokazni zaključek, da je do zamude roka za zaključek izobraževanja pri tožnici prišlo iz razlogov višje sile in ga obrazložilo v 10. in 11. točki obrazložitve. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpovedbo tožnice in zaslišane priče A. A. ter dopis akademije B. Univerze v C. z dne 21. 9. 2023. Izkazano je, da tožnica v času organizacije magistrskega koncerta7 ni poznala okoliščin selitve z zunanjim podjetjem, da so s selitvijo dvorane na univerze čakali in tam izvajali vaje in koncerte, dokler je to bilo le mogoče. Vse potrjuje, da točnega datuma daljši čas pred samim začetkom dejanske selitve, ki bi tožnici omogočal ustrezno reakcijo, pravzaprav niso poznali, vedeli so le, da se bo selitev izvajala jeseni 2022, da je selitev inštrumentov zapletena in da je izvedba koncerta na nov termin odvisna tudi od izvajalcev, ki imajo lahko že predhodno dogovorjene obveznosti, ter da tožnica ni bila edina, ki je zaradi selitve akademije v nove prostore potrebovala nov termin. Ko je tožnica v avgustu izvedela, da prvotno določenega koncerta 14. 9. 2022, ne bo mogla izvesti, je tudi po pritožbeni oceni storila vse, kar je je bilo v njeni pravni sferi, da bi lahko koncert organizirala na prvi dodeljen termin in so bili na voljo tudi izvajalci. Kljub vsem preprekam je tožnica magistrski koncert organizirala še pred iztekom roka za zaključek študija, vendar ji je bil rok za zagovor magistrske naloge s strani predstojnika oddelka določen, šele na 6. 10. 2022. Na slednje tožnica ni mogla vplivati, kar je potrdila zaslišana priča A. A., ki je pojasnil, da mu v konkretni zadevi ustnega zagovora, zaradi objektivnih dejstev ni uspelo organizirati do konca študijskega roka.

11.je dokazala, da do zamude ni prišlo zaradi razlogov na njeni strani in da teh razlogov ni mogla predvideti. Zaradi obrazloženega je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica dolžna vrniti v celotnem študijskem letu 2021/2022 prejet znesek Zoisove štipendije v skupni višini 1.896,65 EUR.

12.Vendar je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče, kljub ugotovitvi v 9. točki, da je tožnica sama zatrdila, da se zaveda, da do zneska septembrske štipendije ni upravičena,10 napačno sprejelo zaključek, da tožnica ni dolžna vrniti ničesar. Toženka pravilno izpostavlja, da ji je s 1. 9. 2022 štipendijsko razmerje prenehalo. Posledično je za mesec september 2022 odpadla pravna podlaga za upravičenost tožnice do Zoisove štipendije. Za ta znesek je bila tožnica neupravičeno obogatena in mora znesek Zoisove štipendije, prejete za september 2022, vrniti že po določbah Obligacijskega zakonika.

13.Ne glede na pritožbeno odločitev, tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Zato je pravilna odločitev sodišča glede stroškov in mora toženka tožnici na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka prve stopnje.

14.Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede vrnitve neupravičeno prejete štipendije za mesec september za študijsko leto 2021/2022, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (5. alineja 2. odstavka 358. člena ZPP) tako, da je ugotovilo, da tožnica ni upravičena do zneska neupravičeno izplačane štipendije za mesec september za študijsko leto 2021/2022. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (1. in 3. točka izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Pravilno: št. ... (sodišče je 9. 10. 2024 s popravnim sklepom, ki je postal pravnomočen 30. 10. 2024, popravilo očitno pisno pomoto v navedbi št. izpodbijane dokončne odločbe).

2Čemur nasprotuje njeno razlogovanje, da je logično, da toženka svojega stališča o tožbenem zahtevku ni obrazložila, ker bi na ta način tožnici razkrila, kako bi se tožbeni zahtevek moral pravilno glasiti in bi ga tožnica, upoštevaje 2. odstavek 73. člena ZDSS-1 do konca prvega naroka lahko zadostno opredelila.

3Tako Grega Strban, Katarina Kogej; Delavci in delodajalci, 4/2023/letnik XXIII, str. 411.

4List. št. 1.

5Tožba na delno odpravo odločbe Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS, št. ... z dne 14. 4. 2023 v zvezi z odločbo RS, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 22. 8. 2023, ki jih je tožnica tudi predložila (A/1 in A/2).

6Ki v takem primeru predvideva, da je dolžnik prost odgovornosti (pod pogojem, da dokaže, da svoje obveznosti v konkretnem primeru dokončanja študija v roku ni mogel izpolniti iz razlogov višje sile), kot jo je opredelil že matični zakon, torej ZŠtip-1.

7Ki je bila v pravni sferi tožnice na datum 14. 9. 2022.

8Ki predstavlja zaključek njenega izobraževanja.

9Praktični del magistrskega izpita je opravila 27. 9. 2022.

10Čemur tožnica ni nasprotovala niti v predsodnem postopku, niti v tožbi (ker se je s 1. 9. 2022 zaposlila).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o štipendiranju (2013) - ZŠtip-1 - člen 3 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 58, 58/1, 63, 73, 73/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 240

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.