Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zavedanje pravne nevzdržnosti inkriminiranega je sodišče prve stopnje zatorej ustrezno pojasnilo, s povsem zadostno in jasno utemeljitvijo, da na to, sta se oba obdolžena zavedala protipravnosti svojega ravnanja, kaže tudi sam način izvršitve kaznivega dejanja, ko sta pri samih transakcijah kot namen nakazila navedla, da gre za njune potne stroške, čeprav sta vedela, da nakazila niso povezana niti s potnimi stroški niti z morebitnimi drugimi refundacijami stroškov, ki so nastali v zvezi s poslovanjem družbe. Pritožbeno sodišče opozarja, da nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih ni podano, če prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejme zaključke, ki niso po meri in pričakovanjih pritožnikov, ki z izraženim stališčem ne prepričajo. Neutemeljen je zatorej očitek, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, katero sicer pritožniki uveljavljajo na temelju ponujanja lastne dokazne ocene in nesprejemanja prvostopenjskih dejanskih zaključkov.
I. Ob reševanju pritožbe zagovornikov obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se: - v odločbi o krivdi pod točko b.) izreka zoper obdolženega A. A. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba da v Mariboru v času od 1. 4. 2013 do 31. 12. 2014 kot direktor družbe B. zavestno ni ravnal po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov in je tako prikrajšal 77 delavcev za pravico, ki jim pripada, pri tem pa je dejanje imelo za posledico izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, ko v nasprotju z 2. in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami; odslej ZPSV) in v nasprotju z 152., 153. in 158. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št., št. 96/2012 s spremembami in dopolnitvami; ZPIZ-2), v zvezi s 3. in 6. členom ZPIZ-2 ter v nasprotju s 352. členom Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št., št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami; ZDavP-2) ob dodatnem izplačilu neto plač delavcem v gotovini oziroma preko nakazila s transakcijskega računa družbe B. ni poskrbel za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov za socialno varnost – prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz njihovih bruto plač, ki jih ob dejanskem izplačilu neto plač tudi ni obračunal in prikazal na REK obrazcih.
1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 9383/2018 z dne 10. 10. 2022 obdolžena A. A. in C. C. pod točko a. izreka spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega A. A. pa pod točko b. izreka tudi krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Obema obdolženima sta bili po 57. in 58. členu KZ-1 pod preizkusno dobo treh let izrečeni pogojni obsodbi, v kateri je bila obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje pod točko a. po drugem odstavku 240. člena KZ-1 določena kazen sedem mesecev zapora in stranska denarna kazen v skupnem znesku 1.706,00 EUR, za kaznivo dejanje pod točko b. po drugem odstavku 196. člena KZ-1 pa določena kazen eno leto zapora, nakar mu je bila po določilih 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora in stranska denarna kazen v višini 1.700,00 EUR. Obdolženi C. C. je bila za kaznivo dejanje pod točko a. po drugem odstavku 240. člena KZ-1 določena kazen eno leto zapora in stranska denarna kazen v znesku 6.770,00 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da se stranska denarna kazen izvrši in sta jo obdolžena A. A. in C. C. dolžna plačati, obdolženi v treh, obdolžena pa v šestih mesecih od pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je pri obdolženem A. A. 68,00 EUR, pri obdolženi C. C. pa 134,00 EUR denarne kazni, določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in vsak sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa sta obdolžena dolžna plačati tudi nagradi in potrebne izdatke pooblaščenih zagovornikov. Republika Slovenija, zastopana po Državnem odvetništvu, je bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, pri čemer je bilo odločeno, da se po 74. in 75. členu KZ-1 obdolženi C. C. premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem v znesku 72.329,00 EUR odvzame.
2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovorniki obdolženega A. A., iz vseh pritožbenih razlogov, kot navajajo uvodoma, konkretno zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega vseh obtožb oprosti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje; - zagovorniki obdolžene C. C. prav tako iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih opredelijo kot kršitve kazenskega zakona v povezavi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in kršitve kazenskega zakona v povezavi z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom naslovnemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
3. Skladno z zahtevo zagovornikov obdolžene C. C. je pritožbeno sodišče o seji obvestilo oba obdolžena in njune zagovornike, po uradni dolžnosti pa še pristojno višjo državno tožilko iz Pritožbenega oddelka ODT v Mariboru. Z izjemo obdolženih in sodne tolmačke, ki so bili o seji v redu obveščeni, je bila seja dne 1. 3. 2023 opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP.
4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:
5. Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je bil v škodo obdolženega A .A. prekršen kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP. Dejanje, ki se očita obdolženemu, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, glede na čas storitve očitanih izvršitvenih ravnanj pa je kazenski pregon zanj že zastaral. 6. Predmet pritožbene presoje je kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v času od 1. 4. 2013 do 31. 12. 2014, kar je v času veljavnosti KZ-1, vključno z novelo KZ-1B. Takratni drugi odstavek 196. člena KZ-1 je določal odgovornost za hujšo posledico v treh primerih: (1) nezakonito prenehanje delovnega razmerja, (2) neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali (3) izguba pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov.1
7. V konkretnem primeru se obdolženemu A. A. očita, da so njegova opustitvena ravnanja pod točko b. izreka izpodbijane sodbe imela za posledico izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov (da je torej izpolnil tretji alternativni zakonski znak drugega odstavka 196. člena KZ-1). Takšna prepovedana posledica je konkretizirana z navedbo, da je obdolženi 77 delavcem s tem, ko ni poskrbel za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov za socialno varnost – prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz njihovih bruto plač, ki jih ob dejanskem izplačilu neto plač tudi ni obračunal in prikazal na REK obrazcih, odvzel pravico, da bi se jim ta (dodatno izplačana) plača v inkriminiranem obdobju na podlagi drugega odstavka 30. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) upoštevala pri izračunu pokojninske osnove.
8. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 pojasnilo razliko med prikrajšanjem ali omejitvijo temeljne pravice delavca do obračuna in plačila socialnih prispevkov iz (takrat veljavnega) prvega odstavka 196. člena KZ-1 ter izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Pri tem se je izrecno opredelilo do vprašanja, ali pomeni izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, torej kvalifikatorno prepovedano posledico iz drugega odstavka 196. člena KZ-1, če je delavec zaradi neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob pravico, da se mu to obdobje v skladu s 134. členom ZPIZ-2 všteje v pokojninsko dobo (tako kot se očita obdolžencu v obravnavanem primeru). Razjasnilo je, da vštevanje celotne delovne dobe v pokojninsko dobo ni v zakonu (to je v dopolnilni normi ZPIZ-2) določena pravica, je pa tehnično gledano pričakovanje delavca, da se bo vsa delovna doba vštela. Ni pa to izguba pravice, ki izvira iz neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ob upoštevanju dopolnilnih norm na področju socialnega varstva lahko izguba pravice pomeni, da delavec zaradi neplačanih ali neobračunanih prispevkov (vsaj začasno) ni mogel uresničiti katere od pravic iz socialnih zavarovanj, za pridobitev katerih se prispevki plačujejo. Z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem se po ZPIZ-2 delavcem zagotavljajo pravice do pokojnine (starostne, predčasne, invalidske, vdovske in dela vdovske pokojnine ter pravica do družinske in delne pokojnine), pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka in pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (3. člen ZPIZ-2).
9. Iz opisa kaznivega dejanja (točka b. izreka) ne izhaja, da bi bilo 77 delavcev vsaj začasno ob katero od primeroma naštetih pravic, pač pa je v izreku izpodbijane sodbe opisana prepovedana posledica v obliki prikrajšanja oziroma omejitve temeljnih pravic iz delovnega razmerja po prvem odstavku 196. člena KZ-1. 10. Ker je za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, kazenski pregon za to dejanje, upoštevaje 5. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1, ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Obdolženemu A. A. se očita, da je kaznivo dejanje storil v času od 1. 4. 2013 do 31. 12. 2014, torej je rok za zastaranje kazenskega pregona pričel teči dne 31. 12. 2014 (prvi odstavek 91. člena KZ-1). Glede na navedeno ter ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), po katerem je bil tek roka za zastaranje kazenskega pregona zadržan v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (skupno torej 64 dni),2 je zastaranje nastopilo že v času pred izrekom prvostopenjske sodbe in posledično tudi pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču. 11. Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil kršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je kazenski pregon obdolženega za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 zastaral (3. točka 372. člena ZKP), zaradi česar je po uradni dolžnosti izpodbijano prvostopenjsko sodbo v tem delu spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženega A. A. zavrnilo (4. točka 357. člena in prvi odstavek 394. člena ZKP). Glede na takšno odločitev pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti ostalih navedb zagovornikov, ki se nanašajo na to dejanje, temveč je v tej zvezi sprejelo le še odločitev o stroških kazenskega postopka, ki je posledica zavrnitve obtožbe in temelji na citiranih določbah ZKP v točki I. izreka te sodbe.
Glede pritožbe zagovornikov obdolženega A. A.:
12. Prvostopenjsko odločitev pritožniki izpodbijajo z očitkom, da je domnevni naklep obdolženca brez dokazanega bodisi oškodovalnega bodisi koristoljubnega namena zelo skopo obrazložilo. S takšnimi navedbami smiselno uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. V razlogih sodbe se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do vseh odločilnih dejstev, pri čemer ima izpodbijana sodba zadostne razloge tudi o zaključku, da je obdolženemu dokazan tudi subjektivni znak. Pritožniki si sicer prizadevajo obdolženega predstaviti kot mladega, neizkušenega tujca, državljana Kosova, ki je v Republiko Slovenijo prišel kot običajen gradbeni delavec, brez poznavanja slovenskega jezika in vodstvenih izkušenj. Zatrjujejo, da se s poslovodenjem družbe ni nikoli ukvarjal, da poslovanja družbe ni zmogel in ne znal obvladovati in tudi ni sprejemal nikakršnih odločitev v podjetju, niti vodil njegovega poslovanja, kar pa ne drži. Skozi obširna in netočna pritožbena izvajanja ostane namreč povsem prezrto, da ima obdolženi s poslovodenjem družb pridobljene teoretične in praktične izkušnje. Tako sta s soobdolženo C. C. na podoben način predhodno že poslovala z gospodarsko družbo D. (priloga C11), prav tako je bil obdolženi v obdobju od 16. 5. 2012 do 5. 7. 2013 direktor družbe E., vlogo direktorja pa je prevzel tudi dne 10. 11. 2014, torej prav tako znotraj inkriminiranega obdobja, tudi v avstrijski F. Potemtakem pritožbena zatrjevanja obdolženčeve nevednosti, napačnih predstav in sploh obširna polemiziranja o dejanski zmoti ne morejo obstati kot resen argument, ki bi lahko pripeljal do drugačnih pravnih in dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je bil očitno dobro seznanjen, da je treba (tudi) gospodarsko družbo B. voditi v skladu z njenimi interesi in v njeno korist, ne pa v zasledovanju lastnih interesov in z namenom pridobiti sebi ali komu drugemu premoženjsko korist, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je določno in nedvoumno zapisalo, da sta se obdolžena zavedala, kaj počneta, tako protipravnosti svojega ravnanja, glede na visok znesek nakazil (72.329,00 EUR), pa prav tako tudi posledic, tj. pridobitve velike premoženjske koristi obdolženi C. C. na škodo gospodarske družbe B. Vsebina obrazložitve točke 59 izpodbijane sodbe pritožbeno prepričevanje, da se obdolženi gotovo ne zaveda, da ne ravna po predpisih in posledic svojih kršitev s tem, ko izpostavi stopnjo njegovo zrelost, odraslost in izobrazbo, povsem ovrže. Pritožbeno sodišče pripominja, da je bil obdolženi v inkriminiranem obdobju že oče dveh otrok, dopolnil je 32 let in imel zaključeno srednješolsko izobrazbo ekonomske smeri. Glede na izpostavljeno ter ugotovljeni (večkratni) status direktorja tako ni verjetno, da bi mu bile osnove poslovanja gospodarskih družb povsem tuje, kot se to trudijo prikazati pritožniki. Zavedanje pravne nevzdržnosti inkriminiranega je sodišče prve stopnje zatorej ustrezno pojasnilo, s povsem zadostno in jasno utemeljitvijo, da na to, sta se oba obdolžena zavedala protipravnosti svojega ravnanja, kaže tudi sam način izvršitve kaznivega dejanja, ko sta pri samih transakcijah kot namen nakazila navedla, da gre za njune potne stroške, čeprav sta vedela, da nakazila niso povezana niti s potnimi stroški niti z morebitnimi drugimi refundacijami stroškov, ki so nastali v zvezi s poslovanjem družbe. Upoštevaje navedeno so zaključki prvostopenjskega sodišča, da sta se obdolžena brez dvoma zavedala protipravnosti svojega ravnanja in ga hotela storiti ter sta tako ravnala z direktnim naklepom, pravilni in jih vsa preostala obširna izvajanja pritožnikov ne morejo v ničemer omajati, kaj šele ovreči. 13. Nadalje pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da je prišlo samo sebi v nasprotje, ko je v točki 59 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je dejanje obdolženi hotel storiti in na takšen način obdolženi C. C. pridobiti veliko premoženjsko korist, s čimer uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem v ospredje najprej postavijo izpoved priče G. G., ki je razložila, da so bili stroški na račun hčerke obdolžene C. C. s strani slednje nakazani zato, ker je imela sama zablokiran račun in je potem ta denar dajala delavcem, za bencin, zdravniške preglede in podobno. Hkrati pritožniki poudarjajo, da se tudi sodna izvedenka H. H. ni mogla opredeliti do tega, kdo od obdolženih je izvedel transakcije za TRR I. I. in opozarjajo, da zgolj njena kasnejša domneva, da če je bil obdolženi pooblaščena oseba, da je na podlagi zgolj enega samega pooblastila tudi on izvrševal sporna nakazila, ne more negirati trditve obdolženca o izvajanju spornih nakazil. Pripominjajo, da tega dejstva sodišče v celoti niti ni raziskalo, s čimer pravzaprav odkazujejo na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Vztrajajo, da je obdolženi opravljal izključno terensko delo vodje gradbišča, ki je opravljal vlogo »slamnatega« zastopnika. Predstavijo ga kot direktorja zgolj uradnega naziva, ki poslovanja družbe ni mogel in ni znal obvladati, zato se gotovo ni zavedal, da ne ravna po predpisih in niti posledic svojih kršitev. Na prvostopenjsko sodišče naslovijo kritiko zmotnih zaključkov, saj so mnenja, da obdolženi osebno ni opravil ali izvedel kakršnihkoli transakcij na TRR I. I. in trdijo, da je dokazano ravno nasprotno. So mnenja, da je to iz lastnega ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, ko je v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da iz izpiskov na TRR ni razvidno, kdo je dejansko izvršil sporna plačila ter svojo ugotovitev oprlo zgolj na dejstvo, da je bil tudi obdolženi (zraven C. C.) pooblaščen za elektronsko poslovanje na obeh TRR družbe ter da je to razvidno iz porabe sredstev na TRR I. I. (zasebna plačila za obdolženega A. A. – plačilo zavarovanj, računov za telekomunikacije, globe za prekrške, dohodnino ipd.) in je zato imel interes za tovrstna nakazila. Navajajo, da ti očitki v obtožnem aktu niso bili konkretizirani, zato se obdolženi glede njih ni mogel niti opredeliti. Obenem pojasnjujejo, da v tem delu sploh ni šlo za zasebna plačila, ampak za kritje stroškov, ki jih je obdolženi imel v zvezi z zaposlitvijo in v okviru opravljanja dela obdolženega za podjetje, pri čemer je izrecno pritožbeno izpostavljeno, da obdolženi teh izplačil ni odrejal in še manj izvajal. 14. Pritožbeno sodišče opozarja, da nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih ni podano, če prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejme zaključke, ki niso po meri in pričakovanjih pritožnikov, ki z izraženim stališčem ne prepričajo. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti med seboj niso v nasprotju. Neutemeljen je zatorej očitek, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, katero sicer pritožniki uveljavljajo na temelju ponujanja lastne dokazne ocene in nesprejemanja prvostopenjskih dejanskih zaključkov. Zakaj obdolženi A. A. ni bil le navaden delavec in da sta imela oba, tako on kot obdolžena C. C. pri poslovanju gospodarske družbe B. vodilno vlogo, je sodišče prve stopnje podrobno, prepričljivo, nazorno in s tehtnimi argumenti glede na izsledke izvedenega dokaznega postopka materialno ovrednotilo skozi točke 22. do 56. obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožniki prezrejo, da se je bilo moč na podlagi vsebine zagovora C. C. in zaslišanih prič J. J., G. G., računovodkinje K. K. ter L. L. prepričati, da je bil (edini) v sodnem registru vpisani direktor A. A. (priloga A3) več kot le navaden delavec in sta s soobdolženo gospodarsko družbo B., ki se je ukvarjala z gradbenimi deli, katera je v celoti opravljala v tujini, vodila skupaj, z medsebojnim sodelovanjem. Navedeno je razvidno iz točk 22 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na obdolženčev zagovor, da na TRR I. I. ni izvršil nobenih nakazil, saj tega kot navadni delavec niti ni znal, se je sodišče prve stopnje z vprašanjem, kdo je inkriminirana nakazila izvršil, poglobljeno ukvarjalo skozi od točke 30 dalje, zato je kritika o neraziskanosti te okoliščine neutemeljena. V točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo obrambni tezi, da iz izpiskov TRR resda ni razvidno, kdo je sporna plačila dejansko izvršil, a je tudi razumno in s tehtnimi argumenti pojasnilo, da sta bila glede na bančne podatke za elektronsko poslovanje na obeh TRR gospodarske družbe B. pooblaščena oba obdolžena, pri čemer je obdolženi A. A. za oba računa tudi razpolagal z lastno bančno kartico. Pritožbena zatrjevanja, da obdolženi rokovanja z bančno kartico sploh ni vešč, ne prepričajo kot resna, saj, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ne zahteva posebnega znanja, poleg tega pa je izvedeni dokazni postopek razkril, da je na obeh računih gospodarske družbe B. opravil več dvigov, tudi večjih vrednosti. Na TRR I. I., ki ga je dejansko uporabljala obdolžena, so bila tako izvedena nakazila, katerih namen je naveden »potni stroški A. A.«, v skupni višini 19.030,00 EUR (iz TRR gospodarske družbe B., odprtem pri tedanji M.) in 1.000,00 EUR (iz TRR gospodarske družbe B., odprtem pri N.). Da izvrševanje obravnavanih nakazil ne temelji zgolj na nedokazanih domnevah, kot to skušajo prikazati pritožniki, izhaja iz nadaljnjega razlogovanja izpodbijane sodbe, da so se inkriminirana denarna sredstva uporabila tudi za zasebna plačila obdolženega A. A., ki jih prvostopenjsko sodišče konkretno izpostavi, torej plačilo zavarovanj za obdolženega pri O., pri P., plačilo računov za telekomunikacije, razne globe za prekrške, odmerjeno dohodnino ipd., kar potrdi pravilnost sprejetega zaključka o obstoju obdolženčevega interesa za tovrstna nakazila.
15. Pritožniki v nadaljnji graji zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izražajo prepričanje, da sodišče prve stopnje ni zadostilo standardu gotovosti, ki je potreben za obsodilno sodbo. Ni jim mogoče pritrditi, saj pritožniki dejansko stanje obravnavane zadeve, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, grajajo neutemeljeno. Zagovor obdolženega in izvedene dokaze je sodišče prve stopnje ocenilo pravilno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva in utemeljeno zaključilo, da je A. A. očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 dokazano. Sprejeto odločitev je v izpodbijani sodbi podrobno, smiselno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v celoti soglaša in v zaobid nepotrebnega podvajanja tudi dosledno povzema, ob tem pa glede pritožbenih izvajanj le še dodaja:
16. Pritožniki nekritično zaobidejo z zadostnimi listinskimi in personalnimi dokazi podprte prepričljive zaključke prvostopenjskega sodišča, da sta obdolžena mimo ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika izvršila nakazila iz sredstev gospodarske družbe B. na TRR I. I., ki niso bila opravljena v zvezi s poslovanjem družbe in so se porabljala za njune osebne namene, s čimer sta gospodarski družbi B. povzročila veliko premoženjsko škodo v višini 72.329,00 EUR. Dodatno konkretizacijo, pa tudi izvedbo dokazov pritožniki zato pogrešajo neutemeljeno.
Glede pritožbe zagovornikov obdolžene C. C.:
17. Pritožniki na prvostopenjsko sodišče naslovijo očitek kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP v povezavi z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, saj dejanje po obtožnici ni kaznivo dejanje, ker obtožnica ne konkretizira objektivnega zakonskega znaka kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, in sicer, katero konkretno pogodbeno in/ali zakonsko pooblastilo je bilo z očitanim dejanjem zlorabljeno, prekoračeno ali kako drugače kršeno. Pritožniki prav tako prepoznavajo kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP v povezavi z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, ker dejanje po obtožnici ni kaznivo dejanje, saj očitano dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, saj se nakazila na račun I. I., ob predpostavki, da nakazila nimajo računovodskega kritja, pretvorijo v terjatev do lastnika, pri čemer posojilo lastnika do družbe ne predstavlja zlorabe položaja ali zaupanja, prekoračitve pravic, dolžnosti ali zakonskih določil in takšna obravnava izplačila tudi pomeni, da ni bila pridobljena premoženjskopravna korist, saj se je izplačilo denarnih zneskov v aktivi bilance stanja zgolj spremenilo v terjatev. Ob predpostavki, da nima računovodskega kritja, sporna nakazila predstavijo kot civilnopravno posojilo obema obdolženima.
18. Nimajo prav. Skozi obsežno pravno naziranje in teoretiziranje pritožnikov o pričakovanem obsegu izpodbijane obtožnice, je treba opozoriti, da je v ospredju tega pritožbenega postopka predmet presoje izpodbijana še ne pravnomočna sodba sodišča prve stopnje z dne 10. 10. 2022 in ne pravnomočni obtožni akt, ki ga je zoper obdolžena A. A. in C. C. dne 8. 1. 2021 vložilo Okrožno državno tožilstvo v Mariboru. Da sicer obtožnica nima vseh obligatornih znakov, so pritožniki že uveljavljali kot ugovor pravne narave, ki pa je bil s tehtnimi argumenti utemeljeno zavrnjen. Ne glede na to pritožniki v nesprejemanju odločitve prvostopenjskega sodišča in vztrajanju na lastno zasnovanih pravnih in dejanskih temeljih zaobidejo dejstvo, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso storilec gospodarskih kaznivih dejanj lahko tudi dejanski poslovodja, ki de facto opravlja funkcije poslovodje, kar se med drugim očita obdolženi. Pritožbena graja, da v konkretnem primeru obtožnica ne vsebuje obligatornih znakov, saj se obdolženi ne očita, katera pooblastila jo de facto vežejo in ali je prišlo do zlorabe danih pooblastil, ni točna, sklicevanje na judikat, ki s predmetno kazensko zadevo vsebino ni povsem primerljiv, pa ne more obstati kot merodajno. Pritožniki ne uvidijo, da vsaka kazenska zadeva zahteva individualno obravnavo, saj v sebi nosi vsebinske specifike, ki jo ločijo od navidezne podobnosti z drugimi kazenskimi zadevi. V vztrajnem ponavljanju na odsotnost očitka, katera zakonska, statutarna ali pogodbena pooblastila naj bi obdolžena kršila, glede na to, da se določba 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) nanaša izključno na pooblastila organov poslovodstva in nadzora, pritožniki bodisi zavajajo bodisi povsem spregledajo izrecno določilo šestega odstavka 515. člena ZGD-1, da se določbe 263. člena ZGD-1 vendarle smiselno uporabljajo tudi za poslovodjo. Pritožbeno sodišče posledično soglaša s prvostopenjsko oceno, da so obdolženkina pooblastila zadostno konkretizirana, prav tako pa je - ob dopolnilnih normah prvega odstavka 263. in 515. člena ZGD-1 - dovolj konkretizirana tudi kršitev oziroma zloraba pooblastila.
19. V skladu z ustaljeno sodno prakso ovir za kazensko odgovornost dejanskega poslovodje kot storilca gospodarskih kaznivih dejanj ni. V tem pogledu je dejanski poslovodja izenačen s pravnim poslovodjo, kot je to v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, ki je tudi ponudilo zadostne razloge za zaključek, da je vlogo dejanskega poslovodje poleg obdolženega A. A. opravljala tudi obdolžena C. C. Ovrednotenje statusa dejanskega poslovodje je namreč dejansko vprašanje, ki mora biti in je v danem primeru tudi bilo ustrezno izkazano skozi izvedeni dokazni postopek, kar je razvidno predvsem iz točk 22 do 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je tako med ostalim upoštevalo, da je obdolžena iz lastnega povedala, da je delo za družbo dejansko opravljala; da so priče K. K., J. J., G. G. in obdolženi A. A. izpovedali, da je obdolžena skrbela za podpis pogodb z delavci, sodelovala z računovodstvom, delavcem v tujini urejala prenočišča, aktivno sodelovala v postopku davčnega nadzora tako z inšpektorico R. R. kot s stečajnim upraviteljem S. S.; da sta bila oba obdolžena na transakcijskih računih gospodarske družbe pri Š. (prej M.) in pri avstrijski N. pooblaščena za razpolaganje s sredstvi, tudi za elektronsko poslovanje in opravljanje storitev preko spletne banke; da sta opravljala dvige v večjih zneskih; da sta imela vsak svojo bančno kartico, s katero sta opravljala dvige gotovine in sta torej gospodarsko družbo B. vodila skupaj, z medsebojnim sodelovanjem ter po skupaj sprejetih poslovnih odločitvah.
20. V izreku opisano ravnanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, ki je veljal v času, ko je obdolžena (v sostorilstvu s soobdolženim A. A.) izvršila obravnavano kaznivo dejanje. Tudi v razlogih izpodbijane sodbe, ki so z izrekom skladni, se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do vseh odločilnih dejstev, prav tako je ponudilo popolne razloge za zaključek, da je (tudi) obdolžena C. C. s svojim ravnanjem izpolnila vse znake obravnavanega kaznivega dejanja.
21. Pritožniki so sicer že tekom dokaznega postopka poskusili prepričati z obrambno tezo, da so se opravljena inkriminirana nakazila pravilno knjižila kot posojilo do lastnika, saj Obligacijski zakonik ne zahteva pisne oblike pogodbe. Vendar je ponujeno razlogovanje, jedro katerega se ponovi tudi skozi pritožbena izvajanja, pravilno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Obsežna pritožbena polemiziranja o tem, kakšne očitke bi moral zajemati obtožni akt, zakaj v danem primeru ni izpolnjen zakonski znak pridobitve protipravne premoženjske koristi in v zagovoru teze, da je posojilo družbeniku zakonito, povsem prezrejo dejstvo, da je sodišče prve stopnje sprejelo povsem drugačne, celo nasprotne pravne in dejanske zaključke od izpodbijanih. Iz točke 42 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da v ospredju ni posojilo, marveč zgolj knjižba na kontu posojil. V postopku davčnega nadzora namreč ni bila predložena posojilna pogodba, ki bi utemeljevala, da gre za posojilo družbe lastniku, kot to izhaja iz zapisnika in odločbe FURS. Prav priča R. R., ki jo tozadevno kot relevantno izpostavljajo tudi pritožniki, je pojasnila, da je šlo tukaj samo za knjižbo na kontu posojil in razložila, da če bi šlo za posojilo, mora biti posojilna pogodba, v kateri bi verjetno bil nek instrument zavarovanja terjatve, in ker je šlo za povezane osebe, tudi obračuni obresti od posojil. Enako je potrdila tudi sodna izvedenka H. H., in sicer, da so se nakazila iz naslova potnih stroškov med letom knjižila kot posojilo, na koncu leta pa so bila razknjižena na osnovi nekih potnih nalogov. Če bi ostala knjižena na posojilih, bi dejansko fizična oseba morala ta posojila vrniti. Ampak jih niso in so pač to porabo poskušali razknjižiti preko potnih nalogov. Nakazila na TRR I. I. so se evidentirala kot posojila, ki so se kasneje izknjižila, kar pomeni, da so dejansko izginila iz računovodskih izkazov in posledično ta terjatev ni bila več vidna. Izknjižila se je s finančnimi temeljnicami, tj. izvedenim dokumentom v računovodstvu, ki ni izvirna listina, kot je npr. račun, in se kreira ročno ali se izbere neka dokumentacija, se sešteje in potem v enem znesku razknjiži. Glede na opozorilo sodne izvedenke, da k temeljnicam niso bili priloženi potni nalogi, ki so bili razknjiženi oziroma ni razvidno, kaj je bila osnova za razknjiženje teh terjatev in zato ni mogoče potrditi, da je to razknjiženje upravičeno, z razlogovanjem, da obdolžena z očitanim dejanjem nista prekršila ali prekoračila zakonskih ali internih pooblastil, ki jih imata kot poslovodni osebi, saj posojila družbe družbeniku (torej lastniku) niso prepovedana, pritožniki ne prepričajo. V okviru obširnega polemiziranja namreč ponudijo zgolj lasten zaključek podanega izvedenskega mnenja, ki ga pritožbeno sodišče ne more sprejeti. Navsezadnje je prav tako pritožbeno izpostavljena priča K. K., ki je opravljala računovodske storitve za gospodarsko družbo B., pojasnila, da so prejete račune, pogodbe, fakture ustrezno knjižili, ko so jih dobili, medtem ko so konto 182300 – kratkoročno posojilo, izplačilo potnih stroškov C. C. knjižili takrat, ko niso vedeli, kam naj drugače denar usmerijo oziroma poknjižijo, ker ni bilo nobene druge pravne podlage. Ni bila izstavljena faktura, ni bilo obračunanega potnega naloga, ni bilo računa, ki bi imel kritje za te zneske in potem so to knjižili na ta konto. Kršitve, kot jih predstavljajo pritožniki s ponujanjem lastne ocene, s čimer dejansko uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, brez specificirane zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP v povezavi z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, niso podane. Pritožbeno sodišče ob tem vnovič opozarja, da absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP nikakor ne nastane kot avtomatična posledica nezadovoljstva pritožnikov vselej, kadar sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov sprejme odločitev, ki jo obramba odločno odklanja.
22. V zvezi z na več mestih pritožbeno zatrjevanega neobstoja premoženjske koristi ali premoženjske škode pritožniki ponujajo drugačne dejanske zaključke, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, vendar jim ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo in v točki 57 obrazložitve razumno utemeljilo, da je bilo kaznivo dejanje dokončano že s samimi nakazili, ki niso bila povezana s poslovanjem družbe in da je takrat nastala premoženjska korist za obdolženo oziroma premoženjska škoda za gospodarsko družbo B. Z oceno, da sta oba obdolžena s takšnimi neupravičenimi nakazili iz sredstev družbe, ki niso povezana s poslovanjem družbe, obdolženi C. C. želela doseči in sta tudi dosegla premoženjsko korist v (skupni) višini 72.329,00 EUR, kar je bil v bistvu tudi osnovni motiv za storitev obravnavanega kaznivega dejanja ter v skladu s 74. in 75. členom KZ-1 sprejeto odločitvijo o odvzemu te premoženjske koristi, saj je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, se pritožbeno sodišče strinja. Vse v točkah 57 in 86 obrazloženo dosledno povzema, saj obširna pritožbena izvajanja v tendenci prepričati v nasprotno glede na izsledke izvedenih dokazov ne morejo biti uspešna.
23. Pritožniki pa uveljavljajo kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP v povezavi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem zaradi neobstoja protipravne premoženjske koristi ali premoženjske škode tudi zato, ker je obdolžena C. C. našla dokumentacijo, s katero potrjuje, da so bila denarna sredstva v višini 73.329,00 EUR vrnjena gospodarski družbi B. s strani gospodarske družbe F. Tozadevno v spis vložijo potrdila o nakazilih med F. in B., iz katerih izhaja, da je gospodarska družba F. v času od aprila do oktobra 2015 vrnila gospodarski družbi B. - v stečaju v imenu in za koristi obdolženih znesek 87.500,00 EUR, v katerih so zajeta tudi nakazila, ki so predmet izreka izpodbijane sodbe v točki a. Posledično izražajo pritožniki prepričanje, da protipravna premoženjska korist v konkretnem primeru ni nastala. Vzporedno predloženi medicinski dokumentaciji, v okviru katere izpostavljajo, da se obdolžena zdravi bipolarne motnje in je zato tudi invalidsko upokojena, nizajo dejstva, na podlagi katerih izrazijo prepričanje, da mora sodišče predložene izpiske F., s katerimi obdolžena dokazuje poplačilo posojila, v celoti upoštevati. V smeri dokazovanja upada njenih kognitivnih sposobnosti predlagajo postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, za podpodročje nevrologije, ki bo lahko podal izvid in mnenje glede obsega in intenzivnosti upadlosti kognitivnih sposobnosti obdolžene C. C. 24. Takšnim pritožbenim trditvam in predlaganemu dokaznemu izvajanju pritožbeno sodišče ne more slediti. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP pritožniku resda dopušča navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi bi se naj ta dejstva dokazovala; ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Nova predložena listinska dokumentacija, priloženi izpiski, za katere pritožniki pavšalno trdijo, da potrjujejo posojilo (v izpodbijani sodbi kvalificirane transakcije), vrnjeno s strani gospodarske družbe F. in tozadevno nov dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja H. H., ne vsebuje ustrezne konkretizacije, kar je sicer dolžnost obrambe in vsekakor izven pristojnosti pritožbenega sodišča. V širokem nizanju dejstev, katerih namen je upravičiti pritožbeno predlaganje novih dokazov, pritožniki v startu prezrejo že predstavljene dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe, in sicer, da v ospredju ni posojilo, pač pa v škodo B. neupravičeno izvršena nakazila, ki v poslovni dokumentaciji te gospodarske družbe nimajo pokritja. Enako prezrejo, da je glede na prvostopenjski obsodilni izrek izpodbijane sodbe obdolžena (osebno) obremenjena, da je iz TRR gospodarske družbe B. pri M. nakazala denarna sredstva v skupni višini 22.700,00 EUR na TRR I. I. ter iz TRR gospodarske družbe B., odprtega v Avstriji pri N. nakazala denarna sredstva v skupni višini 29.599,00 EUR na TRR I. I., s čimer je sebi pridobila veliko premoženjsko okoriščenje, medtem ko je bila gospodarski družbi B. povzročena velika premoženjska škoda, saj navedena denarna sredstva niso bila porabljena za potrebe in namene njenega poslovanja, marveč za osebne namene obdolžene. Iz novo predloženih izpiskov ne gre razbrati, da bi obdolžena osebno v času po inkriminiranem dejanju (v letu 2015) oškodovani gospodarski družbi karkoli vračala. V bistvu iz predložene listine sploh ni razviden jasen, določen in nedvoumen namen periodičnih transakcij F., ki so se v zelo različnih zneskih in skupni višini, ki se ne ujema z nastankom premoženjskega oškodovanja gospodarske družbe B., vršile očitno v obdobju aprilom in oktobrom 2015, pri čemer pa pritožniki vsebine izpiskov ustrezno ne konkretizirajo, vsaj ne način, ki bi omogočal pritožbeni preizkus predloženega. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da bi tudi sicer kakršno koli obdolženkino nakazovanje denarnih sredstev gospodarski družbi B. lahko zgolj pomenilo poravnavanje škode po že izvršenem kaznivem dejanju, torej (le olajševalno) okoliščino, ki pa obravnavane C. C. krivdne odgovornosti ne more razbremeniti.
25. S sklicevanjem na pritožbeno poudarjeno okrnjeno zdravstveno stanje obdolžena ne more biti krivdno razbremenjena. Pritožbeno sodišče po vpogledu v predloženi listini ugotavlja, da nista nastali v času izvrševanja kaznivega dejanja, pač pa praktično osem let kasneje, v letu 2022. Nevrološki izvid T. datira na 17. 9. 2022 in je bil izdan v obdobju pred zaključkom prvostopenjskega sojenja, medtem ko se je obravnava obdolžene na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana odvijala dne 14. 10. 2022, torej nekaj dni po zaključku sojenja pred sodiščem prve stopnje. Medtem ko pritožbeno izpostavljene postcovidne težave in s tem povezan kognitivni upad na samo izvršitev kaznivega dejanja ne morejo imeti prav nobenega vpliva, saj je obdolžena COVID-19 prebolela decembra 2020, tj. šest let po inkriminiranem obdobju, pa prisotnost bipolarne motnje, ki je tudi razlog za njeno upokojitev leta 2011, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov prav tako ne more omajati. Da je upokojena, je obdolžena potrdila iz lastnega, pri čemer že obstoječi diagnostiki tekom dokaznega postopka očitno ni pripisovala nobenega relevantnega, kaj šele merodajnega namena, saj je sama povedala, da je delo za družbo dejansko opravljala (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe). Za razliko od pritožbenih zatrjevanj, pa je v zagovoru skušala (neuspešno) prepričati, da se del dokumentacije, povezan s potnimi stroški, še nahaja nekje v kleti računovodkinje K. K., kar pa je bilo z izsledki dokaznega postopka ovrženo (točka 45 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem ne gre zaobiti opozorila prvostopenjskega sodišča, da je bila prav obdolžena tista, ki je v začetku sodelovala v postopku davčnega nadzora in je torej v letu 2016 morala razpolagati z vso poslovno dokumentacijo za leti 2013 in 2014, saj je bila le-ta vrnjena gospodarski družbi in nato z njene strani predana stečajnemu upravitelju S.S. Poleg tega je njene, v ničemer dokazano zmanjšane, kognitivne sposobnosti razbrati iz spisovnih podatkov, ki od časa diagnosticirane bipolarne motnje potrjujejo njeno aktivno vlogo v poslovanju z več družbami. Pritožniki v poskusu dokazovanja upadlosti njenih kognitivnih sposobnosti pozabijo, da je prav v letu diagnosticirane ji duševne bolezni obdolžena C. C. ustanovila gospodarsko družbo D., da je določeno obdobje kot prokuristka sodelovala v leta 2013 ustanovljeni gospodarski družbi E. in da je leta 2014 skupaj s soobdolženim v Republiki Avstriji ustanovila gospodarsko družbo F. (kronologija njenih statusnih vlog v navedenih pravnih osebah je opisana v točki 55 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na ugotovljeno in upoštevaje dejstvo, da tekom prvostopenjskega sojenja ni bil izpostavljen dvom v obstoj subjektivnega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, je pritožbeno podani predlog po pritegnitvi sodnega izvedenca medicinske stroke za podpodročje nevrologije, ki bo lahko podal izvid in mnenje glede obsega in intenzivnosti upadlosti obdolženkinih kognitivnih sposobnosti odvečen.
26. Pritožbena izvajanja so usmerjena tudi v grajo zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP, saj po mnenju pritožnikov ni dokazano, da so obravnavana plačila izplačana brez dejanske in pravne osnove. V konkretnem primeru izvedeni dokazi ne kažejo na odločilna dejstva, saj je obtožnica grajena na negativnem dejstvu, in sicer na osnovi neobstoja dokumentacije. Na eni strani tako pritožniki izrazijo prepričanje, da celotna obtožnica temelji na negativnem dejstvu in to je, da za sporna izplačila obdolžena nista imela pravne in računovodske podlage, po drugi strani pa z indici dokazujejo, da zgolj neobstoj dokumentacije še ne pomeni neutemeljenosti izplačil, kar je bilo uspešno dokazano z indičnimi dokazi, tj. izvedenko finančne stroke in pričami K. K. ter G. G. Opozorijo, da je tudi obdolžena pojasnila, da ni imela namena pridobiti protipravne premoženjske koristi, ampak je enostavno vodila računovodsko dokumentacijo pomanjkljivo, in zaključijo, da ni niti en izvedeni dokaz potrdil, da računovodska dokumentacija ni obstajala oziroma da se poslovni dogodki, ki so bili podlaga spornih izplačil, niso zgodili. Ker obdolženih ne bremenijo neposredni dokazi, jima krivda zatorej ne more biti dokazana.
27. Konfuzna navajanja pritožnikov, ki obtožni akt vztrajno enačijo z izpodbijano sodbo, izrečeno na podlagi izvedenih personalnih in listinskih dokazov in ne zgolj indicev ter na določenih točkah, ko v nekem momentu obdolženo vendarle predstavijo kot poslovodno osebo, ki je računovodsko dokumentacijo vodila pomanjkljivo, glede na predhodna pritožbena izvajanja prihajajo sami sebi v nasprotje, materialnega dokaznega ovrednotenja, kot ga je podalo prvostopenjsko sodišče, ne morejo postaviti pod vprašaj. Iz konteksta namreč jemljejo dele izvedenskega mnenja in izpovedi prič ter poudarjajo okoliščine, ki sploh niso odločilnega pomena in s katerimi si prizadevajo omajati razloge prvostopenjske sodbe. Brezuspešno. Razlogi, ki jih je k sprejeti odločitvi podalo sodišče prve stopnje, so razumni, prepričljivi, tehtni in zadostni ter za razliko od obširnega teoretiziranja in indičnega sklepanja pritožnikov temeljijo na neposredno izvedenih dokazih, katerih obseg je sodišče prve stopnje predstavilo v točki 6 obrazložitve. Zato je tudi iz tega vidika izpodbijana sodba pravilna in zakonita.
K odločbi o kazenski sankciji:
28. Odločbe o kazenskih sankcijah pritožniki obdolženega A. A. izpodbijajo zgolj kot uvodno omembo, torej na načelni ravni, brez kakršnekoli opredelitve ali obrazložitve, medtem ko tega pritožbenega razloga pritožniki obdolžene C. C. izrecno ne izpodbijajo. Tako je bila odločba o kazenski sankciji preizkušena na podlagi 386. člena ZKP, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče ob ustreznem ovrednotenju vseh sodbeno obrazloženih okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, obdolženima izreklo pravično in primerno kazensko sankcijo opominjevalne narave ter tudi stransko denarno kazen z ustreznim številom in višino dnevnih zneskov. Poseg v obdolženemu A. A. izrečeno pogojno obsodbo tako, da se mu - namesto pred sodiščem prve stopnje določene enotne kazni 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora in stranske denarne kazni - za kaznivo dejanje pod točko a. izreka po drugem odstavku 240. člena KZ-1 določi kazen 7 (sedem) mesecev zapora in stranska denarna kazen 50 (petdeset) dnevnih zneskov po 34,00 EUR, to je 1.700,00 EUR (tisoč sedemsto evrov) pa je obravnavanemu procesnemu udeležencu v korist in je posledica zavrnitve obtožbenega očitka storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1, s čimer je odpadel temelj določitve (enotne) kazni po pravilih steku.
29. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko b.) izreka spremenilo ter obtožbo v tem delu zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je v preostalem, v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter o pritožbah zagovornikov obdolženca in obdolženke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).
K odločbi o stroških kazenskega postopka:
30. Izdaja zavrnilne sodbe je imela za posledico spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka, kot že pojasnjeno v točki 11 obrazložitve te sodbe, medtem ko sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka obdolžencu ni bila določena, saj je bila sodba delno spremenjena njemu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).
31. Ker pritožba zagovornikov obdolženke ni bila uspešna, je obdolženka kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na njene premoženjske razmere, pa tudi trajanje in zapletenost pritožbenega postopka ter ob upoštevanju tarifnih številk 7112, 7119, 71113, 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).
1 Novela KZ-1E, ki se uporablja od 2. 7. 2017, je takšno inkriminacijo drugega odstavka 196. člena črtala in določila drugačni kvalifikatorni okoliščini za obstoj kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Po uveljavitvi novele KZ-1E se ravnanja, ki privedejo do zgoraj navedenih treh posledic, opredelijo po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki pa je za storilca v primerjavi s prejšnjo ureditvijo strožji. 2 Sodba VS RS I Ips 16253/2020 z dne 31. 3. 2022.