Jedro

Obstoj morebitnega prekrška ne izključuje obstoja kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po drugem odstavku 290. člena KZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo K 283/2008 z dne 25. 9. 2009 obsojenega J. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po drugem odstavku 290. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 49/2010 z dne 25. 5. 2010 pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega zakona storjene pred Višjim sodiščem. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, napadeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zahtevi namreč niso konkretizirane kršitve kazenskega zakona, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka; prvo in drugo stopenjsko sodišče pa sta navedli razloge, s katerimi v celoti soglaša. Trditev iz zahteve, da naj bi obsojenec storil kvečjemu prekršek in ne kaznivo dejanje, pa je prav tako nesprejemljiva, glede na ugotovljene znake kaznivega dejanja v ravnanju obsojenca. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca je zagovornica obsojenca navedla, da je celoten kazenski postopek plod manipulacij oškodovancev, ki so dejansko samovoljno odstranili mejnike in bi se moral praviloma kazenski postopek voditi zoper njih.

5. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona (brez konkretizacije za katero kršitev naj bi šlo), ki naj bi bila storjena s tem, da se obsojencu očita odstranitev mejnikov, postavljenih v upravnem mejnem ugotovitvenem postopku, čeprav ta postopek, ki se je vodil 1989 leta, meje ni uredil. Zato obsojenec mejnikov ni mogel odstraniti, ker jih ni bilo; kaznivo dejanje pa se lahko stori le, če gre za veljavne mejnike. V tem delu vložnica dejansko ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč nepravilno dokazno oceno glede vprašanja, ali je sploh šlo v obravnavanem primeru za mejnike in v katerem postopku so bili postavljeni, kar pa je dejansko vprašanje zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Ne glede na navedeno pa je že prvostopenjska sodba podala dovolj natančno in prepričljivo obrazložitev glede zaključka o dejanskem obstoju sedmih mejnikov, ki so bili postavljeni v upravnem mejnem ugotovitvenem postopku in s strani obsojenca v obravnavanem primeru odstranjeni (drugi in tretji odstavek na strani 4 in prvi odstavek na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje).

7. Vložnici ni mogoče pritrditi niti glede zatrjevanja, da z obsojencu očitanim dejanjem ni bilo in ne bi moglo biti oteženo dokazovanje, kar bi se sicer po njeni oceni moralo na ustrezen način odraziti v drugem, to je nepravdnem postopku, kjer pa postopek sodne ureditve meje poteka povsem nemoteno naprej. V podkrepitev teh zatrjevanj vložnica napotuje na vrsto dokazov, izvedenih v nepravdnem postopku N 53/20006, ki poteka pred Okrajnim sodiščem na Ptuju in predlaga vpogled v to spisovno gradivo ter meni, da bi kazenski postopek moral počakati na odločitev v nepravdnem postopku. Kolikor s temi navedbami vložnica meri na neobstoj zakonskega znaka oteženega dokazovanja v obsojencu očitanem kaznivem dejanju, je treba ugotoviti, da je tudi ta zakonski znak v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljen, obsežen v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ter v obrazložitvi prvostopenjske sodbe dokazno utemeljen (drugi odstavek na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje) ter dodatno pojasnjen v sodbi sodišča druge stopnje (drugi odstavek na strani 3). Sicer pa tudi v tem pogledu stališče zahteve za varstvo zakonitosti zadeva vprašanje dokazanosti navedenega zakonskega znaka, kar pa je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

8. Tudi v ostalem vložnica z obsežnim sklicevanjem na dokazni postopek v nepravdni zadevi N 53/2006, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, navajanjem vrste prič in njihovih izpovedb v navedenem postopku ter s sklicevanjem na nekatera domnevna nasprotja med izpovedbami posameznih prič, meri na uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani kazenski zadevi in jih zato v postopku presoje zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati.

9. Trditev vložnice, da je sicer obsojenčevo ravnanje lahko le prekršek in ne kaznivo dejanje, saj so bila mejna znamenja postavljena v upravnem postopku, je neutemeljena. Obstoj morebitnega prekrška ne izključuje obstoja kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po drugem odstavku 290. člena KZ. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, pa so bili v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeni in nato potrjeni ter dodatno obrazloženi še s sodbo Višjega sodišča v Mariboru kot pritožbenega sodišča, vsi objektivni in subjektivni zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti, in je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP). Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.