Jedro

Električna napeljava je postala nevarna, ker ni bila ustrezno vzdrževana. Zato je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost le krivdno ravnanje tistega, ki bi moral ta del električne napeljave vzdrževati.

Sodišče druge stopnje bo moralo, upoštevajoč določbe ZOR, ki urejajo krivdno odgovornost (zlasti načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom), oceniti, ali je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, ki so pravno relevantna za odločitev o morebitni krivdni odgovornosti tožene stranke.

Sodišče druge stopnje bo moralo presoditi, ali je mogoče odgovornost za vzdrževanje električnih žic naložiti uporabniku tudi v primeru, ko so te žice takorekoč neločljivo vgrajene v dobaviteljevo omrežje in bi moral uporabnik, če bi želel vzdrževati električne žice, posegati v dobaviteljevo omrežje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnika sta bila do 1/2 solastnika stanovanjske hiše, ki je pogorela 27.2.1989. Med pravdnima strankama ni sporno, da je do požara prišlo zaradi kratkega stika v tistem delu električne napeljave, ki poteka od odvzemnega mesta na električnem omrežju do glavne varovalke, najverjetneje pri izhodu žic v spodnjem delu nosilca, zaradi dotrajanja in poškodovane izolacije. Med pravdnima stranka pa je sporno, katera od njiju je odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi požara. Tožnika sta od sodišča zahtevala naj razsodi, da je za škodo odgovorno javno podjetje za distribucijo električne energije in ji je zato dolžno plačati 11,596.606,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 7,436.598,50 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je do požara prišlo zaradi kratkega stika na nizkonapetostnem zunanjem priključku, ki je po Splošnih pogojih za dobavo električne energije praviloma del uporabnikovega omrežja, razen kadar strešni nosilci rabijo tudi za omrežje dobavitelja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je strešni nosilec na pogoreli stanovanjski hiši služil tudi dobavitelju za napeljavo elektrike tudi za druge uporabnike. Zato je odločilo, da je bil sestavni del dobaviteljevega omrežja, torej omrežja tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je električna napeljava nevarna stvar, je odločilo, da je tožena stranka, ki je imetnik te stvari objektivno odgovorna za nastalo škodo.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Strinjala se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil strešni nosilec sestavni del njenega omrežja. Vendar je v pritožbi zatrjevala, da pa električni vodi, ki so bili v strešnem nosilcu, niso bili sestavni del njihovega, temveč uporabnikovega omrežja. Po mnenju tožene stranke električni vodi v strešnih nosilcih spadajo v primarni notranji priključek, ki je v lasti uporabnika. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnika opozarjata, da so določbe splošnih pogojev za dobavo električne energije iz elektroenergetskega omrežja Slovenije, ki izključujejo odgovornost dobavitelja električne energije, v nasprotju z načelom morale in načelom vestnosti in poštenja v obligacijskem pravu. Zato teh določb sodišče ne bi smelo uporabiti (143. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Po mnenju tožnikov je napačna ugotovitev sodišča, da je bil notranji priključek do glavne varovalke v lasti tožnikov. Zato tožnika predlagata, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije ne izključujejo odgovornosti tožene stranke za napake. Opozarja, da določbe splošnih pogojev le razmejujejo, do kod z nevarno stvarjo upravlja tožena stranka kot dobavitelj električne energije in od kod uporabnik. Upravljalec stavbe pa mora kot dober gospodar s pomočjo ustreznih strokovnjakov skrbeti tudi za električne napeljave v stavbi.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Sodišče druge stopnje je tako kot tudi sodišče prve stopnje, zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo, da je podlaga odškodninske odgovornosti ogrožanje z nevarno stvarjo. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ocenili, da je električna napeljava nevarna stvar, in se za škodo od električne napeljave kot nevarne stvari odgovarja objektivno v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZOR. Po prvem odstavku 174. člena ZOR pa za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik. Zato je sodišče druge stopnje pri odločanju zmotno uporabilo tiste določbe splošnih pogojev, ki urejajo lastništvo električnega priključka.

Sodišče druge stopnje se je pri svoji odločitvi, da sta tožnika odgovorna za nastalo škodo, oprlo na 16., 19. in 20. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije (Ur.l. SRS, št. 27/85, v nadaljevanju splošni pogoji). Štelo je, da glede na opredelitev v 16. členu splošnih pogojev, del napeljave, na katerem je prišlo do kratkega stika, predstavlja primarni notranji priključek. Splošni pogoji v 19. členu določajo, da je notranji priključek last uporabnika oziroma upravljalca zgradbe, 20. člen splošnih pogojev pa določa, da je za brezhibno tehnično stanje notranjega priključka odgovoren uporabnik oziroma upravljalec zgradbe. Na podlagi navedenih določb splošnih pogojev je sodišče druge stopnje ocenilo, da ni pomembno, čigav je strešni nosilec, ker do požara ni prišlo zaradi strešnega nosilca, ampak zaradi kratkega stika na napeljavi. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je bil nevaren tisti del električne napeljave, ki je predstavljal primarni notranji priključek. Ta je bil po oceni sodišča druge stopnje v lasti tožnikov in tožnika bi morala poskrbeti za njegovo brezhibno tehnično stanje.

Revizijsko sodišče pa ocenjuje, da izoliran električni kabel pod nizko napetostjo ni nevarna stvar v smislu drugega odstavka 154. člena ZOR. Zakonodajalec namreč pri oblikovanju določbe o objektivni odgovornosti ni imel v mislih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni vsak dan. Ogrožanje z nevarno stvarjo je lahko podlaga objektivne odškodninske odgovornosti takrat, ko je stvar tako nevarna, da pri normalni uporabi stvari in ob upoštevanju varnostnih pravil obstaja velika verjetnost nastanka škode. Izolirane električne kable pod nizko napetostjo uporabljamo vsak dan. Pri normalni uporabi tovrstnih kablov in ob upoštevanju varnostnih predpisov praviloma ne prihaja do škodnih dogodkov. Zato sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava, ko sta odločili, da je treba odškodninsko odgovornost presojati po pravilih o objektivni odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do požara prišlo zaradi dotrajanja in poškodovane izolacije električnih žic. Električna napeljava je postala nevarna, ker ni bila ustrezno vzdrževana.

Zato je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost le krivdno ravnanje tistega, ki bi moral ta del električne napeljave vzdrževati. Tožnika sta v tožbi navedla, da je bilo iskrenje na dotrajanem električnem vodu vzrok požara in da je za škodo, ki je nastala zaradi požara, objektivno odgovorna tožena stranka. Tožnika sta torej v tožbi navedla dejstva, ki so lahko podlaga tako za objektivno kot tudi za subjektivno odgovornost. Sodišča pa seveda ne veže pravna opredelitev dejstev, ki jo je v tožbi ponudila tožeča stranka, saj je sodišče tisto, ki mora presoditi dejansko stanje z vseh možnih pravnih vidikov.

Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo določbe ZOR, ki urejajo odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, in tiste določbe splošnih pogojev, ki urejajo lastništvo posameznih delov električne napeljave. Tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala le odločitve o podlagi odškodninske odgovornosti, temveč je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z višino škode na premičnih predmetih. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo že glede odločitve o podlagi odškodninske odgovornosti, zato na pritožbene navedbe glede višine škode ni odgovarjalo. Pritožbeno sodišče torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje bo moralo, upoštevajoč določbe ZOR, ki urejajo krivdno odgovornost (zlasti načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom), oceniti, ali je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, ki so pravno relevantna za odločitev o morebitni krivdni odgovornosti tožene stranke. Pri krivdni odgovornosti ni pomembno kdo je bil lastnik primarnega notranjega priključka, temveč je pomembno, kdo je odgovarjal za vzdrževanje tega dela električne napeljave, na katerem je prišlo do kratkega stika, glede na določbe splošnih pravil in še posebej glede na dejanske okoliščine konkretnega primera.

Zato bo moralo sodišče druge stopnje pri odločanju o krivdni odgovornosti poleg 16. in 20. člena splošnih pogojev upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 15. člena splošnih pogojev, po kateri so sestavni del dobaviteljevega omrežja ali pa skupinskega priključka tudi strešni nosilci, zidni nosilci in konzole, ki služijo tudi dobaviteljevemu omrežju. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je strešni nosilec služil dobaviteljevemu omrežju, zato ni bil del notranjega priključka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so električne žice, na katerih je prišlo do kratkega stika, tekle neprekinjeno od izolatorjev skozi kovinsko cev, ki je bila del omrežja tožene stranke, do glavne varovalke (15. stran sodbe sodišča prve stopnje). Zato bo moralo sodišče druge stopnje presoditi, ali je mogoče odgovornost za vzdrževanje električnih žic naložiti uporabniku tudi v primeru, ko so te žice takorekoč neločljivo vgrajene v dobaviteljevo omrežje in bi moral uporabnik, če bi želel vzdrževati električne žice, posegati v dobaviteljevo omrežje.

Kadar sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, se na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77 odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.