Jedro

V obravnavanem primeru je tožnica zatrjevala neplačilo računa s strani toženca, torej negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati. Na tožencu pa je bilo, da dokaže plačilo spornih računov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 90034/2017 z dne 6. 2. 2017 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zavrne (I. točka izreka), tožnici je naložilo, da tožencu povrne stroške v znesku 1.013,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrnilo in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o izpovedbi toženca, ki v septembru 2015 ni razpolagal s finančnimi sredstvi za nakup vrat. Iz pregleda njegovega TRR izhaja, da je imel prilive v višini 640,00 EUR, v drugi polovici oktobra 2015, ko pa bi naj plačal zakonitemu zastopniku tožnice 2.200,00 EUR, pa ni razpolagal z denarjem. V kolikor je imel prihranke v višini 2.000,00 EUR, po mnenju pritožbe ni bilo potrebe, da si od J.P.2 izposodi nadaljnjih 200,00 EUR. Poudarja, da dejstva, da denarja od toženca ni prejela, ne more dokazati. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da ne pojasni, zakaj bi naj zakoniti zastopnik tožnice izstavil tožencu račun 30. 11. 2015 z zapadlostjo 14. 1. 2016, v kolikor bi toženec poravnal zahtevani znesek, v kolikor pa bi ga dejansko poravnal, pa bi račun zavrnil. Glede na to uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje graja postopanje sodišče prve stopnje, ki je verjelo partnerki toženca, da je bil dogovor med strankama, da bo tožnica kupila vrata za toženca, zaradi davčnih olajšav. Toženec je za vrata plača 370,00 EUR manj, kot bi plačal, le bi vrata plačal sam. Tudi o tem sodbo nima razlogov, zato uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnjuje tudi, da je priča J.P.1, ki je izjavi, da je preko zakonitega zastopnika tožnice že kupoval stvari in mu plačal na roke, prav tako prejela račun s strani tožnice, kar je v zaslišanju zanikal. Ker se je sodišča prve stopnje oprlo na izpovedbo priče, za katero toženec ni podal nobenih ustreznih navedb, je podana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nima razlogov o odločilnih dejstvih o izpovedbi toženca, in njegove zunajzakonske partnerke ter izpovedbi zakonitega zastopnika tožnice. Prav tako nima sodišče prve stopnje razlogov izpovedbi priče J.P.2, da je tožencu posodil 200,00 EUR. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da ugodi zahtevku tožnice, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Pritožbeno sodišče povzema pravilne ugotovitve in razloge sodišča prve stopnje in še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedbo toženca in predloženo korespondenco med tožencem in predstavnikom družbe I. d.o.o. ugotovilo, da je potekala intenzivna komunikacija med tožencem in omenjeno družbo glede specifikacije dimenzij in značilnosti vhodnih vrat ter glede vprašanja, na koga naj bo izstavljen račun. Toženec in priča D.K. sta potrdila, da je bil dogovor med strankama, da kupi vrata tožnica za toženca zaradi davčnih olajšav. Dne 25.9.2015 je toženec na roke zakonitemu zastopniku tožnice na svojem domu plačal 925,00 EUR, s čimer je bila plačana ara družbi I. d.o.o., na podlagi izstavljenega predračuna v višini 30% celotne cene. Na to kaže tudi dvig gotovine iz transakcijskega računa toženca v višini 1.400,00 EUR. Drugi de kupnine je bil izročen zakonitemu zastopniku tožnice v baru Š., kar so potrdile priče D.K., J.P.1 in J.P.2, ki je posodil tožencu 200,00 EUR, preostali del denarja je toženec vzel iz prihrankov. Dne 13. 11. 2015 je družba I. d.o.o. pri tožencu demontirala stara in montirala nova vrata. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je bil dogovor med strankama, da plača toženec tožnici 3.082,70 EUR za nakup vrat po predračunu, preostanek do plačanih 3.125,00 EUR pa predstavlja poračun med strankama, ker je zakoniti zastopnik tožnice tožencu glede na takratne prijateljske odnose naredil uslugo in je mu je toženec izročil demontirana stara vrata. Priča D.K. je potrdil, da so bila vrata stara 3 leta, nepoškodovana, razen podboja, ki se je poškodoval pri demontaži in da o plačilu odvoza v višini 168,00 EUR med strankama ni bilo govora ter da je do dovoza starih vrat s strani zakonitega zastopnika tožnice prišlo zgolj zato, ker je taka vrata potreboval. Izkustveno je tudi nelogično, da bi se toženec dogovoril za dovoz s tožnico v neto znesku 168,00 EUR, saj je z nakupom hotel z nakupom vrat preko tožnice prihraniti, prav tako pa je imel toženec v tistem času kombi, s katerim bi lahko vrata odpeljal na deponijo. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje poklonilo vero tožencu, navedbam in izpovedbi tožnice oziroma njenega zakonitega zastopnika ni sledilo.

8. Glede na navedeno ima sodba sodišča prve stopnje jasne in zadostne razloge, zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti (ugotoviti, ali ima upoštevne pomanjkljivosti ali ne). Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je mogoče ugotoviti, v čem je napaka sodbe, potem gre lahko za kakšen drug upošteven razlog (VSRS Sodba III Ips 75/2015 z dne 21.04.2015).

9. V obravnavanem primeru je tožnica zatrjevala neplačilo računa s strani toženca, torej negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati. Na tožencu pa je bilo, da dokaže plačilo spornih računov, kar je tožencu tudi uspelo. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje je toženec dokazal plačilo kupnine v dveh delih. Za prvi del kupnine je toženec predložil potrdilo o dvigu na banki, iz katerega izhaja, da je dvignil denar v znesku 1.400,00 EUR in od tega plačal zakonitemu zastopniku tožnice na svojem domu na roke 925,00 EUR. Drugi del kupnine je toženec poravnal zakonitemu zastopniku tožnice v baru Š. ob prisotnosti prič, ki so bile vse zaslišane in so potrdile navedbe toženca. Toženec je tudi znal pojasniti, od kod je dobil znesek 2.200,00 EUR, kar sta potrdila njegova zunajzakonska partnerka in priča J.P.2. Toženec je glede na to, da je zatrjeval plačilo v gotovini, ob prejemu katere pa nista s tožnikom podpisala nobene listine, imel na razpolago samo dokazovanje s pričami. Sodišče prve stopnje, ki je priče zaslišalo, jim je poklonilo vero in zato sledilo njihovim izpovedbam, ki so bile skladne in brez nasprotij, na katera neutemeljeno opozarja pritožba. Priča D.K. je potrdila plačilo avansa, ki izhaja iz dviga denarja na bančnem računu in nato preostanka kupnine, ki je bil plačan v pretežnem delu iz prihrankov ter posojila J.P.2, ki je posojal denar tudi tožniku, kot je ta sam izpovedal. Priča J.P.1 pa je izpovedala, da je tožnik na podoben način kot s tožencem posloval tudi z drugimi, da je kupoval različne stvari preko svojega podjetja.

10. Pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko trdi, da zakoniti zastopnik tožnice ne more dokazati negativnega dejstva, nato pa, da sodišče prve stopnje njegove izpovedbe, ki naj bi potrdile prav takšno dejstvo, ni ustrezno dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da zato, ker je poklonilo vero tožencu, ni sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožnice.

11. Ob odsotnosti listinskih dokazov o plačilu kupnine za vhodna vrata je sodišče prve stopnje na podlagi celovite in prepričljive ocene izpovedi pravdnih strank ter prič prišlo do pravilnega zaključka, da je tožencu uspelo dokazati plačilo kupnine za vhodna vrata.

12. Ker tudi ni podana očitana absolutna kršitev določb postopka, kot tudi ne uradno upoštevne kršitve določb postopka in sodišče druge stopnje ni našlo drugih pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).