Jedro

Iz določb javnega razpisa in vsebine razpisne dokumentacije zadosti jasno izhaja, da je namen javnega razpisa, da se projekt, ki naj bi bil sofinanciran, izvede s točno določenimi zaposlenimi - to je s tistimi, ki jih je prijavitelj moral v vlogi vnaprej natančno navesti ter tudi opredeliti njihov prispevek k projektu. Ti zaposleni so morali imeti ob oddaji vloge najmanj takšno stopnjo izobrazbe, kot jo zahtevajo razpisni pogoji. Na takšen način se namreč posredno že v fazi preizkusa izpolnjevanja razpisnih pogojev preverja kvaliteta projektov, ki utegnejo biti v kasnejši fazi ocenjevanja vlog izbrani za sofinanciranje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo zavrnilo vlogo tožnika, s katero je ta kandidiral na Javnem razpisu za spodbujanje raziskovalno-razvojnih projektov na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo v letih od 2013 do 2015 - RRPO 2013 (v nadaljevanju javni razpis). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z namenom, da pregleda in oceni vloge, imenovana strokovna komisija, ki je tožnika pozvala k dopolnitvi vloge. V odgovoru na poziv je tožnik ministrstvu poslal dokazila o doseženi VII. stopnji izobrazbe za vse zaposlene, ki so vključeni v projekt z nazivom "Pametna hiša v oblaku". Pri pregledu tožnikove vloge je strokovna komisija ugotovila, da vloga ne izpolnjuje razpisnega pogoja pod točko 3.2. javnega razpisa, ki določa, da morajo imeti zaposleni pri prijavitelju in partnerjih, za katere bo uveljavljeno sofinanciranje, ob oddaji vloge na razpis najmanj VII. stopnjo izobrazbe. Tožnik je v vlogi za javni razpis prijavil osemindvajset zaposlenih s VII. stopnjo izobrazbe. Po podatkih izobraževalnih institucij, ki so izdale diplome zaposlenih, pa štirje zaposleni (A.A., B.B., C.C. in D.D.) po ugotovitvi ministrstva dosegajo le stopnjo izobrazbe 6/2. Glede na skupno število prijavljenih FTE (28) ter glede na število zaposlenih z dejansko VII. stopnjo izobrazbe (24) po veljavni delovnopravni zakonodaji prijavljenega projekta po mnenju ministrstva ni mogoče izvesti. Ker pri pripravi vloge ni bila upoštevana metodologija in vse podrobneje obrazložene zahteve iz razpisne dokumentacije, po mnenju strokovne komisije tožnikova vloga ne izpolnjuje vseh pogojev javnega razpisa. Zato je ministrstvo vlogo tožnika, s katero je ta kandidiral na javnem razpisu, zavrnilo.

V tožbi tožnik izpodbijani odločitvi nasprotuje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Kot zatrjuje, je ministrstvo s tem, ko je odločilo s sklepom, kršilo 226. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se s sklepom v upravnem postopku odloča le o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Izpodbijana odločitev po mnenju tožnika tudi ni zadosti obrazložena, zaradi česar je po njegovem mnenju ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa upravni organ ni pojasnil, katerih pogojev javnega razpisa oz. katere metodologije in podrobneje obrazložene zahteve iz razpisne dokumentacije tožnik ne izpolnjuje. Da je prijavljeni projekt mogoče izvesti le z zaposlenimi s VII. stopnjo izobrazbe, ne določa delovnopravna zakonodaja, pač pa javni razpis, iz vsebine katerega pa ne izhaja, da je projekt treba izvesti le s točno določenim številom zaposlenih. Kot pojasnjuje tožnik, je bilo v vlogi zaradi neažuriranega stanja v kadrovskih evidencah pomotoma navedeno, da bodo pri projektu sodelovali štirje zaposleni, ki nimajo zahtevane VII. stopnje izobrazbe. Upravni organ bi zato moral pri odločanju upoštevati, da je tožnik v času oddaje vloge skupaj z ostalimi člani konzorcija imel zaposlenih zadosti drugih delavcev z zahtevano VII. stopnjo izobrazbe, ki bi v letih od 2014 do 2015 lahko izvedli prijavljen projekt. V projekt je bilo vključenih večje število zaposlenih zaradi morebitne kasnejše reorganizacije delovnega procesa oz. morebitnega odhoda nekaterih zaposlenih med izvajanjem projekta. Z delavci, poimensko navedenimi v prijavi, po mnenju tožnika namreč projekta najverjetneje ne bi bilo mogoče izpeljati. Namen razpisnega pogoja glede zahtevane stopnje izobrazbe je v tem, da se zagotovi strokovna izvedba projekta, kar pa po mnenju tožnika ne pomeni, da mora biti projekt izveden zgolj z zaposlenimi, navedenimi v vlogi za javni razpis. Ker vloga izpolnjuje vse zahtevane razpisne pogoje, bi moralo ministrstvo tožniku priznati vsaj sorazmerni del sredstev, za katera je kandidiral na javnem razpisu, upoštevaje število prijavljenih zaposlenih, za katere je bilo ugotovljeno, da imajo v javnem razpisu zahtevano stopnjo izobrazbe. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da tožniku prizna nepovratna sredstva v višini 683.188,80 EUR, podredno pa predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek oz. ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo ministrstvo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Glede tožbenega očitka o bistveni kršitvi pravil upravnega postopka pojasnjuje, da se v obravnavani zadevi uporablja ZUP le subsidiarno, kolikor drug zakon ne določa drugače. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF), ki v četrtem odstavku 106 h. člena določa, da se odločitev o izboru prejemnikov sredstev sprejme v obliki sklepa. Ministrstvo je imelo pri sklicevanju na delovnopravno zakonodajo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v mislih Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki v 143. členu določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden, kar pomeni, da s štiriindvajsetimi polno zaposlenimi delavci ne bi bilo mogoče izvesti projekta, za izvedbo katerega je bilo predvidenih osemindvajset delavcev. V obrazcu 3 prijave je bilo v skladu z zahtevami razpisne dokumentacije treba navesti vse sodelujoče osebe pri projektu, za katere se uveljavlja sofinanciranje. Ker po izrecni določbi javnega razpisa podatki o projektu niso predmet dopolnitve vloge, obrazca 3 vloge ni bilo mogoče dopolnjevati. Vloga tožeče stranke ni bila ocenjena, ker ne izpolnjuje vseh pogojev javnega razpisa. Kot ob tem dodaja ministrstvo, pri odločanju ni pomembno, ali prijavitelj s partnerji zaposluje tudi druge osebe, ki izpolnjujejo pogoj glede zahtevane stopnje izobrazbe, saj se izpolnjevanje pogojev presoja le za delavce, za katere je vlagatelj vloge uveljavljal sofinanciranje in jih je v vlogi tudi poimensko navedel. Glede na obrazloženo ter upoštevaje določbo točke 9.2. javnega razpisa, po kateri prijavitelj v dopolnitvi ne sme spreminjati višine zaprošenih sredstev, tistega dela vloge, ki se veže na specifikacijo predmeta vloge in tistih elementov vloge, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev njegove vloge glede na preostale vloge, tožniku tudi ni bilo mogoče priznati le sorazmernega dela sredstev.

V pripravljalni vlogi, prejeti dne 17. 2. 2014, tožnik poudarja, da je izpodbijana odločitev formalistična in preveč toga glede na to, da je šlo pri navedbi delavcev z neustrezno izobrazbo zgolj za administrativno napako. Pri odločanju bi bilo po mnenju tožnika treba izhajati predvsem iz namena javnega razpisa.

Toženka v vlogi, prejeti dne 7. 3. 2014, odgovarja, da je v skladu z določbo javnega razpisa mogoče po oddaji vloge popravljati le očitne računske napake, za kar pa pri neizpolnjevanju razpisnih pogojev v obravnavani zadevi ne gre. Zaradi načela enakega obravnavanja prijaviteljev kasnejše dopolnitve vloge niso dopustne. Kot še dodaja, v vlogi navedeni zaposleni, za katere se uveljavlja sofinanciranje, niso enostavno zamenljivi. Možnost spremembe personalne strukture raziskovalno-razvojne skupine je možna zgolj izjemoma iz upravičenih razlogov in v primeru odobritve upravnega organa.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je spor o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je upravni organ vlogo tožnika za sofinanciranje projekta zavrnil z obrazložitvijo, da vloga ne izpolnjuje vseh razpisnih pogojev.

Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je bila vloga zavrnjena, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da vloga ne izpolnjuje razpisnega pogoja, navedenega v 6. alineji točke 3.2. javnega razpisa, ki določa, da morajo imeti zaposleni pri prijavitelju in partnerjih, za katere bo uveljavljeno sofinanciranje, ob oddaji vloge na razpis najmanj dokončano VII. stopnjo izobrazbe.

Predmet obravnavanega javnega razpisa je bilo sofinanciranje raziskovalno- razvojne dejavnosti za izvedbo raziskovalno-razvojnih projektov podjetij (prijavitelja oz. članov konzorcija) na območjih z visoko stopnjo brezposelnosti. V javnem razpisu so bili določeni pogoji za kandidiranje, ki se nanašajo tako na prijavitelje (točka 3.1.) kot tudi na prijavljeni projekt, ki naj bi bil sofinanciran iz javnih sredstev (točka 3.2.). Eden od pogojev, ki se nanašajo na projekt, je tudi pogoj stopnje izobrazbe zaposlenih pri prijavitelju in partnerjih, za katere prijavitelj uveljavlja sofinanciranje. Kot je navedeno v javnem razpisu, se izpolnjevanje omenjenega pogoja za vsakega od zaposlenih ugotavlja po stanju ob oddaji vloge. Vloga se zavrne, če strokovna komisija ugotovi, da ne izpolnjuje vseh pogojev javnega razpisa (drugi odstavek točke 4.1. javnega razpisa), o čemer odloči minister s sklepom (četrti odstavek 106 h. člena ZJF ter prvi odstavek 11. točke javnega razpisa). V primeru, ko je vloga zavrnjena, se nadaljnje ocenjevanje po merilih ne izvede (drugi odstavek točke 9.1. javnega razpisa).

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v vlogi v imenu konzorcija partnerjev uveljavljal sofinanciranje projekta z nazivom "Pametna hiša v oblaku". V obrazcu 3 vloge je v skladu z zahtevami razpisne dokumentacije navedel poimenski seznam osemindvajsetih zaposlenih za polni delovni čas, ki naj bi sodelovali v projektu. Za vsakega od zaposlenih je tožnik navedel stopnjo izobrazbe, delodajalca ter cilj oz. vlogo, ki naj bi jo imel zaposleni pri projektu. Predmet sofinanciranja po javnem razpisu je namreč letni strošek dela zaposlenih za polni delovni čas.

Med strankama v postopku ni sporno, da štirje od zaposlenih, ki jih je tožnik navedel v obrazcu 3, v času oddaje vloge niso imeli zahtevane VII. stopnje izobrazbe, ki je po 6. alineji točke 3.2. javnega razpisa pogoj za presojo vloge po vsebini. Ker torej vsi zaposleni, za katere je tožnik ocenil, da so potrebni za uspešno izvedbo projekta, ob oddaji vloge niso imeli zahtevane stopnje izobrazbe, (to pa je pogoj, da se je projekt sploh ocenil po vsebini), je upravni organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je vlogo brez nadaljnje obravnave s sklepom zavrnil. Glede tožbenega očitka, da bi upravni organ moral vlogo kljub navedeni pomanjkljivosti oceniti ter članom konzorcija dodeliti sredstva, ker bi bilo mogoče projekt izpeljati z drugimi zaposlenimi z zahtevano stopnjo izobrazbe, pa sodišče ugotavlja, da takšno vsebinsko spreminjanje vloge po njeni oddaji ni mogoče. Dopolnjevanje vlog, ki ga predvideva javni razpis, je namreč namenjeno le zagotovitvi manjkajočih dokumentov in obrazcev, ki izkazujejo izpolnjevanje razpisnih pogojev, medtem ko podatki o projektu (kamor sodijo tudi podatki o zaposlenih, ki bodo sodelovali pri izvedbi projekta) po izrecni določbi javnega razpisa ne morejo biti predmet dopolnjevanj (tretji in četrti odstavek točke 9.2. javnega razpisa). Po oddaji vloge je mogoče popravljati le t.i. očitne računske napake (šesti odstavek točke 9.2. javnega razpisa), to je napake v izračunih.

Iz določb javnega razpisa in vsebine razpisne dokumentacije tako po presoji sodišča zadosti jasno izhaja, da je namen javnega razpisa, da se projekt, ki naj bi bil sofinanciran, izvede s točno določenimi zaposlenimi - to je s tistimi, ki jih je prijavitelj moral v vlogi vnaprej natančno navesti ter tudi opredeliti njihov prispevek k projektu. Ti zaposleni so morali imeti ob oddaji vloge najmanj takšno stopnjo izobrazbe, kot jo zahtevajo razpisni pogoji. Na takšen način se namreč posredno že v fazi preizkusa izpolnjevanja razpisnih pogojev preverja kvaliteta projektov, ki utegnejo biti v kasnejši fazi ocenjevanja vlog izbrani za sofinanciranje.

Ker se vloga, ki ne izpolnjuje vseh razpisnih pogojev, po določbah javnega razpisa ne more uvrstiti v fazo ocenjevanja po predpisanih merilih, projekt tožnika ne more biti upravičen niti do sorazmernega dela sofinanciranja.

Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča ustrezno obrazložena, zaradi česar jo je sodišče lahko preizkusilo. Ker je ugotovilo, da je odločitev po vsebini pravilna in zakonita, je bilo treba tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrniti.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.