Jedro

Posamezniki niso bili identificirani poimensko, kar pa ne pomeni, da ni podlage za obračun akontacije dohodnine. Ne gre za akontacijo dohodnine kot končnega davka, plačilo akontacije dohodnine je predpisano v 126. členu ZDoh-2 v zvezi z 373. členom ZDDPO-2 oziroma njegovim 58. členom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana zavezancu za davek dodatno odmeril akontacijo dohodnine od izplačanih drugih dohodkov fizičnim osebam za leto 2007 v skupnem znesku 33.217,71 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.971,33 EUR, kar vse je bilo že plačano dne 1. 4. 2010. V obrazložitvi pojasnjuje dosedanji potek postopka in ugotavlja, da gre za ponovljen postopek. V navedeni zadevi je bila namreč s sodbo tega sodišča I U 571/2011-7 z dne 16. 8. 2011 odločba organa prve stopnje odpravljena in mu zadeva vrnjena v ponovni postopek. V njem je davčni organ upošteval napotke Upravnega sodišča. Pri tem se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

V zvezi z udeležbo farmacevtov in njihovih družinskih članov na ekskurziji v Ukrajini je davčni organ ugotovil, da je zavezanec po računu z dne 1. 7. 2007 plačal zdravstvenemu osebju in njihovim družinskim članom, ki pri zavezancu niso v delovnem ali pogodbenem razmerju, določena povračila stroškov, kot so prevozne stroške, hotelske namestitve, stroške vodiča, animatorja in stroške prehrane za organizacijo in izvedbo ekskurzije v Ukrajini od 23. - 26. 6. 2007. Omenjena plačila je davčni organ opredelil kot drug dohodek in obračunal akontacijo dohodnine. Zavezanec je društvu A. nakazal sredstva v višini 42.000,00 EUR, pri čemer je bilo društvo le posrednik pri plačilu stroškov ekskurzije med organizatorjem, to je agencijo B. in farmacevtsko družbo, ki je zagotovila finančna sredstva. Gre za navidezni pravni posel, pri katerem se je zavezanec izognil obračunu in plačilu akontacije dohodnine.

V zvezi z udeležbo zdravstvenih delavcev na predstavitvi novih zdravil v Opatiji je davčni organ od podjetja C. d.o.o. pridobil račun za organizacijo predstavitve po specifikaciji v znesku 13.969,43 EUR in seznam udeležencev ekskurzije. Iz njega izhaja, da se je srečanja udeležilo 39 zdravstvenih delavcev, ki pri zavezancu niso zaposleni ter 8 pri zavezancu zaposlenih oseb. Iz specifikacije k računu je razvidno, katere storitve so bile zavezancu zaračunane. Gre za namestitev v hotelu, turistično takso, kosilo, večerjo, najem konferenčne dvorane in tehnike, avtobusni prevoz ter organizacijo in asistenco. Šlo je za izplačilo drugih dohodkov iz točke 11 tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki se obdavčijo. Enako je davčni organ ugotovil v zvezi z udeležbo zdravstvenih delavcev na predstavitvi novosti iz področja kardiologije, infektologije in psihiatrije v Istri. Od podjetja D. je pridobil račun za organizacijo predstavitve novosti iz omenjenih področij v znesku 2.616,00 EUR. Iz prilog k računu pa je razvidno, katere storitve so bile zavezancu zaračunane. To je bil avtobusni prevoz, hrana, pijača, parkirnina in obisk Nacionalnega parka Brioni za 24 oseb, od tega 22 udeležencev ni bilo zaposlenih pri zavezancu. Ker so bili zdravnikom poleg stroškov prevoza, hrane in pijače, ki so v primeru mednarodnega posveta oproščeni plačila dohodnine, plačani tudi drugi stroški potovanja, je davčni organ omenjena plačila stroškov opredelil kot druge dohodke, ki se obdavčijo.

Davčni organ je podrobneje pregledal tudi vsebino in upravičenost simpozija ... Od Agencije E. je pridobil račun z dne 21. 2. 2000 v znesku 46.012,68 EUR. Zavezanec F. d.o.o. je po pojasnilu Agencije E. prevzel strokovni del, Agencija pa je najela dvorano, skrbela za izvedbo kulturnega in umetniškega programa in pogostitev. Iz poračuna, ki ga je davčnemu organu predložila Agencija je razvidno, katere storitve in po kakšnih cenah so bile zavezancu za davek zaračunane. Gre za najem in postavitev baletnega podija, ozvočenje, osvetlitev, plesno glasbeni nastop, moderatorja, pogostitev, večerjo, pijačo, idejno zasnovo vabila, avtobusni prevoz. Po mnenju davčnega organa je šlo za izplačilo drugih dohodkov osebam, ki pri zavezancu niso zaposlene, niti niso pri njem v kakšnem drugem pogodbenem razmerju.

V davčno osnovo drugega dohodka je tako zajet ves doseženi dohodek fizične osebe, torej celotna ekonomska korist prejemka v naravi, ki pripada posamezniku neposredno in jo je kot njegovo obogatitev mogoče izmeriti. To je seštevek vseh prejemkov v naravi, v okviru posameznega poslovnega dogodka. Prvostopni organ je za vsakega od omenjenih poslovnih dogodkov sestavil preglednice s seznamom udeležencev, obračunom akontacije dohodnine od izplačanih drugih dohodkov posameznim udeležencem ter napravil tudi zbirni znesek akontacije dohodnine prejemkov drugih dohodkov v letu 2007 za poimensko navedene, za potovanje v Ukrajino, Opatijo in Istro. Za dogodek, ki se je odvijal v Ljubljani in je bil vezan na predstavitev zdravila ..., pa seznam udeležencev ni bil narejen, saj o tem ne obstojajo podatki. Tudi v tem primeru je obdavčljivi dogodek po ZDoh-2 po mnenju davčnega organa nastal. Davčni organ je nedvomno moral vedeti, koliko oseb se bo predstavitve udeležilo iz razlogov velikosti prostora, v kateri je prireditev potekala, količine naročene hrane, pijače, števila stolov in podobno.

Pri ugotavljanju davčne osnove oziroma višine osebnega prejemka posameznega udeleženca štirih poslovnih dogodkov, je davčni organ izhajal iz prejetih računov tako, da je skupni znesek računa opredelil kot verodostojen podatek za opredelitev davčne osnove in posledično davka od drugih dohodkov. Vsakega posameznega dogodka se je udeležila homogena skupina ljudi, ki je bila k dogodku povabljena. Kakšen delež posamezne storitve je prejel posamezni udeleženec, ni bilo mogoče natančno ugotoviti in je tudi praktično nemogoče. To je potrdil tudi sam zavezanec. Zato davčni organ pri opredelitvi davčne osnove po posameznem dogodku ostaja na svojih trditvah v postopku, da prejemek posamezniku predstavlja sorazmerni del celotnega plačila po prejetih računih, ne glede na to, kolikšen del posamezne storitve je konzumiral. Pri tem poudarja, da je davčna osnova za drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZDoh-2 dosežen dohodek, ki se po določbi devetega odstavka 16. člena zakona poveča s koeficientom davčnega odtegljaja. Po določbi prvega odstavka 131. člena ZDoh-2 pa se izračuna in plača akontacija dohodnine po stopnji 25 % davčne osnove. Posamezni dogodki so bili obdavčeni z DDV, ker je bil opravljen promet blaga in storitev obdavčen z DDV, obračunan kot davek od prometa blaga in storitev. Zavezanec za davek je s plačilom opravljene storitve organizatorjem prireditev plačal celotno storitev po tržni ceni, ki vključuje tudi DDV. Obdavčitev drugih dohodkov z dohodnino pa predstavlja osebno obdavčitev prejemnika dohodka, to je fizične osebe. Zato davčna osnova za obračun dohodnine vključuje tudi plačani DDV.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-02-11/2012-2 z dne 28. 2. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Poudarja, da je glede na ureditev obdavčitve z dohodnino, načeloma z dohodnino obdavčen vsak dohodek fizičnih oseb, razen tistih, ki so izrecno opredeljeni kot oproščeni plačila dohodnine. Tako so v prvem odstavku 105. člena ZDoh-2 kot drugi dohodki določeni tudi vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom sicer ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. - 5. točke 18. člena zakona. V 107. členu pa so kot izjeme od prej navedenega splošnega načela, določene oprostitve plačila dohodnine od posameznih vrst drugih dohodkov, ki jih je potrebno razlagati restriktivno. Plačilo stroškov prevoza, nočitev in dnevnic, je oproščeno plačila dohodnine le, če oseba, ki se udeleži posveta z mednarodno udeležbo, prejme le povračilo navedenih stroškov. Vsako dodatno plačilo, kot je plačilo kotizacije, zavarovanja, ekskurzije, ipd., pa ima za posledico obdavčitev celotnega izplačila. Pojem posvet z mednarodno udeležbo pomeni udeležence iz večih držav. Posvet pa v nasprotju s seminarjem, kjer so organizirana predavanja, pomeni strokovni pogovor o kaki stvari oziroma problemu. Udeleženci simpozijev pri tožeči stranki niso bili zaposleni, niti z njo niso bili v kakršnemkoli pogodbenem razmerju. Tudi če je prireditev organizirana z ekonomskim ciljem zaradi reklamiranja, to po razlagi sodišča še ne izključuje izplačila prejemka udeležencem. O prejemkih v naravi ne bi bilo mogoče govoriti le, če bi pritožnica predstavitve organizirala na tak način, da bi bile komurkoli dostopne. Če pa gre za izbrano število udeležencev, predstavitev pa vključuje tudi prehrano, nočitve, ekskurzije, predstave in podobno, ni mogoče govoriti le o navadnem poslovnem srečanju. Sporen je tako zgolj obseg ekonomske koristi, pri čemer se drugostopni organ strinja s prvostopnim, da je prejemek posameznika sorazmeren del celotnega plačila po prejetih računih za opravljene storitve. Udeležencem vseh štirih dogodkov so bile poleg predstavitve zdravil, hotelskih namestitev, ekskurzij in predstav nudene tudi spremljevalne storitve, brez katerih predstavitev ne bi bilo. Ker je kot dohodek in s tem obdavčljiv prejemek mogoče šteti le tistega, ki pripade posamezniku neposredno, v tem primeru stroškov pritožnice ni mogoče obravnavati ločeno od prejemkov udeležencev. Udeleženci so bili obogateni s celotno storitvijo, ki je bila plačana, storitev pa je bila organizirana zgolj za vabljene udeležence. Kolikor so postavke na računu pomenile organizacijo določene prireditve, obogatitev posameznika ne more biti odvisna zgolj od posameznih postavk na računu. Torej, da bi bil posameznik obogaten samo s predstavo, ne pa tudi s stroški spremljevalnih storitev, kot so hostese, ozvočenje in podobno. Dohodek prejet v naravi, se določi na podlagi primerljive tržne cene, ta pa je v konkretnem primeru cena, ki jo je pritožnica za izvedbo dogodka plačala. Plačati pa bi jo moral tudi vsak udeleženec, ki bi se dogodka želel udeležiti zaradi svojih interesov in ne bi bil vabljen s strani pritožnice.

Ugovor, da pri predstavitvi zdravila ... ni podlage za obdavčenje, ker ni davčnega zavezanca, je zavrnilo že sodišče v predhodnem postopku. Udeleženci prireditve kot fizične osebe so nedvomno bili, le da niso bili identificirani poimensko. To pa ne pomeni, da ni podlage za obračun akontacije dohodnine. Pritožbeni organ je tudi že v prvem postopku glede sodelovanja z društvom A. ugotovil, da pritožnica iz nakazanih sredstev ni krila stroškov reklamiranja svoje dejavnosti, ampak stroške, ki niso neposredno povezani z reklamiranjem. Gre za stroške izleta v Kijev za člane društva A. Da so bile iz po pogodbi nakazanih sredstev vplačane zgolj storitve organizacije izleta, pa je mogoče sklepati iz računov, ki jih je za izvedbo ekskurzije društvu A. izstavila agencija B. Tožnica v tožbi poudarja, da je davčni organ v ponovljenem postopku, kljub drugačnim navodilom Upravnega sodišča, ponovno odločil enako ter enačil stroške davčnega zavezanca s prejemki udeleženca. Pri tem trdi, da so ti stroški ekonomska korist in obogatitev posameznika, pri čemer število udeležencev preprosto razdeli na enake dele. Če pa število udeležencev ni znano, pa gre za ekonomsko korist neznanih oseb in že iz tega razloga ni mogoče ugotoviti ali in v kakšnem znesku jim je nastala korist. Davčnemu organu sploh ni pomembno kakšno korist je prejel posameznik, ker uvaja nov davek za pravne osebe in sicer akontacijo dohodnine. Gre za kršitev Ustave iz 147. člena, po katerem se lahko davek uvaja le na podlagi zakona, ne pa na podlagi napačne uporabe zakona. Čeprav je po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, pa se slednje ni zgodilo. Da ne bi prihajalo do protiustavnosti in nezakonitosti, bi moral davčni organ določbo tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 razlagati tako, da so ugodnosti, prejete v naravi dohodek le izjemoma in kadar je ekonomska korist prejemnika ugodnosti res izkazana oziroma dokazana. Davčni organ bi zato moral z upoštevanjem 2., 147. in 23. člena Ustave pojem dohodka razlagati v smislu ostalih zakonskih določb, ki kot dohodek določa predvsem nekaj, kar davčni zavezanec dejansko prejme. Davčni organ prve stopnje pa tudi v novi odločbi še vedno izhaja iz fikcije povprečenja. Gre za neprimerno in arbitrarno odločanje davčnega organa. Predstavitve izdelka ... tudi ni mogoče enačiti z božično-novoletnim sejmom, ki ga ob Ljubljanici organizira G. Zdravila ne zanimajo kogarkoli, ampak zgolj ozek strokovni profil ljudi. Prav tako jih ni mogoče kar tako kupiti na stojnicah. Tožeča stranka tudi ni turistična agencija, da bi organizirala izlete, pač pa je organizirala določene poslovne dogodke. Meni tudi, da je trditev davčnega organa, da je prejemek iz naslova ozvočenja prav tako prejemek, absurdna. Od te ekonomske koristi se ne da živeti. S tem ko nekdo posluša kar prihaja iz zvočnika, res ne more biti obogaten iz naslova ozvočenja. Drugače je z gledališko predstavo, za katero je potrebno kupiti karto. Da fizična oseba ne more biti obogatena s stroški za hosteso, moderatorjem, organizacijo dogodka, najemom dvorane, dekoracijo in podobno, je prav tako notorno dejstvo. Te obogatitve tudi ni mogoče izmeriti kot trdi davčni organ, pri čemer ne pojasni, kako je meritev izvedel. Vsakdo od udeležencev ni poslušal v enaki meri in tudi ni popil in pojedel enakih količin. Davčni organ pa vse argumente odpravi s trditvijo, da so neutemeljeni. Zato obrazložitev odločbe po mnenju tožnika nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev ZUP, ZDavP-2 in 22. člena Ustave. V konkretnem primeru tudi ne gre za ceno aranžmaja, ki bi jo bilo mogoče kupiti na trgu, saj se tam ni prodajal. Fizične osebe ne bi mogle kupiti niti karte za dogodek v Opatiji, niti v Istri, niti vstopnice za simpozij ... Šlo je za reklamiranje izdelkov davčnega zavezanca, katerega končni namen je seznaniti potrošnika s proizvodi in storitvami, da bi se na ta način povečala prodaja in ne za organizacijo turističnih aranžmajev za prodajo na trgih. Trženje pri davčnem zavezancu se ne izvaja zgolj z reklamami, ki se objavljajo v medijih in nagovarjajo končne potrošnike, ampak je po naravi stvari usmerjeno tudi na profil ljudi, ki zdravila predpisujejo oziroma svetujejo njihovo uporabo. Zato je normalno, da se tem ljudem novosti predstavljajo. Davčni zavezanec je organiziral dogodke, ki so bili izključno namenjeni in so pomenili promoviranje izdelkov davčnega zavezanca. Gre torej za strošek, ki je nastal s ciljem povečati prodajo. Normalno je, da plača stroške teh srečanj davčni zavezanec, kajti če bi jih moral plačati udeleženec, se dogodka, ker ni organiziran v njegovo korist in za njegov interes, ne bi udeležil. Tožeča stranka je tudi prepričana, da noben udeleženec, četudi bi prodajala karto za posamezen dogodek, te ne bi kupil. Sam zavezanec je poslovni dogodek opredelil kot en dogodek in ga kot takega tudi knjižil na en konto, čeprav bi lahko sestavil podrobnejši kontni načrt in stroške najema dvorane, prevoza, opreme, za ozvočenje, hrane, pijače razbil po vrstah, mestih in nosilcih. O pritožbenih razlogih zoper ta del odločbe pa se tožena stranka ni izrekla. Zato tožeča stranka ponovno poudarja, da gre iz njenega stališča za enkratne stroške reklamiranja njenih izdelkov, pri čemer ni nobene potrebe, da bi jih razbijali po vrstah, mestih in nosilcih, saj kaj takega tudi SRS ne zahteva. Če davčni organ sam prizna, da ekonomske koristi oziroma obogatitve ne more ugotoviti, bi moral v skladu z ZDavP-2 in ZUP ravnati v korist zavezanca in šteti, da dejstvo, da naj bi fizična oseba prejela dohodek v konkretni višini, ni dokazano. Če ni davčnega zavezanca, ki bi prejel dohode, tudi akontacija davka od dohodka ne more obstojati. Davčnemu zavezancu je torej v primeru stroškov organizacije predstavitve novega zdravila ... naložen davek, ki ni predpisan. Druženje, prigrizek in pijača ter poslušanje govorov in glasbe, ne prinese nobene obogatitve, saj se udeleženci dogodka ne udeležijo zato, da bi pridobili neko korist. Slednje je v prvi vrsti v interesu organizatorja srečanja, saj s tem dogodkom promovira predvsem sebe. Organ prve stopnje tudi napačno razlaga mnenje DURS-a št. 421-38/2010-2 z opredelitvijo, naj bi se nanašalo izključno na davčno obravnavo stroška poslovnega kosila pri poslovnem partnerju, torej stroškov reprezentance. Mnenje se ne nanaša le na poslovna kosila, ampak govori o poslovnih dogodkih. V skladu s tem mnenjem se v primeru, če se proizvodi, storitve ali druge ugodnosti neposredno konzumirajo na samem dogodku, dogodek posameznika ne ugotavlja.

Zaključek davčnega organa v zvezi z reklamiranjem družbe F. d.o.o. s strani članov društva A. (da naj bi šlo za navidezni pravni posel) ni utemeljen. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 74. člena ZDavP-2. Celo kadar gre za fiktivne posle, je dejstvo, da zakon v tem primeru ne dopušča, da se en poslovni dogodek obdavči dvakrat. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih dogodkov. Davčni organ ne pojasni čemu ne uporablja četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Davčni zavezanec je plačal tudi davek na dodano vrednost, ki ga v primeru, če gre za dohodke po ZDoh-2, ne bi. V primeru prekvalifikacije posla se namesto ene obdavčitve, obračuna druga, ne pa obe hkrati. Razlika med obema vrstama davka znaša 5 %.

Glede na povedano tožeča stranka sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki in DDV vred.

Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ostaja predvsem sporno ali je tožena stranka v ponovljenem postopku upoštevala pravno mnenje in stališče sodišča, ki je bilo v zvezi z omenjenim sporom podano v sodbi tega sodišča I U 571/2011-7 z dne 16. 8. 2011. V omenjeni sodbi se sodišče strinja z davčnim organom, da je glede na vsebino posameznih dogodkov oziroma prireditev, kakršna je nesporno razvidna iz upravnih spisov in glede na opredelitev dohodka iz 105. člena ZDoh-2 dejstvo, da so posamezne fizične osebe pridobile določeno ekonomsko korist, pri čemer namen opredelitve prireditve, to je promoviranje novih izdelkov tožeče stranke, na opredelitev koristi kot dohodka, sam po sebi nima neposrednega vpliva. Poudarja, da tudi če je prireditev organizirana z ekonomskim ciljem zaradi reklamiranje izdelka, to še ne izključuje izplačila prejemka oziroma povračila stroškov udeležencem. Kot prejemek v naravi pa tudi ni izključena možnost npr. ogleda gledališke predstave. Tukajšnje sodišče je v omenjeni sodbi predstavilo pomisleke v kakšnem obsegu oziroma v kakšni višini je udeležencem posameznih prireditev ekonomska korist dejansko nastala in ali jo je mogoče opredeliti kot drug dohodek iz 105. člena ZDoh-2. Meni, da je mogoče kot takega šteti le tistega, ki pripada posamezniku neposredno in ga je kot njegovo obogatitev mogoče izmeriti. Pri tem se je po mnenju sodišča izhajalo iz stroškov tožeče stranke in ne iz prejemkov oziroma dohodkov udeležencev prireditev, ki so predmet obdavčenja in kot taki ključni za odločitev. Sodišče je toženi stranki pri tem tudi očitalo, da ni odgovorila na tožbeni in pred tem pritožbeni očitek, da so pri obdavčitvi upoštevani vsi stroški, ki so vezani izključno na organizacijo prireditve oziroma predstavitve novih izdelkov organizatorja tožeče stranke in jih zato kot strošek reklamiranja ni mogoče šteti za dohodek udeležencev prireditve.

Po pregledu spisa sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba obrazložena do te mere, da jo je mogoče preizkusiti tudi z upoštevanjem ustavnih in zakonskih kategorij. Davčni organ je po mnenju sodišča tudi odpravil nepravilnosti iz prvotnega postopka. Opredelil je višino ekonomske koristi posameznih udeležencev ter tudi pojasnil, da je to korist mogoče opredeliti kot drug dohodek iz 105. člena ZDoh-2. V razpredelnici je tudi navedel posamezne prejemnike drugega dohodka iz 105. člena ZDoh-2 ter tudi višino prejemka, ki na posameznika odpade. Tudi po mnenju sodišča je davčni organ utemeljeno v davčno osnovo kot prejemek v naravi, ki odpade na posamezno fizično osebo in je seštevek prejemkov v naravi v okviru posameznega poslovnega dogodka, štel prevoze, namestitve, hrano, pijačo, koriščenje storitve, vodičev, animatorjev, prireditve v dvoranah, ogledov, znamenitosti, obisk gledališča ter podobno. Tožeča stranka sama priznava, da je šlo pri posameznih prireditvah za specifičen krog (vabljenih udeležencev), ne pa za organizacijo odprtega tipa. Zato je pravilna ugotovitev davčnega organa, da, če bi se fizične osebe v lastni režiji udeležile navedenih dogodkov, bi tudi same plačale organizatorju dogodkov na njih odpadlo tržno ceno aranžmaja, ki bi bil sestavljen iz vseh elementov dogodka, ki jih je namesto posameznih prejemnikov plačala tožeča stranka. Pomemben je še četrti odstavek 15. člena ZDoh-2, ki določa, da se dohodek, prejet v naravi, določi na podlagi primerljive tržne cene, če ni z zakonom drugače določeno. Nedvomno pa je tržna cena tista, ki jo je zavezancu za davek zaračunal organizator prireditve. Ker je kot dohodek in s tem obdavčljiv prejemek mogoče šteti le tistega, ki pripada posamezniku neposredno, stroškov pritožnice ni mogoče obravnavati ločeno od prejemkov udeležencev. Udeleženci so bili obogateni s celotno storitvijo, ki je bila plačana, storitev pa je bila organizirana zgolj za vabljene udeležence.

Ugovor, da pri predstavitvi zdravila ... ni bilo podlage za obdavčenje, ker fizične osebe, ki so bile na predstavitvi, niso znane, je zavrnilo že sodišče v predhodnem postopku, to sodišče pa se s tem mnenjem strinja. Ni spora, da so udeleženci prireditve bile fizične osebe. Zgolj dejstvo, da posamezniki niso bili identificirani poimensko pa še ne pomeni, da ni podlage za obračun akontacije dohodnine. Ne gre torej za akontacijo dohodnine kot končnega davka, kar trdi tožnica v tožbi, pač pa je plačilo akontacije dohodnine predpisano z zakonom v 126. členu ZDoh-2 v zvezi z 373. členom Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) oziroma njegovim 58. členom. Ugovor neustavnosti iz 147. člena Ustave RS tako ni podan. Sama odmera dohodnine pa ni več stvar tožeče stranke in tega postopka, pač pa posameznih fizičnih oseb, ki so dohodek prejele ter v zvezi s tem samostojnih postopkov.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja organ prve stopnje, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Kolikor so ti enaki tožbenim, se sodišče nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.