Jedro

Nevarno mesto je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč vse okoliščine primera, vsebinsko napolni sodišče. Ali gre za nevarno mesto, ki bi ga bilo potrebno ustrezno označiti in zavarovati, je upoštevajoč trditve tožnika potrebno presojati ne zgolj glede na ureditev terena izven smučišča, na katerega je tožnik padel, pač pa tudi glede na celotno ureditev smučišča, predvsem opozorila in zaščito, ki bi omogočila tožniku ustrezno seznanitev s potekom proge.

Ugovor toženk, da v obratovalnem dovoljenju mesto padca ni navedeno kot nevarno mesto, lahko predstavlja le enega izmed dokazov, ki jih sodišče presoja skupaj z ostalimi.

Pravna zmota prvi toženki ne more iti v korist, saj bi kljub vsebini obratovalnega dovoljenja, progo morala urediti tako, kot to od nje zahteva zakon in skrbnost, ki se pričakuje od strokovnjaka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da sta prva in druga toženka odškodninsko odgovorni za škodo, ki je tožeči stranki nastala ob škodnem dogodku dne 19. 1. 2002, v obsegu 20 %, tožnik pa 80%.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da sta prva in druga toženka za škodni dogodek z dne 19. 1. 2002 tožeči stranki solidarno odškodninsko odgovorni.

Proti vmesni sodbi se pritožujeta prva in druga toženka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagata Višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navajata, da v ponovljenem postopku sodišče ni upoštevalo napotka drugostopnega sodišča, da je potrebno upoštevati razpravno načelo in odločati v okviru trditev tožeče stranke, ki je zatrjevala, da protipravno ravnanje toženk predstavlja opustitev prve toženke v neustrezni označbi oziroma ne zavarovanju jarka tik ob robu smučišča in ne v neustrezni označbi za ovinek v levo. S tem je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka. Tožnik opustitev markacij za smer proge po drugem odstavku 9. člena zakona o varnosti na javnih smučiščih(vnadaljevanju: ZVJS) do konca prvega naroka sploh ni zatrjeval, niti ni zatrjeval, da bi bila za njegov padec kriva slaba vidljivost. Proga je bila označena v skladu z obratovalnim dovoljenjem in dokazno breme je na tožeči stranki, da dokaže, da bi proga morala biti označena oziroma urejena drugače, kot je to odredila strokovna komisija. Poleg tega inšpekcija po nezgodnem dogodku ni odredila nobenega ukrepa v zvezi s to nezgodo, kar sta potrdili priči D. in B.. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme še vedno na toženi stranki, napačno. Glede očitka v zvezi z opustitvijo znaka za ovinek toženki še vedno vztrajata, da glede na to, da je bil ovinek v križišču, zadošča tabla za križišče. Pred krajem nesreče je bila tabla vozi počasi in znak za križišče. Izvedenec je potrdil, da se mora smučar ravnati po opozorilih in zmanjšati hitrost, saj je moč pričakovati smučarje iz različnih smeri in je moč pričakovati tudi spremembe smeri vožnje. Tožnik bi tako moral zmanjšati hitrost in prilagoditi način vožnje, da bi po potrebi lahko ustavil pred robom smučišča, ki je bil dobro viden glede na to, da je bilo smučišče dobro urejeno, ratrakirano in glede na odlične vremenske pogoje. Zlasti bi moral biti pazljiv, ker se je prvič spuščal po tej progi. Sam potek proge je bil viden na vozovnici, na prospektih, dostopnih na blagajni, na tabli ob vstopu na smučišče, na vsakem izstopu iz vlečne naprave kot tudi z znaki na samem smučišču. Na nevarnost je bil tožnik opozorjen z znakom za nevarnost, znakom za zoženje proge in z znakom za križišče. Tožena stranka meni, da je tožnik padel zato, ker ni obvladal big foot smuči in je ob neprilagojeni hitrosti preostro zavil nad prijateljem, ki ga je čakal pri robu proge. Hitrost smučanja mora biti prilagojena tako, da glede na omenjene okoliščine ne pride do nenadzorovanega ustavljanja in posledičnega padca. Zato je neutemeljeno stališče sodišča, da tožena stranka ni dokazala neprilagojene hitrosti tožnika. Ker je zadoščal znak za nevarnost in znak za križišče, saj bi ob obeh znakih tožnik moral zmanjšati hitrost, dejstvo, da ni bilo znaka za ovinek ni v vzročni zvezi z nesrečo. Ovinek je v križišču oziroma zaradi križišča, zato posebne table ni potrebno postavljati. Sodišče glede roba smučišča ne pojasni, kakšne dodatne markacije bi bile še potrebne, vsekakor pa po vsej dolžini ni potrebno postavljati količkov ali traku ob robu, to tudi ni predpisano. Ugotovitev sodišča, da gre za nevarno oziroma neprilagojeno mesto je v nasprotju z dokaznim postopkom, saj je izvedenec na obravnavi menil, da so nevarna mesta opredeljena v obratovalnem dovoljenju, mesto, kjer pa je padel tožnik, pa v tem dovoljenju ni navedeno, kot nevarno. V ponovljenem postopku glede vidljivosti nesreče sodišče spet pristransko poklanja vero le prijateljem tožnika, ne upošteva izpovedi ostalih prič, da je bila vidljivost v času nesreče dobra, niti ne upošteva objektivnega dokaza – fotografij policije s kraja nesreče. Vse to pa kljub temu, da je celo tožnik izpovedal, da je bilo vreme sončno.

Pritožba je delno utemeljena.

V drugi, sedaj izpodbijani vmesni sodbi je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo pojasnilo svoje stališče glede upoštevanja tožnikovih navedb v smeri, da prva toženka nevarnega mesta ni ustrezno označila in zavarovala, saj je opustila ustrezno markacijo smeri proge in roba smučišča. Tožnik je v svojih navedbah zatrjeval neustrezno označbo in nezavarovanje nevarnega mesta, zaradi česar je jarek, v katerega je padel, zanj predstavljal presenečenje. Trdil je namreč, da je ob zaključku proge na ovinku nenadoma zagledal jarek, ter da nevarnosti na progi ni bilo opaziti, na tem mestu pa meja smučišča naj ne bi bila vidna, nevarno mesto pa je bilo povsem nezavarovano. Glede na te navedbe, naj bi bilo mesto padca po mnenju tožnika nevarno mesto. Ali gre za nevarno mesto, ki bi ga bilo potrebno ustrezno označiti in zavarovati, je upoštevajoč trditve tožnika, potrebno presojati ne zgolj glede na ureditev terena izven smučišča, na katerega je tožnik padel, pač pa tudi glede na celotno ureditev smučišča, predvsem opozorila in zaščito, ki bi omogočila tožniku ustrezno seznanitev s potekom proge. Izhodišče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri presoji protipravnosti ravnanja prve toženke upoštevati celoten potek, ureditev in stanje proge v bližini mesta padca, je tako pravilno in ne presega pravočasno podane trditvene podlage.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel na delu izven proge smučišča na ovinku, kjer proga zavije v kotu 90º, ter da je bil rob proge slabo viden, zaradi česar je sodišče štelo mesto škodnega dogodka za nevarno. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožena stranka pred mestom škodnega dogodka nameščen znak za križišče in znak za nevarnost, toženka pa ni postavila bodisi znaka za ovinek, bodisi usmerjevalnih vrvic, ki bi opozarjale na spremembo smeri proge in s tem rob smučišča. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da označba in zavarovanje nevarnega mesta ni bilo ustrezno.

Nevarno mesto je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč vse okoliščine primera, vsebinsko napolni sodišče. Ugovor toženk, da v obratovalnem dovoljenju mesto padca ni navedeno kot nevarno mesto, ob prej navedeni pristojnosti sodišča, lahko predstavlja le enega izmed dokazov, ki jih sodišče presoja skupaj z ostalimi. Na tem mestu se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru predvsem zaradi slabe vidljivosti roba proge na delu, kjer proga spreminja smer (kjer je padel tožnik), povečana možnost zdrsa s proge. Da je bil rob proge slabo viden, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in svojo odločitev tudi prepričljivo obrazložilo. Ker je mejo na robu proge predstavljal nesteptan sneg (in ne na primer gozd) in je v bližini mesta padca proga iz sonca prešla v senco, so tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivejše izpovedbe tožnika in ostalih prič, ki so povedali, da je bil rob proge viden šele na razdalji nekaj metrov. Ravno zaradi jasnega in sončnega vremena je prehod iz sončnega dela smučišča v senčni del še dodatno zmanjšal vidljivost roba smučišča. Pritožbena navedba toženk, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ne držijo. Da je bilo mesto padca nevarno mesto je bila trditev tožnika, ki jo je moral dokazati, kar mu je tudi uspelo. Da morajo biti nevarna mesta ustrezno zaščitena in označena izhaja iz ZVJS. Sodišče prve stopnje je tako v nadaljevanju pravilno naložilo toženi stranki, da dokaže, da je nevarno mesto ustrezno zavarovala in označila. Sklicevanje prve toženke na veljavno obratovalno dovoljenje in neobstoj inšpekcijskih ukrepov, iz česar naj bi izhajalo njeno ravnanje v skladu s predpisi, ne zadošča. Čeprav obratovalno dovoljenje ne nalaga prvi toženki, da dodatno označi in zavaruje mesto, kjer se je zgodil škodni dogodek, bi to upoštevajoč tretji odstavek 9. člena ZVJS ter skrbnost, kakršno se zahteva od nje kot upravljavca smučišča, morala storiti. Že sam zakon ovinke uvršča med nevarna mesta, poleg tega je bila v obravnavanem primeru povečana nevarnost na mestu padca tudi zaradi slabe vidljivosti roba proge. Sodišče prve stopnje tako pravilno opozarja na pravno zmoto, ki prvi toženki ne more iti v korist, saj bi kljub vsebini obratovalnega dovoljenja, progo morala urediti tako, kot to od nje zahteva zakon in skrbnost, ki se pričakuje od strokovnjaka.

Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da gre za nevarno mesto, ki bi moralo biti označeno bodisi z znakom, ki bi opozarjal na ovinek, bodisi z usmerjevalno vrvico na robu proge oziroma z zaščitno ograjo, kar vse bi tožnika zaradi spremembe smeri proge opozorilo na njen rob. Ker prva toženka navedenih opozoril in zaščite ni namestila, zaradi česar je tožnik prepozno ugotovil, da se proga ne nadaljuje naravnost, temveč zavija v levo in je zato zapeljal s proge in se poškodoval, je podana odškodninska odgovornost toženk. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za nastanek škodnega dogodka soodgovoren tudi sam tožnik.

Toženki sta se v postopku sklicevali na znaka nevarnost in križišče, ki sta bila postavljena pred mestom škodnega dogodka in ki naj bi od tožnika terjala povečano previdnost in prilagoditev vožnje, vsled česar do nezgode ne bi prišlo. Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da za presojo soodgovornosti tožnika za škodni dogodek, znaka za nevarnost in križišče nista pomembna. Opozorilni znaki imajo namen, da smučarje opozorijo na nevarna mesta na progi oziroma na določenem delu smučišča in o vrsti nevarnosti (2. člen Pravilnika o znakih in redu na smučiščih ter o rediteljski službi (v nadaljevanju: Pravilnik)). Takšna signalizacija na smučišču smučarje opozarja na povečano nevarnost in večjo verjetnost pojava nepredvidenih situacij. Čeprav prva toženka ni postavila znaka za ovinek, je že obstoj navedenih dveh opozorilnih znakov zadoščal, da bi tožnik moral smučati z večjo mero skrbnosti. Smučanje kot tako je dejavnost, povezana z določeno mero nevarnosti, saj se udeleženci pri smučanju gibajo z večjo hitrostjo od hoje in morajo pri tem upoštevati tudi druge smučarje na smučišču. Kadar pa je na smučišču nameščen znak za nevarnost (in križišče) pa je nevarnost nastanka nepredvidenih in smučarju neznanih situacij še višja, zato se v takšnih primerih zahteva od smučarjev večja previdnost. Na nevarno mesto je bil tožnik opozorjen že z znakoma nevarnost in križišče. Znak ovinek oziroma usmerjevalna vrvica bi tožnika samo dodatno opozorila na nevarno mesto. Iz navedenega razloga sta toženi stranki odgovorni za škodni dogodek v obsegu 20%, tožnik pa 80%. Tožnik več, ker je bil že na podlagi znakov nevarnost in križišče opozorjen na nevarno mesto in bi zato moral biti bolj pazljiv na razmere na smučišču in sprememba smeri proge zanj ne bi smela biti tako presenečenje, kot zatrjuje.

Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodni dogodek do 20%, tožnikov soprispevek pa je ocenilo na 80%.

Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški, o katerih bo odločalo sodišče prve stopnje, ko bo odločalo s končno sodbo (164. člen ZPP).