Jedro

Za primer, ko je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, dolžnik pa je odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni pokazal pripravljenosti, da jo sočasno izpolni, gre le, kadar je upnikova terjatev pogojena z njegovo obveznostjo v izvršilnem naslovu, na podlagi katerega predlaga izvršbo - vzajemne obveznosti, ne pa v drugih primerih, ko dolžnik proti upniku uveljavlja obstoj svoje samostojne terjatve. Sama oprava izvršbe ne predstavlja škode, na katero bi se dolžnik lahko skliceval v predlogu za odlog. Ni upravičen razlog za odlog, če dolžnik v pravdi uveljavlja svojo terjatev proti upniku, ki jo bo lahko po pridobitvi izvršilnega naslova uveljavil v pobot, tako da bo upnikova terjatev prenehala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje o stroških (drugi odstavek izreka) spremeni tako, da je dolžnik dolžan upniku povrniti 24.097,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2000 v 15 dneh. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe in mu je naložilo, naj upniku povrne 56.103,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti takšnemu sklepu se je pritožil dolžnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje dolžniku ni poslalo upnikovega odgovora na predlog za odlog izvršbe, zato se o njegovih navedbah ni mogel opredeliti, s čimer je bistveno kršilo postopek. Navaja še, da je sodišče zmotno razumelo njegov predlog. Navedel je, da ima zoper upnika terjatev, ki je zapadla 22.6.1993 in jo je z izjavo z dne 29.12.1997 pobotal z upnikovo terjatvijo iz tega izvršilnega postopka. Res je moral vložiti tožbo, vendar to za odločitev o odložitvi izvršbe ni bistveno. Sodišče je navedlo le, da tožba ne more biti upravičen razlog za odlog izvršbe, s pobotanjem pa se ni ukvarjalo. Dolžnikova terjatev je do odločitve v pravdnem postopku sporna, vsi pogoji za pobotanje pa se bodo stekli s pravnomočnostjo sodbe v tem postopku. Tožnik ni zatrjeval, da je upravičen razlog vložitev tožbe, temveč je kot takšnega šteti vzajemno in istovrstno dolžnikovo terjatev, s katero je pobotal upnikovo terjatev. Sodišče se ni opredelilo, ali je sporna terjatev dolžnika do upnika upravičen razlog za odlog izvršbe na podlagi 2. odstavka 71. člena oziroma na podlagi 7. točke 1. odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče je tudi zmotno presodilo, da dolžnik ni izkazal, da bi mu z izvršbo nastala znatnejša škoda. Nastanek škode je potrebno presojati ločeno od ostalih pogojev za odlog in se sodišče ne bi smelo spustiti v obravnavanje vprašanja, v katerih primerih je znatnejšo škodo mogoče upoštevati in kdaj ne. Dolžniku bi nastala znatna škoda, če bi bila nepremičnina prodana, naknadno pa bi moral uveljavljati svojo terjatev proti upniku, saj pobot ne bi bil več mogoč. Znatnejša škoda bi nastala s prodajo nepremičnine in nadalje zaradi plačevanja najemnine. Dolžnik se pritožuje še proti odločitvi o stroških. Navaja, da je sodišče napačno obračunalo upnikove stroške in mu priznalo tudi sodne takse, čeprav jih ni priglasil. Meni še, da odgovor na predlog za odlog ni bil potreben in upnik zato ni upravičen do povrnitve stroškov. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka ne v smislu pritožbenih očitkov ne nobene od določb, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98). Dejstvo, da upnikov odgovor na predlog za odlog ni bil vročen v odgovor dolžniku, ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj sodišče o predlogu odloča brez obravnavanja in le na podlagi v njem vsebovanih navedb. Sodišče druge stopnje nadalje sledi razlogom sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Gre za enega od dveh pogojev, ki morata biti hkrati podana, da sodišče lahko dovoli odlog, in dolžnik nima prav, da ga sodišče prve stopnje ni posebej ugotavljalo. Seveda pa ni pravnorelevantna vsaka škoda, ki bi dolžniku nastala zaradi izvršbe. Sama realizacija izvršbe, tj. prodaja nepremičnine, za dolžnika ne predstavlja takšne škode, dolžnik pa tudi ni navedel nobenih dejstev o svojih siceršnjih premoženjskih in osebnih razmerah, s katerimi bi izkazoval znatnejšo škodo na kateri drugi pravno varovani dobrini. Tudi dejstvo, da si bo moral dolžnik zaradi izvršbe priskrbeti stanovanje kot najemnik, samo po sebi ne pomeni, da mu bo nastala znatnejša škoda v smislu določbe 1. odstavka 71. člena ZIZ. V zadevi nadalje ne gre za primer, ko je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, dolžnik pa je odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni pokazal pripravljenosti, da jo sočasno izpolni. V primeru iz 7. točke 1. odstavka 71. člena ZIZ gre za situacijo, ki hkrati pomeni ugovorni razlog iz 3. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ v zvezi z določbami 26. člena ZIZ, da odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva. Izvršba je odvisna od poprejšnje izpolnitve upnikove obveznosti, če je predlagana na podlagi izvršilnega naslova, v katerem je dolžniku naloženo plačilo pod pogojem, da upnik izpolni neko svojo obveznost. Takšna upnikova obveznost mora biti torej razvidna iz samega izvršilnega naslova - gre za izterjavo vzajemne obveznosti. Medtem se dolžnik sklicuje na obstoj svoje terjatve, ki iz izvršilnega naslova, na podlagi katerega v zadevi teče izvršba, ni razvidna, niti zanjo nima posebnega izvršilnega naslova, temveč meni, da bo upnikova terjatev prenehala s pobotanjem, ko bo tudi sam pridobil izvršilni naslov. Glede na takšne dolžnikove navedbe obstoj upnikove terjatve v času odločanja o predlogu ni sporen, prav tako pa ne izvršljivost odločbe. Tudi sicer je v izvršilnem postopku mogoče uveljavljati prenehanje terjatve s pobotanjem (8. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ), kadar bi dolžnik pobotanje sicer lahko uveljavljal že v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, samo če tudi njegova terjatev temelji na izvršilnem naslovu. V izrecno naštetih primerih, ko sodišče lahko dovoli odlog izvršbe, gre za to, da dolžnik s pravnim sredstvom bodisi izpodbija izvršilni naslov (izven izvršilnega postopka) bodisi dopustnost izvršbe (znotraj izvršilnega postopka), sodišče pa lahko na dolžnikov predlog dovoli odlog tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece (2. odstavek 71. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da ni podan noben od razlogov iz 1. odstavka 71. člena ZIZ niti drug upravičen razlog za odlog. Dejstvo, da dolžnik vodi pravdo, na podlagi katere upa pridobiti izvršilni naslov za terjatev, ki jo bo lahko potem uveljavil v pobot, ni v skladu z namenom instituta odloga izvršbe, saj ne izkazuje nevarnosti, da izvršilni postopek ne teče upravičeno (kot se domneva v 1. - 8. točki 1. odstavka 71. člena ZIZ), v zvezi z zakonsko omejenim trajanjem odloga v drugih primerih, pa tudi ne pomeni posebno upravičenega razloga za odlog iz 2. odstavka 71. člena ZIZ. Dolžnik bo pač v nadaljevanju postopka, če bo tudi sam pridobil izvršilni naslov, uspešno uveljavljal ugovor oziroma še odlog izvršbe v zvezi z njim ali pa nasprotno izvršbo; v vsakem primeru pa ima na voljo institute za zavarovanje lastne terjatve. Medtem ni ovir za poplačilo upnikove terjatve. Prav pa ima pritožba, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroških za odgovor na predlog za odlog. Le-ta je sicer upravičen do povrnitve nagrade odvetniku za sestavo odgovora na predlog, vendar v skladu z Odvetniško tarifo le v višini 225 točk (tretja alinea 6. točke tar. št. 21 Odvetniške tarife), kar pri vrednosti odvetniške točke 90,00 SIT znaša 20.250,00 SIT, skupaj z 19% davkom na dodano vrednost pa 24.097,50 SIT. Medtem taksna obveznost za odgovor na predlog za odlog z Zakonom o sodnih taksah ni predvidena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o nadaljnjih stroških izvršilnega postopka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje je odločilo, da pritožbene stroške nosi dolžnik sam, saj je s pritožbo delno uspel le v stranski stvari. Sodišče druge stopnje še opozarja, da je upnik iz istega razloga, zaradi katerega je predlagal odlog, že prej vložil ugovor po izteku roka, o katerem pa sodišče prve stopnje še ni odločilo, ker pa je bil sklep o izvršbi izdan še v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. l. SFRJ, št. 20/78 - 20/90), bo moralo o ugovoru odločiti v skladu z njegovimi določbami.