Jedro

Tožena stranka je pravilno štela, da bi solastništvo kmetijskih zemljišč moralo biti izkazano s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali vpisano v zemljiško knjigo. Tega dokazila tožnik organu pred izdajo odločbe ni predložil, zato po presoji sodišča, ne glede na določbo 139. člena ZD ali določbo 41. člena SPZ-1, upravni organ ni bil dolžan upoštevati zapuščinskega postopka, ki je v teku v zvezi z nepremičninami in odločitev opreti na tožnikovo pričakovano pravico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Murska Sobota je z izpodbijano odločbo odobrila pravni posel za promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi parc. št. 19 v izmeri 72 a 36 m2, parc. št. 617 v izmeri 44a, 32 m2, del parc. št. 164/1 v izmeri 4ha, 74a, 91m2, vse k.o...., delež do 6966/274004 parc. št. 786 v izmeri 11ha, 42, 31m2, parc. št. 761 v izmeri 10a, 25m2, parc. št. 762 v izmeri 8ha, 79a, 87m2, parc. št. 764 v izmeri 22a, 85m2, parc. št. 787 v izmeri 6ha, 84a, 76m2, vse k.o...., parc. št. 211 v izmeri 76a, 94m2, parc. št. 689 v izmeri 1ha, 32a, 11m2, obe k.o. ..., parc. št. 616 v izmeri 4a, 51m2 in parc. št. 615 v izmeri 49a, 74m2 obe k.o. ..., parc. št. 323 v izmeri 43a, 82m2, k.o...., po sklenjenem notarskem zapisu prodajne pogodbe z dne 8. 4. 2015, med A.A. kot prodajalcem ter B.B. kot kupcem in odločila, da se ne odobri pravni posel za promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi med A.A. kot prodajalcem ter C.C. kot kupcem; med A.A. kot prodajalcem ter D.D. kot kupcem ter med A.A. kot prodajalcem ter E.E. kot kupcem. V 5. točki izreka je odločila, da se pri nepremičninah predmet odobritve pravnega posla izreka prvostopenjske odločbe v zemljiški knjigi izvede izbris zaznambe zaščitene kmetije A.A., ki je bila vpisana na podlagi pravnomočne odločbe UE Murska Sobota, št. 330-3118/2014-6 (0414) z dne 24. 6. 2014. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo C.C. in E.E. zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožnik odločitvi oporeka zaradi napačne uporabe oziroma neuporabe materialnega predpisa, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in postopkovnih kršitev. V zvezi z očitkom, da tožeča stranka ni vpisana v zemljiški knjigi kot solastnik določenih parcel pojasnjuje, da se dedovanje uvede v trenutku zapustnikove smrti in da v tem trenutku pride do prehoda zapuščine na dediče, kar se razglasi v sklepu o dedovanju. Upoštevaje navedeno upravni organ ni imel podlage, da tožeče stranke ni obravnaval kot solastnika predmetnih nepremičnin. Navaja tudi, da je upravni organ zmotno uporabil določilo 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ. Pogoji za odločanje na tej podlagi so podani samo v primeru, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice. Ker so v predmetni zadevi sprejemniki ponudbe uveljavljali predkupno pravico, bi moral upravni organ odločati po prejšnjih odstavkih 23. člena ZKZ.

4. Z arbitrarnim postopanjem, v katerem upravni organ tožnika ni štel za lastnika nepremičnin pridobljenih v postopku dedovanja, je bil tožnik prikrajšan za pravico do izjave. V razmerju do ostalih predkupnih upravičencev tožnika v okviru odločanja o predkupnih upravičencih prvega vrstnega reda sploh ni obravnaval in tega ni niti ustrezno obrazložil. Tožnik je v razmerju do vseh sprejemnikov ponudbe izpolnjeval vse pogoje, ker je poleg tega, da je solastnik tudi mejaš tudi kmet, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.

5. Upravni organ ni ustrezno obrazložil, zakaj tožeče stranke ni obravnaval v okviru preostalih sprejemnikov ponudbe, zato je izpodbijana odločba neobrazložena, ter kršena tožnikova pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Prav tako se do pritožbenih navedb ni opredelil drugostopenjski organ, zato tožnik sodišču predlaga, da po opravi ustne obravnave izpodbijano odločbo v 1. točki spremeni tako, da ne odobri pravnega posla med A.A. kot prodajalcem ter B.B. kot kupcem in v nadaljevanju, da tožena stranka odobri pravni posel med prodajalcem in tožečo stranko kot kupcem. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne v postopek ponovnega odločanja in da se tožeči stranki priznajo stroški postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo je predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Stranka z interesom v tem upravnem sporu, B.B., je sodišču predlagala prednostno obravnavo zadeve, do tožbenih navedb pa se ni opredelila.

K I. točki izreka:

8. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

9. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na nesporni ugotovitvi, da je bila ponudba za prodajo zemljišč (kot celote) na oglasni deski UE Murska Sobota objavljena 23. 1. 2015, rok za sprejem ponudbe pa je potekel 22. 2. 2015 in da so vsi sprejemniki ponudbe le to sprejeli v roku, torej so bili izpolnjeni pogoji za nadaljnje odločanje upravnega organa v postopku odobritve pravnega posla.

10. Sodišče kot pravilno in skladno z določbami Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev šteje ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da prodajalčeva kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, kar pomeni, da je treba v nadaljevanju upoštevati tudi določbo prvega odstavka 18. člena ZKZ, ki določa pogoje za delitev zaščitene kmetije. V obravnavanem primeru, ko med strankami podatek podprt z listinami priloženega upravnega spisa, da je B.B. lastnik oziroma solastnik kmetije v velikosti 66,2 ha kmetijskih zemljišč in gozdov, ni sporen, sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da je izpolnjen nadaljnji pogoj za delitev zaščitene kmetije iz 2. alinee prvega odstavka 18. člena ZKZ.

11. V nadaljevanju sodišče ugotavlja tudi, da so sprejemniki ponudbe vlogo za odobritev pravnega posla podali v zakonitem roku iz prvega odstavka 20. člena ZKZ in da je bila 18. 6. 2015 opravljena ustna obravnava, izpodbijana odločitev pa temelji na ugotovitvi, da C.C., B.B. ter D.D. izpolnjujejo pogoj iz 1.točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, saj so vsi solastniki nepremičnin parc. št. 786, 761, 762, 764, 787, vse k.o.... in ugotovitvi, da tožnik tega pogoja, ki ga je dokazoval s predložitvijo sklepa o dedovanju D 329/99-13 z dne 4. 1. 2001, sklepa o dedovanju D 520/2009-8 z dne 16. 10. 2009 in dodatnega sklepa o dedovanju D 329/99-25 z dne 20. 3. 2014 ne izpolnjuje, torej ni solastnik nepremičnin, ki so bile ponujene v prodajo.

12. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ tožnika šteti kot solastnika nepremičnin parc. št. 786, 761, 762, 764, 787, vse k.o. ... Po presoji sodišča je namreč tožena stranka pravilno štela, da bi solastništvo moralo biti izkazano s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ali vpisano v zemljiško knjigo. Tega dokazila tožnik organu pred izdajo odločbe ni predložil, zato po presoji sodišča, ne glede na določbo 139. člena ZD ali določbo 41. člena Stvarnopravnega zakonika, upravni organ ni bil dolžan upoštevati podatka, da se v zvezi s spornimi nepremičninami vodi zapuščinski postopek in odločitve opreti na tožnikovo pričakovano pravico.

13. Sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da upravni organ ni upošteval, da tožnik izpolnjuje tudi druge pogoje iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, ki ga uvrščajo med prednostne upravičence, pojasnjuje, da ZKZ v določbi 23. člena določa, da pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po, v tem členu določenem vrstnem redu. Slednji na prvo mesto med predkupnimi upravičenci postavlja solastnika, zato po presoji sodišča upravni organ po ugotovitvi, da so predkupno upravičenje sprejemniki ponudbe utemeljevali kot solastniki, ni bil dolžan ugotavljati, ali morda tožnik izpolnjuje tudi druge pogoje iz 1. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ. Sodišče pa tožniku pojasnjuje tudi, da iz določb 23. člena ZKZ pravilo, kako reševati primere, ko si konkurirata na prvem mestu prednostnega vrstnega reda (1. točka prvega odstavka 23. člena) dva ali več solastnikov, ali drugih predkupnih upravičencev enakega reda ne izhaja, zato je po presoji sodišča v takem primeru prodajalec, po analogiji z določbo četrtega odstavka 23. člena ZKZ, pri izbiri kupca prost. Sodišče iz navedenega razloga, ker torej ZKZ zahteva uveljavljanje predkupne pravice po vrstnem redu določenem v zakonu in ne določa, da je prednostni vrstni red odvisen od morebitnega ugotavljanja ali so izpolnjeni pogoji po več točkah prednostnega vrstnega reda iz 23. člena ZKZ, zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe določbe 23. člena ZKZ.

14. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče je odločitev sprejelo na seji in ni opravilo predlagane obravnave. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena). V obravnavanem primeru je sodišče moralo presoditi ali so izpolnjeni zakonski pogoji za odobritev pravnega posla po določbah ZKZ, zato je glede na določbo 2. alinee drugega odstavka 59. člena odločitev sprejelo na seji.

K II. točki izreka:

16. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.