Jedro

Tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. V izpodbijani izredni odpovedi je namreč tožniku neutemeljeno očitala, da kot vodja vrtnega centra po seznanitvi z dogodkom (da je delavec po zaključku popoldanske izmene prikril blagajniški manjko) ni sprejel nikakršnih ukrepov, s čimer naj bi preprečil, da bi razčistili dejansko stanje dogodka (očitala mu je zlasti, da ni obvestil ne delodajalca, ne policije, da ni zaščitil videoposnetka nadzorne kamere, da od delavca ni sprejel ponudbe o poravnavi škode, prav tako tega ni premestil na drugo delovno mesto).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 20. 7. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, zaradi česar tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (I./1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja ter ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 21. 7. 2011 dalje, mu obračunati bruto nadomestila plač in od njih plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila, vse v 15-ih dneh (I./2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.111,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (I./3. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je bil tožnik kot vodja vrtnega centra dolžan skrbeti za ustrezno obveščanje nadrejenih glede dogajanja v vrtnem centru (tako tudi Zakon o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., glej 34. člen). V zvezi z dogodkom z dne 30. 6. 2011 ni storil vsega, da bi ustrezno zaščitil interese in pravni položaj tožene stranke (zlasti ni poskrbel za zavarovanje posnetka varnostnih kamer in pri samem poslovanju vrtnega centra ni odredil ustreznih ukrepov za zaščito tožene stranke kot delodajalca). Neustrezno je odredil naloge A.A., torej osebi, pri kateri se je sporni dogodek zgodil in za katerega je bilo jasno, da je dogodek skušal prikriti. Vedel je, da se posnetki varnostnih kamer brišejo, zato ni zadosti, da je samo domneval, da je bil posnetek ustrezno zavarovan, ampak bi moral za to poskrbeti. Po spornem dogodku je v vrtnem centru nastala velika zmeda, saj delavci od tožnika v zvezi z dogodkom niso prejeli nobenih navodil in pojasnil. V pogodbi o zaposlitvi je izrecno navedeno, da je tožnik odgovoren za koordinacijo in vodenje dela zaposlenih v vrtnem centru. Tožnik ni ustrezno in pravočasno ukrepal, poleg tega je dogodek, ključen za razjasnitev dejanskega stanja, nadrejenim prikrival. Te je o dogodku obvestil šele 4. 7. 2011. Dolžnost obvestiti nadrejene je bila jasna in znana vsem zaposlenim, kar je potrdil tudi dokazni postopek, zato tudi ni pomembno, ali je tožena stranka s tem v zvezi pripravila tudi pisna navodila. Tožnik je poročilo o dogodku pripravil šele na podlagi izrecne zahteve nadrejenih, prav tako je ustrezen ukrep (premestitev A.A.) izvedel šele po njihovem nalogu. Dne 1. 7. 2011 je prišel na delovno mesto in se seznanil z dogodkom, zato ni pomembno, da je bil sicer v tem času še na dopustu. Izmenovodje niso namestniki vodje centrov in niso bili pristojni za sprejem ustreznih ukrepov, poleg tega pa so glede na tožnikovo prisotnost upravičeno pričakovali, da bo reševanje zadeve prevzel on. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je izpovedbi priče A.B. dalo prednost pred izpovedbami ostalih zaslišanih prič. V primerjavi s prej podano pisno izjavo je navedena izpovedala drugače, ker ji je sodišče prve stopnje sugestivno podalo povzetek pričevanj ostalih prič, kar je nedopustno, zato njene izpovedbe ni mogoče šteti za verodostojno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal skrbno, zato ni pravilna. Njegovo ukrepanje ni bilo ustrezno. Dokazni postopek je namreč potrdil, da ni ustrezno poskrbel za zavarovanje videoposnetkov nadzornih kamer, da je nadrejene obvestil prepozno in ni ustrezno poskrbel za ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z dogodkom, ki se je zgodil 30. 6. 2011. Njegovo ravnanje je tako mogoče označiti za hudo malomarno, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja tožena stranka v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožena stranka se v uvodu pritožbe sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, vendar kasneje teh kršitev ne konkretizira, razen na koncu pritožbe, ko navaja, da je sodišče prve stopnje priči A.B. sugestivno podalo povzetek pričevanj, zaradi česar je na naroku izpovedala drugače kot je zapisano v predhodno podani izjavi. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje namreč ni kršilo postopka s tem, ko je priči predočilo ugotovljena dejstva v postopku in ji dalo možnost, da nanje poda svoje stališče (glej zapisnik z naroka z dne 15. 5. 2012). Prav tako tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je izpovedbi priče A.B. dalo prednost pred izpovedbami ostalih zaslišanih prič, saj v pritožbi teh prič niti ne konkretizira. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo, o čemer več v nadaljevanju.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 111. člena ZDR, in sicer iz razloga po 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka tega člena.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Po oceni izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 3 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje naslednja pojasnila: V izpodbijani izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da kot vodja vrtnega centra po seznanitvi z dogodkom (da je delavec A.A. po zaključku popoldanske izmene prikril blagajniški manjko) ni sprejel nikakršnih ukrepov, s čimer naj bi preprečil, da bi razčistili dejansko stanje dogodka (zlasti ni obvestil ne delodajalca, ne policije, ni zaščitil videoposnetka nadzorne kamere, od A.A. ni sprejel ponudbe o poravnavi škode, prav tako tega ni premestil na drugo delovno mesto ipd.; glej izredno odpoved z dne 20. 7. 2011 – priloga A1).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne drži očitek tožene stranke, da tožnik v zvezi s spornim dogodkom ni sprejel nobenih ukrepov (primerjaj ugotovitve sodišča prve stopnje pod točko 6. obrazložitve izpodbijane sodbe). Res je zgolj to, da o dogodku ni že v petek obvestil A.B., za katero je mislil, da je na dopustu. Je pa poskrbel za to, da je bil obveščen varnostni inženir, katerega se pri toženi stranki navadno obvešča o takih dogodkih, posredovala pa je tudi policija. Priča A.B. je na zaslišanju navedla, da bi pričakovala, da bo tožnik najprej obvestil njo, če pa je presodil, da je potrebno obvestiti varnostnega inženirja, temu ne nasprotuje in da je tožnik verjetno pravilno presodil in obvestil njega. Ko ji je bilo predočeno ravnanje tožnika, ugotovljeno v tem postopku, je odgovorila, da te okoliščine njej niso bile znane in ocenila, da je bilo ugotovljeno ravnanje tožnika vestno in mu ni mogoče očitati, da je ravnal malomarno. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo, podano na zaslišanju, utemeljeno štelo kot verodostojno, ker je izpovedala logično in prepričljivo ter skladno tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Pojasnila je tudi, da ji vse ugotovitve v zvezi s tožnikovim ravnanjem niso bile znane, zato je v podani izjavi tožnika ocenila drugače kot kasneje na zaslišanju, ko so ji bila predočena ugotovljena dejstva. Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik storil očitano kršitev, ker ni obvestil nadrejenih, neutemeljene. Navedeno velja zlasti tudi glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pisnih navodil, kako se ravna v primeru kraje, da so v praksi obveščali varnostnega inženirja in policiste in da je enako ravnanje tožnik odredil že pred dvema letoma. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno očita tožniku, da je premestitev A.A. in sestavo poročila opravil šele na podlagi zahteve nadrejenih. Prav tako neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni ustrezno poskrbel za zavarovanje dokazov (hrambo videoposnetkov). Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tudi ni mogel vedeti, da policisti niso zagotovili zavarovanja posnetka, saj tega ni bilo navedenega v zapisniku in tudi A.A. ga o tem ni pravočasno obvestil. Sicer pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno očitala, da ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito njenih interesov že iz razloga, ker je bil tožnik v spornem času: 30. 6. 2011 – četrtek, ko naj bi prišlo do ugotovljenega manjka denarja in 1. 7. 2011 - petek na dopustu, vodje izmene pa tudi nimajo delovnih sobot. Tožnik je tudi dne 5. 7. 2011 – torek koristil že predhodno odobreni dopust. Pritožbene navedbe tožene stranke, da so izmenovodje, glede na to, da je tožnik prišel v prodajalno in se seznanil z dogodkom, upravičeno pričakovali, da bo reševanje zadeve prevzel tožnik, niso utemeljene. Navedeno velja zlasti tudi ob upoštevanju okoliščine, da tožnik navedenega dne ni prišel kot običajno na delo, ampak se je v prodajalni le oglasil, tudi sicer pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik ustrezno ukrepal. Z ozirom na navedeno se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, sploh pa ne gre za hujšo kršitev, prav tako mu ni moč očitati malomarnosti. Ne nazadnje pa je tudi njegova nadrejena ugotovljena ravnanja tožnika ocenila kot vestna.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).