Jedro

Izjava nadrejene, da bodo zoper tožnico uvedli postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru, če ne podpiše sporazuma, ne predstavlja nedopustne grožnje, ki bi vplivala na veljavnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Na veljavnost sporazuma tudi ne vpliva, da je tožnica laik in prava nevešče stranka, ter da je bila ob podpisu sporazuma v podrejenem položaju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2014 (pravilno 9. 10. 2015) razveljavi; da se ugotovi, da je tožena stranka z dnem 10. 10. 2015 nezakonito prekinila pogodbo o zaposlitvi s tožnico za delovno mesto prodajalka; da se ugotovi, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 10. 10. 2015 in še vedno traja, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto prodajalec ter ji obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka istega člena, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter odmere stroškov tega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, stroške postopka skupaj s pritožbenimi stroški pa naloži v plačilo toženi stranki, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da po navedbah sodišča tožnica sporazuma ni podpisala v zmoti ali pod prisilo, kar naj bi sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B., ki naj bi v postopku nedvomno izpovedali, da je bilo tožnici pred podpisom sporazuma natančno pojasnjeno, katere kršitve so bile ugotovljene ob preverjanju poslovalnice v C.. Zaradi navedenega sodišče ni sledilo izpovedi tožnice, da ji sporazum ni bil prebran in da je sporazum podpisala iz razloga, ker z njim ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo izpovedi prič A.A.in B.B., katerih izpovedi naj bi bile za sodišče verodostojne in s katerima naj bi bile v celoti ovržene s strani tožnice zatrjevane okoliščine. Dokaz z izvedencem psihiatrične stroke je sodišče zavrnilo iz razloga, ker bi predlagani izvedenec lahko podal le splošno oceno o duševnem stanju tožnice, ne bi pa moral podati mnenja, v kakšnem psihičnem stanju je bila tožnica v času podpisa spornega sporazuma. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in sicer izvedbe dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Glede na zrežirano situacijo s strani tožene stranke, ko sta se spornega dne A.A. in B.B. pojavila v poslovalnici C. in nato tudi v tem postopku o njuni prirejeni izpovedi za potrebe tega postopka, tožnici ni preostalo drugega, kot da predlaga dokaz, ki bi v tem postopku nedvomno izkazal, v kakšnem čustvenem stanju je bila tožnica. Izvedenec bi lahko glede na izvedena zaslišanja in okoliščine primera podal mnenje ob vseh izvedenih zaslišanjih in okoliščinah primera, ali je bila tožnica v takšni psihični stiski, da se tovrstno ravnanje lahko opredeli kot nedovoljeno prisilo. Zato bi sodišče predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca moralo izvesti. Če bi tožena stranka ravnala korektno, bi bilo vsekakor pričakovati, da bo tožnico predhodno seznanila s kršitvami, da bo imela tožnica čas, da se o vseh kršitvah izjasni in bo imela čas, da o vsem skupaj premisli ter se nato odloči za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi in to tudi sporoči toženi stranki. Nič od tega pa se ni zgodilo, saj je tožena stranka na dan podpisa sporazuma nastopila ukazovalno, z ustrahovanjem in tožnico pripravila do tega, da je v stiski in ne da bi lahko sploh premislila o samih posledicah podpisa sporazuma, le-tega podpisala. Če bi šlo za čisto zadevo, brez sence dvoma o izvajanju pritiska nad tožnico, se postavlja vprašanje, zakaj sta bila potrebna kar dva zunanja sodelavca, da sta tožnici predložila v podpis sporazum. Sodišče je sledilo izpovedbi prič A.A. in B.B., njuni izpovedbi pa sta bili prirejeni za potrebe tega postopka. Če so že bile tako hude kršitve delovnih obveznosti, kot jih je zatrjevala tožena stranka in je temu sodišče tudi nekritično sledilo, bi bilo utemeljeno pričakovati, da bo tožnica predhodno seznanjena o vseh očitanih kršitvah, da bo tožnica imela možnost, da se izjavi o kršitvah in da po tehtnem razmisleku, brez pritiskov tožene stranke, podpiše sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi lahko nadalje ob zatrjevanju hudih kršitev edino logično zoper tožnico sprožila postopek izredne odpovedi, kar pa ni storila. Sodišče je zanemarilo dejstvo - odnos delodajalca do delavca, v katerem je delavec, v konkretnem primeru tožnica, v izrazito podrejenem položaju. V takšni luči in okoliščinah bi sodišče moralo ugotavljati nedovoljeno prisilo oziroma zmoto tožnice pri podpisu sporazuma in zahtevku tožnice ugoditi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da je sama sodbo sodišča prve stopnje prejela že 15. 6. 2015. Posledično meni, da jo je tega dne prejela tudi tožnica, zato predlaga, da pritožbeno sodišče preveri ali je pritožba tožnice vložena pravočasno, sicer pa naj jo zavrže. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnica pritožbo vložila pravočasno, saj ji je bila sodba sodišča prve stopnje vročena dne 20. 6. 2016. 6. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo 14. točke 339. člena ZPP s tem, ko ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke in da sodišče ni strokovno usposobljen organ, ki bi lahko pravilno ocenil, kakšen učinek ima na osebno stanje določene osebe pritisk delodajalca z grožnjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke ni potrebna, bi kvečjemu predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ali pa imela za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje in ne očitane kršitve po 14. točki 339. člena ZPP. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta dokazni predlog tožnice. Z zavrnitvijo in z obrazložitvijo zavrnitve dokaznega predloga se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da zmanjšane oziroma omejene zmožnosti razsojanja (zaradi kakršnihkoli psihičnih težav), tožnica ni zatrjevala. Tožnica ni podala trditvene podlage o tem, v kakšnem psihičnem stanju se je nahajala v času podpisa sporazuma in da zaradi tega stanja ni imela v oblasti svojega ravnanja in tudi ni mogla razumeti posledic svojega dejanja. Tožnica tudi ni zatrjevala, da bi kasneje iskala zdravniško pomoč zaradi slabega zdravstvenega (psihičnega) stanja. Glede na to, da tožnica ni zatrjevala nobenih okoliščin, ki bi kazale na psihično stanje tožnice ob podpisu sporazuma, tudi izvedenec ne bi mogel podati ustreznega izvedeniškega mnenja. Tožnica je šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2016 predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke in predlagala, da bi izvedenec po pregledu tožnice in seznanitvijo z okoliščinami, v katerih je podpisala sporazum, podal mnenje o tem, ali je tožnica vedela, kaj podpisuje oziroma ali je sporazum voljno podpisala.

7. Sodišče prve stopnje je okoliščine, v katerih je prišlo do podpisa sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2015, ugotavljalo z zaslišanjem tožnice in prič A.A. in B.B. ter zaključilo, da tožnica sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni podpisala v zmoti ali pod prisilo. Sodišče je verjelo priči A.A. in B.B., ki sta skladno izpovedali o teku dogodkov oziroma vseh okoliščinah podpisa spornega sporazuma, in sicer da je bilo tožnici pred podpisom sporazuma natančno pojasnjeno, katere kršitve so bile pri njej ugotovljene ob preverjanju poslovalnice v C. in da ugotovljeni očitki pomenijo hujše kršitve delovnih obveznosti, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Izpovedali sta, da so tožnici ponudili dve možnosti, in sicer da podpiše sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ali pa bo tožena stranka začela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. A.A. je izpovedal, da je tožnici razložil, kaj pomeni podpis sporazuma in ji ponudil, da prebere sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pred samim podpisom sporazuma je A.A. tožnici ponudil na vpogled vso obremenjujočo listinsko dokumentacijo.

8. Navedeno je v celoti potrdila tudi priča B.B.. Priči sta tudi skladno izpovedali, da tožnica ob podpisu sporazuma ni bila v zmoti ter da nanjo nista izvajali nobenega pritiska ali nedopustne grožnje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da izjava A.A., da bodo zoper tožnico uvedli postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru, če ne podpiše sporazuma, ne predstavlja nedopustne grožnje, ki bi vplivala na veljavnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Na veljavnost sporazuma tudi ne vpliva, da je tožnica laik in prava nevešče stranka, ter da je bila ob podpisu sporazuma v podrejenem položaju. Tudi dejstvo, da je tožena stranka imela že vnaprej pripravljen sporazum, ne predstavlja okoliščin, da je tožena stranka nad tožnico vršila prisilo. V kolikor je tožnica kasneje ugotovila, da je sprejela napačno odločitev, ko je podpisala sporno listino, to na pravno veljavnost te listine ne more vplivati. Na veljavnost sporazuma tudi ne more vplivati dejstvo, da tožnica ni bila predhodno obveščena o očitanih kršitvah in da ni imela ustreznega roka za odgovor na očitane kršitve, saj zakon te obveznosti delodajalcu ne nalaga. Priča B.B. je izpovedala, da je tožnica (ob podpisu sporazuma) vprašala, kje naj podpiše in da ni hotela prebrati sporazuma ter da je po podpisu sporazuma podpisala še dopustni list. Priča A.A. pa je izpovedala, da je tožnica na razlago očitanih hujših kršitev in nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja (pred podpisom sporazuma), odreagirala jezno in agresivno ter da je ob podpisu sporazuma celo rekla, da ji delajo uslugo, ker si že nekaj časa išče novo zaposlitev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil sporazum z dne 9. 10. 2015 izraz tožničine prave in resne volje, zato so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje nepravilno sledilo izpovedi A.A. in B.B., ki naj bi bili prirejeni za potrebe tega postopka, neutemeljene.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka zoper tožnico voditi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če so tožnici očitali, da je huje kršila delovne obveznosti. Kot je pritožbeno sodišče že zapisalo ZDR-1 ne predvideva, da bi delodajalec pred podpisom sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi moral izpeljati poseben postopek, v katerem bi tožnico seznanil z očitanimi kršitvami in bi ji moral dati rok, v katerem bi se o kršitvah izjasnila, torej postopek, ki je predviden v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

11. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Ljubljana, 9. februar 2017 Predsednik senata: Samo Puppis