Jedro

Presoja, kateri zakon je za storilca milejši, se navezuje na okoliščine konkretnega primera, katere v obravnavani situaciji določa trditev, da je obtoženi A. A. v inkriminiranem obdobju, in sicer v času od 22. 4. 2010 do 10. 5. 2010 deloval kot direktor Poslovnega centra X. pri Banki d. d., nato pa v času do 21. 9. 2012 kot namestnik direktorja Poslovnega centra Y. pri Banki d. d. s posebnimi pooblastili direktorja D. D. z dne 16. 2. 2012 in 30. 8. 2012; tako zatrjevanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza subsumpciji pod abstraktni del kazenskopravne določbe v obliki, kot je veljala pred 15. 5. 2012, ter v obliki, kot je veljala po 15. 5. 2012, saj implicira ne le očitek izvršitvenega ravnanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v celotnem inkriminiranem obdobju, pač pa tudi očitek, da je celotno inkriminirano obdobje, glede na položaj direktorja centra oziroma njegovega namestnika, izvršitveno deloval pri njenem vodenju oziroma nadzorstvu na način, kot je opredeljeno pri posamičnih očitkih.

V obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, posebej upoštevaje ugotovitev, da se je večina odobrenih kreditov preko družbe I. vrnila v sistem Banke d. d., torej za poplačilo kreditov te družbe, je v ključnem prepoznati le razloge za ugotovitev, da je obtoženi A. A. s kreditojemalcem družbo E. v obravnavanih primerih sklenil ekonomsko neupravičen posel, kar pa v ničemer ne pojasni prvostopenjskega zaključka, da je tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi.

V takšni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča ni najti razlogov za zaključek, da je s svojim ravnanjem obtoženi A. A. tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi družbi G., posebej upoštevaje, da so se kreditne sredstva, kar za sodišče prve stopnje očitno ni sporno, porabila za nakup nepremičnin, ki so ne glede na upravičenost ali neupravičenost izvedenčevih zaključkov o realnosti prevrednotenja predstavljale povečanje premoženja kreditojemalca in, v končni fazi, omogočile vzpostavitev hipoteke v korist banke.

Na podlagi jasnih stališč do izpostavljenih okoliščin bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so z gotovostjo izkazani zakonski znaki in elementi obtoženemu A. A. in B. B. očitanih (kaznivih) dejanj; torej, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki terjajo ugotovitev, da je bilo podano nasprotje interesov med obtoženim A. A. in banko ter da pri odobritvi kreditov ni ravnal v dobri veri v korist banke in, upoštevaje takrat aktualne gospodarske razmere, na primerni informacijski podlagi. In dodatno, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki obtoženčevo ravnanje jasno določajo kot posebej obarvano z inkriminiranim namenom in s tem razločujejo od njegovega morebiti ne dovolj skrbnega ravnanja.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, in sicer v spremenjeni sestavi, v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, in sicer obtoženega A. A. storitve treh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 240 KZ-1 in B. B. storitve dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 240 KZ-1 in v zvezi s členom 38 KZ-1. Obtoženemu A. A. je, upoštevaje določbo drugega odstavka člena 240 KZ-1 ter 53. člena KZ-1, po določitvi posamičnih zapornih kazni eno leto in dva meseca, eno leto in štiri mesece ter eno leto in osem mesecev, izreklo enotno zaporno kazen tri leta, obtoženemu B. B. pa na podlagi 57. in 58. člena KZ-1, drugega odstavka člena 240 KZ-1 ter 38. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo osem mesecev ter preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da je obtoženi A. A. dolžan plačati oškodovani Banki d. d. premoženjskopravni zahtevek v višini 663.674,87, obtožena A. A. in B. B. pa isti oškodovanki skupaj premoženjskopravni zahtevek v višini 465.842,53 EUR. Na podlagi prvega odstavka člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženemu A. A. naložilo v plačilo sorazmeren del stroškov kazenskega postopka, obtoženega B. B. pa na podlagi četrtega odstavka člena 95 ZKP oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbe obtoženi A. A., njegov zagovornik odvetnik C. C. ter zagovornik obtoženega B. B. odvetnik Č. Č., vsi iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji ter premoženjskopravnem zahtevku oziroma stroških postopka, odvetnik C. C. pa še iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Predlagali so, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbam ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe (obtoženi A. A., odvetnik Č. Č.) oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (odvetnik C. C., odvetnik Č. Č.); zagovornik obtoženega A. A. se je zavzemal, da se zadeva v ponovljenem sojenju dodeli drugemu sodniku.

3. Pritožbeni senat je na zahtevo zagovornika obtoženega A. A. odvetnika C. C. v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestil oba obtoženca, njuna zagovornika in državno tožilstvo. Na pritožbeno sejo so pristopili vsi obveščeni razen obtoženega B. B., kar pa ni bila ovira, da se seja ne bi opravila (četrti odstavek 378. člena ZKP). Na seji so A. A. ter zagovornika obeh obtoženih vztrajali pri svojih pritožbenih razlogih, pritožbenih navedbah in pritožbenih predlogih, višji državni tožilec pa pri odgovoru na pritožbe, v obliki, kot je razvidno iz njihovih pisnih vlog.

4. Pritožbe so utemeljene.

5. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, ker prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ker so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju in je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku, ter med samimi temi zapisniki. Navedena kršitev je v skladu z določbo prvega odstavka člena 392 ZKP terjala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Pritožbeni senat sicer zavrača pritožbeni pomislek zagovornika obtoženega A. A. odvetnika C. C., da je sodišče prve stopnje pri izdaji napadene sodbe, med drugim, prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti (4. točka člena 372 ZKP). Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje obtoženca A. A. in B. B. spoznalo za kriva v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja po členu 240 KZ-1, kot je opredeljeno v noveli KZ-1 z začetkom veljavnosti 15. 5. 2012, pri čemer je dejstvo, da so očitki izvršitvenega ravnanja časovno umeščeni tudi v obdobje pred tem datumom, to je od 22. 4. 2010 do 21. 9. 2012. Prav ima zagovornik, da je bil pred spremembo navedenega člena očitek izvršitvenega ravnanja določno navezan le na osebo, ki vodi ali nadzira gospodarsko dejavnost, po spremembi pa na vsakogar pri opravljanju gospodarske dejavnosti; ni mogoče odreči utemeljenosti obrambni pripombi, da novela z veljavnostjo po 15. 5. 2012 širi krog možnih storilcev očitanega kaznivega dejanja in je zato načeloma zanje strožja, kot tudi ne, da je treba za storilca kaznivega dejanja uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen če je novi zakon zanj milejši (določba člena 7 KZ-1 in KZ-1B). Vendar pritožnik spregleda pravilo, da se presoja, kateri zakon je za storilca milejši, navezuje na okoliščine konkretnega primera, katere v obravnavani situaciji določa trditev, da je obtoženi A. A. v inkriminiranem obdobju, in sicer v času od 22. 4. 2010 do 10. 5. 2010 deloval kot direktor Poslovnega centra X. pri Banki d. d., nato pa v času do 21. 9. 2012 kot namestnik direktorja Poslovnega centra Y. pri Banki d. d. s posebnimi pooblastili direktorja D. D. z dne 16. 2. 2012 in 30. 8. 2012; tako zatrjevanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza subsumpciji pod abstraktni del kazenskopravne določbe v obliki, kot je veljala pred 15. 5. 2012, ter v obliki, kot je veljala po 15. 5. 2012, saj implicira ne le očitek izvršitvenega ravnanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v celotnem inkriminiranem obdobju, pač pa tudi očitek, da je celotno inkriminirano obdobje, glede na položaj direktorja centra oziroma njegovega namestnika, izvršitveno deloval pri njenem vodenju oziroma nadzorstvu na način, kot je opredeljeno pri posamičnih očitkih, to je zlasti s sprejetjem in podpisom sklepov o odobritvi kreditov ter kreditnih pogodb, z naročilom za sestavo predlogov za odobritev kreditov, s sprejetjem in podpisom sklepov o podaljšanju rokov za vračilo kreditnih sredstev, obnovi odobrenih kreditov ter odobritvi klasičnega limita za dovoljeno negativno stanje na poslovnem računu ter podpisom dodatkov h kreditni pogodbi in pogodbe za klasični limit na poslovnem računu. Navedeno pomeni, da je s strani zagovornika izpostavljena sprememba kazenske zakonodaje, veljavna od 15. 5. 2012 dalje, s stališča uporabe pravilnega zakona brezpredmetna. Ob tem se pritožbeno sodišče, glede na razlog razveljavitve prvostopenjske odločitve, do pritožbenih navedb zagovornika v delu, ki se nanaša na zatrjevano zmotno ugotovitev dejanskega stanja in obrambni zaključek, da konkretna pooblastila in konkretno ravnanje obtoženega A. A. v inkriminiranem času po dejanski plati ne pomenijo vodenja oziroma nadzorstva gospodarske dejavnosti, ne opredeljuje.

7. Odločilna dejstva v obravnavani zadevi so, med drugim, namen pridobitve premoženjske koristi in zloraba položaja in danega zaupanja glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja in zastopanja. Zloraba položaja, ki predstavlja podlago za ugotavljanje namena pridobitve premoženjske koristi kot posebne oblike direktnega naklepa (obarvan naklep), v skladu s sprejeto teorijo in ustaljeno sodno prakso pomeni ravnanje v okviru formalnih pravil, vendar v nasprotju z interesi zastopanega gospodarskega subjekta na način, da je ob ustreznem upoštevanju pravila podjetniške presoje treba sprejeti ugotovitev, da storilec ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.1 Za sprejem poslovne odločitve, ki je kljub negativnemu izidu za zastopani gospodarski subjekt ni mogoče povezati z zlorabo položaja, pa morajo biti kumulativno izpolnjene določene predpostavke, in sicer da ima storilec možnost sprejeti različne odločitve, da storilca ne določa nasprotje interesov pri konkretni poslovni odločitvi, da pri sprejemu odločitve storilec ravna izključno v interesu zastopanega gospodarskega subjekta oziroma v dobri veri in da pred sprejemom poslovne odločitve storilec opravi poizvedbeno dolžnost v primerni meri, ob čemer se mora njegova poslovna odločitev tudi objektivno gledano pokazati kot življenjsko sprejemljiva in logična, vendar upoštevaje okoliščine, ki so obstajale v času sprejemanja poslovne odločitve.2

8. Nosilne razloge za izrek obsodilne sodbe je prvostopenjsko sodišče strnjeno navedlo v točkah 164 do 183 (glede kreditov, odobrenih družbi E.), 378 do 400 (glede kreditov, odobrenih družbi F.) ter v točkah 475 do 491 (glede kredita, odobrenega družbi G.), sklepno glede vseh izvršitvenih ravnanj obtožencev pa v točkah 492 do 499; vse navedeno po tem, ko je podrobno povzelo tek dokaznega postopka ter vsebino izvedenih dokazov (listinska dokumentacija in izpovedbe zaslišanih prič ter obeh izvedencev v povezavi z njunimi izvedenskimi mnenji), skupaj s povzetkom kronologije postopanja obtoženega A. A. in B. B. v zvezi s konkretnimi očitki.

9. Sodišče druge stopnje glede očitka pod točko I/1/a in b ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dokazanost očitanega kaznivega dejanja utemeljilo z osebno povezavo med A. A. in H. H., seznanjenostjo A. A. s stanjem družbe I., zavedanjem A. A., da se bo s krediti, odobrenimi družbi E., reševalo družbo I. oziroma da družba E. kreditnih sredstev ne bo porabila za v pogodbah opredeljen namen (potrebe v gibljivih sredstvih) in prikrivanjem teh podatkov drugim bančnikom, ki so sodelovali v postopku odobritve kreditov, poslovno povezanostjo družb E. in I., prikrivanjem podatkov za določitev pravilne bonitete in zgornje meje zadolževanja (v nadaljevanju ZMZ) za kreditojemalca s strani A. A., okoliščino, da je pred odobritvijo kreditov izostala analiza poslovanja družbe E. ter oblikovanje skupine povezanih oseb (družb E. ter I.) ter prikrivanjem potrebnih podatkov v zvezi s tem drugim bančnikom v postopku odobritve kreditov, neupoštevanjem materialnega pomena vzpostavljenega sistema kontrole v postopkih odobritve kreditov znotraj banke, neustreznostjo računovodskega prikaza denarnih tokov, ki so potekali od družbe E. k družbi I. ter neustrezno kvaliteto in obsegom zavarovanja odobrenih kreditov, pri čemer je izhajalo iz dejstva, da odobrena kreditna sredstva s strani kreditojemalca banki vsaj pretežno niso bila vrnjena, banka pa se ni mogla poplačati niti iz zavarovanj. Svoje dejanske zaključke je, ko je presojalo korist in škodo za Banko d. d. v situaciji odobrenih kreditov v primerjavi s situacijo, ko ti ne bi bili odobreni, oprlo na izvedensko mnenje mag. J. J., ki je v pomembnem delu izhajal iz podatkov, znanih po odobritvi spornih kreditov.

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da je v takšni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, posebej upoštevaje ugotovitev, da se je večina odobrenih kreditov preko družbe I. vrnila v sistem Banke d. d., torej za poplačilo kreditov te družbe, v ključnem prepoznati le razloge za ugotovitev, da je obtoženi A. A. s kreditojemalcem družbo E. v obravnavanih primerih sklenil ekonomsko neupravičen posel, kar pa v ničemer ne pojasni prvostopenjskega zaključka, da je tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi.3

11. Prvostopenjsko sodišče se tako ni opredelilo do pomembnega dejstva, da je obtoženi A. A. v času odobritve kreditov deloval v specifičnih razmerah gospodarske krize, ko je bila splošno sprejeta strategija banke, da se minimalizira njena izguba, in ne maksimalizira njen dobiček, ter v tem okviru dopušča pokrivanje starih zapadlih kreditov ekonomsko slabo stoječih družb s kreditiranjem novoustanovljenih neobremenjenih družb,4 oziroma ni navedlo dejstev in okoliščin, ki bi terjale ugotovitev, da obtoženec pri odobritvi kreditov ni ravnal le malomarno oziroma z eventualnim naklepom, pač pa z namenom pridobiti premoženjsko korist družbama E. in I.; zlasti glede na to, da so se odobrena kreditna sredstva plasirala nazaj v bančni sistem preko vrnjenih kreditov družbe I., kar za sodišče prve stopnje očitno ni sporno, ter upoštevaje, da obtoženi A. A., za razliko od izvedenca ob izdelavi izvedenskega mnenja, ob odobritvi kreditov ni razpolagal s popolnimi podatki o finančnem razpletu sklenjenih poslov.

12. Ob tem drugostopenjsko sodišče, enako kot pritožniki, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v določenih delih sprejemalo dejanske zaključke, pomembne za presojo obstoja odločilnih dejstev, na podlagi izpovedb prič in listinske dokumentacije, vendar v nasprotju z njihovo resnično vsebino oziroma ne da bi se opredelilo do ključnih vsebin izpovedb posamičnih prič: kot izhaja iz spisovnega gradiva5, sta se obtoženi A. A. in H. H. poznala, saj je bil obtoženec kot bančnik vpet v reševanje družbe I. še pred odobritvijo konkretnih spornih kreditov; pred formaliziranjem vloge za odobritev kredita s strani komitenta so se običajno, upoštevaje lokalno naravo banke, vodili neformalni sestanki z uslužbenci banke, tudi z obtoženim A. A.; bančni delavci so izhajali iz načela zaupanja komitentom; postopek določanja bonitete in ZMZ za družbo E. ni odstopal od siceršnjih tovrstnih postopkov v inkriminiranem času-vse novoustanovljene družbe so pridobile enako (dobro) boniteto, ZMZ pa se je določal glede na obseg zaprošenih kreditnih sredstev; skupine povezanih oseb so se realno oblikovale predvsem na podlagi kriterija njihovega skupnega lastništva, ti kriteriji pa v času odobritve obravnavanih kreditov tudi niso bili enoznačno upoštevani v vsakem primeru; pred odobritvijo kreditov je bilo v gradivu banke zapisano, da se bodo porabili za poplačilo kreditov družbe I., in se oznaka v gradivu, da se bodo kreditna sredstva porabila za financiranje drugih potreb v gibljivih sredstvih, ter dejstvo kratke ročnosti odobrenih kreditov, ni izkazovala za ključno; pa tudi, da postopek odobritve obravnavanih kreditov ni v ničemer odstopal od siceršnjih istovrstnih postopkov v banki. V nasprotju s temi dokazi, vendar, kot je razumeti, na njihovi podlagi, je sodišče prve stopnje ugotovilo posebno osebno povezanost obtoženega A. A. in H. H. ter na to navezalo zaključek o navzkrižju interesov obtoženega A. A. v razmerju do banke v postopku odobritve predmetnih kreditov ter da je obtoženi A. A. bančnikom, ki so sodelovali v postopku odobritve predmetnih kreditov, prikril potrebne podatke v postopku (podatke, potrebne za določitev ustrezne bonitete in ZMZ v zvezi s kreditojemalcem in z njim povezano družbo; pravi namen porabe odobrenih kreditnih sredstev; podatke, potrebne za realno oceno ustreznosti zavarovanj).

13. Zaključek o dokazanosti kaznivega dejanja pod točko I/2/a,b,c,d in II je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve o pomembnosti vloge obtoženega A. A. pri dogovarjanju za kreditiranje družbe F. s B. B., neupravičeni razvrstitvi družbe F. v B3 bonitetni razred in nepravilni določitvi ZMZ za to družbo, dejstva, da je odločitev o tem sprejel obtoženi A. A. v odsotnosti direktorja poslovnega centra D. D., ugotovitve, da je obtoženi A. A. pred obravnavanimi posli vedel za slabo finančno stanje družbe R., slabe finančne kazalce družbe F., medsebojno povezanost družb, pravi namen kreditiranja (poplačilo kreditov družbe R.) ter neustreznost zavarovanj, in ugotovitve o odsotnosti potrebne analize predhodno navedenih podatkov in okoliščin ter prikrivanju teh sodelavcem v postopkih znotraj banke. Izhajalo je iz dejstva, da so bila praktično vsa kreditna sredstva porabljena za plačilo bančnih kreditov družbe R. ter da kreditojemalec družba F. večine kreditov banki ni vrnil, niti iz naslova zavarovanja ne, in ocene, da so bili obravnavani bančni posli sklenjeni iz razloga, da se ne bi vnovčile hipoteke na premoženju v povezavi s S. S., zunajzakonsko partnerko B. B., in njeno družino. Tudi v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem se je sodišče prve stopnje v ključnem oprlo na izvedensko mnenje Š. Š., pri čemer je tudi ta izvedenec analiziral stanje ob odobritvi kreditov, upoštevaje kasnejše podatke o dejanskem poslovanju kreditojemalca in družbe R. (višina dejanskih prihodkov družbe F. in R. po letih; ocena dejanske izpostavljenosti družb do banke v primerjavi s situacijo, ko kritični krediti ne bi bili odobreni; nerealizacija sicer prevzetih poslov na relaciji družba R. - družba F.; stečaj dolžnikov zastavljenih terjatev); očitno pa sta bili za prvostopenjsko sodišče pomembni tudi izpovedbi za obtoženega A. A. obremenilnih prič D. D. in T. T., ki sta znotraj banke analizirala ravnanje A. A. za nazaj, ob seznanjenosti z novimi podatki glede razpleta sklenjenih kreditnih razmerij in v drugih gospodarskih razmerah.

14. Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je v takšni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, posebej glede na to, da se je večina posojenih sredstev preko vračila kreditov s strani družbe R. vrnila v bančni sistem, prepoznati le razloge za ugotovitev, da so bili bančni posli, zaobseženi v točki I/2, ekonomsko neupravičeni, kar pa v ničemer ne pojasni prvostopenjskega zaključka, da je obtoženi A. A. tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi.6

15. Prvostopenjsko sodišče se tako ni opredelilo do pomembnega dejstva, da je obtoženi A. A. v času odobritve kreditov deloval v specifičnih razmerah gospodarske krize, ko je bila splošno sprejeta strategija banke, da se minimalizira njena izguba, in ne maksimalizira njen dobiček,7 oziroma ni navedlo dejstev in okoliščin, ki bi terjale ugotovitev, da obtoženec pri odobritvi kreditov ni ravnal le malomarno oziroma z eventualnim naklepom, pač pa z namenom pridobiti premoženjsko korist družbama F. in R.; zlasti glede na ugotovitev izvedenca, da so se odobrena kreditna sredstva vendarle plasirala nazaj v bančni sistem preko vrnjenih kreditov družbe R., da odobritev prvega kredita družbi F. v februarju 2011 sploh ni bila problematična ter da je družba F. res poskušala realizirati določene posle, prevzete od družbe R., kar za sodišče prve stopnje očitno ni sporno, in upoštevaje, da obtoženi A. A., za razliko od izvedenca ob izdelavi izvedenskega mnenja, ob odobritvi kreditov ni razpolagal s popolnimi podatki o finančnem razpletu sklenjenih poslov.

16. Ob tem drugostopenjsko sodišče, enako kot pritožniki, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v določenih delih sprejemalo dejanske zaključke, pomembne za presojo obstoja odločilnih dejstev, na podlagi izpovedb prič in listinske dokumentacije, vendar v nasprotju z njihovo resnično vsebino oziroma ne da bi se opredelilo do ključnih vsebin izpovedb posamičnih prič: kot izhaja iz spisovnega gradiva8, so se običajno, pred formaliziranjem vloge za odobritev kredita s strani komitenta, upoštevaje lokalno naravo banke, vodili neformalni sestanki z uslužbenci banke, tudi z obtoženim A. A.; bančni delavci so izhajali iz načela zaupanja komitentom; postopek določanja bonitete in ZMZ za družbo F. ni odstopal od siceršnjih tovrstnih postopkov v inkriminiranem času-vse novoustanovljene družbe so pridobile enako (dobro) boniteto, ZMZ pa se je določal glede na obseg zaprošenih kreditnih sredstev; skupine povezanih oseb so se realno oblikovale predvsem na podlagi kriterija njihovega skupnega lastništva, ti kriteriji pa v času odobritve obravnavanih kreditov tudi niso bili enoznačno upoštevani v vsakem primeru; pred odobritvijo kreditov je bilo v gradivu zapisano, da se bodo porabili za nakup terjatev družbe R. do tujih družb, in se oznaka namena kreditnih sredstev v gradivu ter dejstvo kratke ročnosti odobrenih kreditov ni izkazovala kot ključna; pa tudi, da postopek odobritve obravnavanih kreditov ni v ničemer odstopal od siceršnjih istovrstnih postopkov v banki, pa čeprav je bil D. D. odsoten. V nasprotju s temi dokazi, vendar sklicujoč se nanje, kot razume drugostopenjsko sodišče, je sodišče prve stopnje ugotovilo posebno osebno angažiranost obtoženega A. A. v obravnavanih postopkih ter da je obtoženi A. A. bančnikom, ki so sodelovali v postopku odobritve predmetnih kreditov, prikril potrebne podatke v postopku (podatke, potrebne za določitev ustrezne bonitete in ZMZ v zvezi s kreditojemalcem in z njim povezano družbo; pravi namen porabe odobrenih kreditnih sredstev; podatke, potrebne za realno oceno ustreznosti zavarovanj).

17. Prvostopenjsko sodišče je svoj zaključek o dokazanosti očitka pod točko I/3 utemeljilo z ugotovitvijo, da družba G. kredita nikoli ni vrnila banki, banka pa se tudi ni mogla poplačati iz zavarovanj; dejstvom, da je bila družba G. novoustanovljena družba z minimalnim osnovnim kapitalom, ki je zaprosila za kredit brez predhodnega poslovanja in v popolni odvisnosti od finančnih učinkov investicijskega projekta, vezanega na drugo družbo Z.; dejstvom neupravičene bonitetne razvrstitve kreditojemalca; presojo, da je na strani kreditojemalca v postopku odobritve kredita nastopal ne direktor družbe G., pač pa Ž. Ž. kot direktor družbe Z., in da je bil v postopku odobritve kredita s strani obtoženega A. A. kot ključne osebe v postopku odobritve kredita, vodenega v času odsotnosti direktorja Poslovnega centra D. D., prikrit pravi namen porabe kreditnih sredstev9, in s tem potreba po analizi vseh okoliščin projekta v tujini, ob čemer so bila odobrena kreditna sredstva takoj vložena v družbo Z. s sedežem na Hrvaškem, ki jih je porabila za nakup nepremičnin na Hrvaškem v okviru dolgoročnega investicijskega projekta, za katerega pa tedaj še ni bila zaključena finančna konstrukcija, dokončan poslovni načrt in pridobljena potrebna dovoljenja; ugotovitvijo, da je obtoženi A. A. s prikazovanjem namenskosti kredita v nasprotju z dejanskim stanjem sebi uzurpiral pristojnost, ki je v kritičnem času ni imel; zaključkom, da se je Ž. Ž. začel dogovarjati z investitorji projekta šele v času, ko je rok vračila družbi G. odobrenega kredita že zapadel v plačilo; in neustreznostjo danih zavarovanj. Na podlagi vsega predhodno navedenega je sodišče prve stopnje sprejelo oceno, da je obtoženi A. A. že ob odobritvi kredita družbi G. vedel, da kreditojemalec ne bo izpolnil obveznosti po sklenjeni kreditni pogodbi. Tudi v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem se je sodišče prve stopnje v ključnem oprlo na izvedensko mnenje mag. J. J., pri čemer je le-ta analiziral stanje ob odobritvi kredita v perspektivi formalno določenega namena porabe kredita (revolving kredit) in izpostavil, da je bila dejanska poraba kredita v popolnem nasprotju z deklariranim namenom in je izključevala možnost poplačila kredita v dogovorjenem roku glede na že na začetku znano odloženo finančno učinkovanje investicijskega projekta; enako je svoje zaključke utemeljilo z izpovedbo priče D. D. Tako izvedenec kot priča D. D. sta svoje ocene in stališča v pretežnem delu podajala ob poznavanju razpleta obravnavanega finančnega posla banke, torej za nazaj, v času, ko je bilo jasno, da projekt na Hrvaškem ni bil realiziran.

18. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v vlogi za odobritev kredita (priloga A 126 v spisu "Priloge -rdeče"), katerega je vložila družba G., navedeno, da se bodo finančna sredstva porabila za skupni projekt z družbo Z. s sedežem na Hrvaškem, ter na podlagi prilog A 127 do A128 ("Priloge - rdeče"), da je bilo vlogi priloženo dodatno pojasnilo v zvezi z nameravanim projektom oziroma navedbo njegovih osnovnih parametrov (vezanost na nakup nepremičnin na Hrvaškem, sklicevanje na pozitivno mnenje Evropske investicijske banke, predstavitev aktivnosti za realizacijo projekta in možnosti za subvencionirano prodajo električne energije hrvaškemu elektrogospodarstvu ter lesnih peletov drugim državam EU); da je bila banki v nadaljevanju predložena še dodatna dokumentacija (priloge A129 do A135 in A307, "Priloge - rdeče"), to je načrt za zagon projekta, datiran "leto 2012" ter dopis Evropske investicijske banke Ž. Ž. kot predstavniku družbe Z. z dne 20. 7. 2012 o načelni upravičenosti projekta do financiranja; da je na dan vložitve vloge za odobritev kredita obtoženi A. A. na podlagi pooblastila nadomeščal direktorja Poslovnega centra D. D. in W. W. posredoval že pripravljen predlog za odobritev bonitetne razvrstitve in ZMZ družbe G. (priloga A202 v "Priloge - rdeče"); na podlagi priloge A203 pa še, da je bil v tem predlogu zaveden realni namen porabe zaprošenih kreditnih sredstev v obliki skupnega delovanja družb G. in Z. v projektu in pojasnjeno, da je družba Z. že izlicitirala nepremičnine druge družbe v stečajnem postopku. Ob takih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča se izkazuje pritožbena kritika, da je na podlagi izvedenih dokazov, vendar v nasprotju z njihovo vsebino, ugotovilo, da je bil banki prikrit pravi namen uporabe pridobljenih kreditnih sredstev, za upravičeno; sodišče prve stopnje je v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP.

19. Utemeljene so pritožbene navedbe, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do ključnega dejstva, da je bil postopek odobritve predmetnega kredita izpeljan v skladu s predpisanimi protokoli ("sistem štirih oči") in v okviru pooblastil obtoženega A. A., upoštevaje, da so se podatki v zvezi z družbo G., družbo Z. in projektom na Hrvaškem nahajali v bančni dokumentaciji, ki je bila podlaga za sprejem odločitve o odobritvi kredita. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z listinsko dokumentacijo ter izpovedbo priče W. W., ki je sodelovala pri bonitetni razvrstitvi in določitvi ZMZ za družbo G. ter pri oblikovanju predloga in sklepa ter pogodbe za kreditno naložbo družbe G., ter izpovedbo priče U. U. o načelnem načinu ravnanja A. A. v postopkih za odobritev naložb ugotovilo, da je obtoženi A. A. W. W. dejansko preprečil, da bi se seznanila z dejanskim namenom porabe kreditnih sredstev, oziroma ni pojasnilo, zakaj navedeno dokazno podlago presoja v nasprotju z njeno vsebino. Enako stališče pritožbeno sodišče sprejema tudi v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o neupravičeni bonitetni razvrstitvi družbe G. glede na izpovedbo priče M. M. o načinu določanja bonitete novoustanovljenih družb v kritičnem času, pa tudi v zvezi s prvostopenjsko ugotovitvijo o neupravičenosti odobritve revolving kredita v konkretnem primeru, upoštevaje uporabljeno dokazno podlago: kot razume sodišče druge stopnje, je v izpodbijani sodbi izostala presoja okoliščine, da kriteriji za opredelitev namena kredita v kritičnem času niso bili strogo določeni (izpovedba priče M. M. in D. D.).

20. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da se je financiranje družbe G. izkazalo za ekonomsko neupravičeno ter da bi obtoženi A. A., zlasti s stališča presoje za nazaj, lahko ravnal ali celo moral ravnati previdneje, s čimer bi zmanjšal tveganje za banko; hkrati pa imajo prav pritožniki, da v takšni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča ni najti razlogov za zaključek, da je s svojim ravnanjem obtoženi A. A. tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi družbi G., posebej upoštevaje, da so se kreditne sredstva, kar za sodišče prve stopnje očitno ni sporno, porabila za nakup nepremičnin, ki so ne glede na upravičenost ali neupravičenost izvedenčevih zaključkov o realnosti prevrednotenja predstavljale povečanje premoženja kreditojemalca in, v končni fazi, omogočile vzpostavitev hipoteke v korist banke. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu, ker je izostala navedba dejstev in okoliščin, ki bi izključevale zaključek, da je v postopku odobritve kredita obtoženi A. A. ravnal le iz malomarnosti oziroma z eventualnim naklepom, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP.10

21. Glede na ugotovljene kršitve in pooblastilo iz določbe prvega odstavka člena 392 ZKP je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbam in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče bo v ponovljenem sojenju moralo zavzeti jasno stališče do predhodno izpostavljenih dejstev in okoliščin, ki jih izpostavljajo tudi pritožbe, ter do tistih, ki jih pritožniki izpostavljajo posebej, to je zlasti: do splošno sprejete strategije banke pri odobritvi kreditov v inkriminiranem obdobju, ki naj bi dopuščala odstope od formalno določenih pravil v zvezi z določanjem bonitete, ZMZ, skupine povezanih oseb ter sprejemljivostjo zavarovanj; do okoliščine, da naj bi bili tedaj v banki običajni neformalni sestanki med bančnimi delavci, tudi A. A., in komitenti v zvezi s postopkom odobritve kredita; do pomena domnevnega načela zaupanja do komitentov s strani banke ter kratke ročnosti odobrenih kreditov in opredeljenega namena njihove odobritve v povezavi z domnevno pridobitvijo dodatnih zavarovanj za druge kredite; do okoliščine, da naj bi bili v posameznih postopkih odobritve kreditov spoštovani notranji protokoli banke in da naj bi sodelavci obtoženega A. A., preden so prispevali svoj podpis, imeli na razpolago vse potrebne informacije in podatke; do dejstva, da se je večina finančnih sredstev iz naslova odobrenih kreditov družbama E. in F. vrnila v sistem Banke d. d. preko vračila kreditov družb I. in R. in da so se kreditna sredstva, odobrena družbi G., porabila za nakup nepremičnin, ki so predstavljale podlago za kasnejšo vzpostavitev hipoteke v korist banke; do tega, da naj bi bila odobritev kreditov družbama E. in F. v vzročni zvezi s pridobitvijo dodatnih zavarovanj za vračilo kreditov družb I. in R. v korist banke; do okoliščine, da naj bi kreditojemalci družbe E., F. in G. v začetnem obdobju po odobritvi obravnavanih kreditov izkazovali določen denarni tok oziroma družbi E. in F. poskuse prevzema posamičnih poslov od družb I. in R., družba Z. pa v zvezi s projektom na Hrvaškem izvajala odprodajo nepotrebnega premoženja in aktivnosti za njegovo realizacijo11; ter do tega, da naj bi kreditni odbor banke tekom trajanja spornih kreditnih razmerij družbama E. in R. odobril dodatna kreditna sredstva. Prvostopenjsko sodišče bo ob tem moralo upoštevati, da v času, ko je obtoženi A. A. deloval v postopku odobritve kreditov, vpletene družbe tudi še niso bile v stečajnih postopkih ter v tem okviru, med drugim, presoditi pomen dejstva, da naj bi bila kot sekundaren vir poplačila ponujena zavarovanja v breme premoženja fizičnih oseb, dolžnikom zastavljenih terjatev v zvezi s kreditom družbe F. pa obljubljena državna pomoč12; zlasti pa, da obtoženec pred seboj ni imel natančne primerjalne analize finančnih posledic za banko v primeru odobritve kreditov v odnosu do zavrnitve vlog za odobritev kreditov družbam E., F. in G. 22. Na podlagi jasnih stališč do izpostavljenih okoliščin bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so z gotovostjo izkazani zakonski znaki in elementi obtoženemu A. A. in B. B. očitanih (kaznivih) dejanj; torej, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki terjajo ugotovitev, da je bilo podano nasprotje interesov med obtoženim A. A. in banko ter da pri odobritvi kreditov ni ravnal v dobri veri v korist banke in, upoštevaje takrat aktualne gospodarske razmere, na primerni informacijski podlagi. In dodatno, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki obtoženčevo ravnanje jasno določajo kot posebej obarvano z inkriminiranim namenom in s tem razločujejo od njegovega morebiti ne dovolj skrbnega ravnanja. Za svoje ugotovitve, ocene in stališča bo sodišče prve stopnje moralo navesti določne razloge, nato pa se opredeliti še do ravnanja, očitanega obtoženemu B. B. 23. Glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožbeno sodišče ni sprejelo stališča o pritožbenih navedbah, ki se nanašajo na prvostopenjsko zavrnitev dokaznih predlogov (pa tudi ne glede odločbe o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku ter stroških postopka); pripominja pa, da bo sodišče prve stopnje moralo zato, da bo lahko ocenilo utemeljenost obtožbenega očitka, ponovno presoditi, ali je potrebna dopolnitev dokaznega postopka v smeri, za katero se zavzemajo pritožniki.

24. Sodišče druge stopnje je na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka člena 392 ZKP zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje v spremenjeni sestavi, in to iz razloga, ker je sodnik, ki je odločil v navedeni zadevi, že trdno zavzel stališče, da objektivno izkazano ravnanje obtoženega A. A. predstavlja temelj za zaključek, da je storil očitana kazniva dejanja, s tem pa, v očitanem delu, tudi obtoženi B. B. storil dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.

1 Za doktrino podjetniške presoje je ključno izhodišče, da se poslovne odločitve sprejemajo v poslovnem okolju, ki ga kot pomemben dejavnik določa tveganje oziroma verjetnost, da bo izid poslovne odločitve drugačen od pričakovanega, bodisi zaradi nekvalitetnih ali pomanjkljivih informacij, ki so podlaga poslovne odločitve, bodisi zaradi nepričakovanih tržnih sprememb. Glej v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), UL RS, PF Univerze v Ljubljani, ur. dr. Damjan Korošec idr., 2. knjiga, Ljubljana 2019, stran 1002 in 1003, točke 59 do 61. 2 Ibid, stran 1004 in 1005, točka 63 in 64. 3 Takšno stališče je v eni izmed novejših odločb sprejelo Vrhovno sodišče RS (sodba VS RS I Ips 27473/2016, z dne 23.11.2023). 4 Takšen zaključek, sprejet na podlagi izpovedb K. K., L. L. in M. M., pa tudi N. N. in D. D., za sodišče prve stopnje očitno ni sporen. 5 Gre za izpovedbe prič H. H., N. N., M. M., O. O., P. P.; priloge A6- A12. (v spisu "Priloge"). 6 Ibidem. 7 Takšen zaključek, sprejet na podlagi izpovedb K. K., L. L. in M. M., pa tudi N. N. in D. D., za sodišče prve stopnje očitno ni sporen. 8 Gre za izpovedbe prič U. U., V. V., N. N., M. M., O. O.; priloge A46- A49 (v spisu "Priloge A,B,C"). 9 V gradivu se pojavlja oznaka, da gre za revolving kredit. 10 V primeru, ki je po dejanskih okoliščinah odobritve kredita praktično identičen z obravnavanim, je stališče, kot ga je sprejelo pritožbeno sodišče, zavzelo tudi VS RS v sodbi I Ips 27473/2016, z dne 23.11.2023. 11 Izpovedba priče Ž. Ž. 12 Izpovedba priče S. S.