Jedro

Če lahko sodni izvedenec poda svoje mnenje na podlagi medicinske dokumentacije, osebni pregled zavarovanca ni nujen.

Ob uveljavljenem načelu oficialnosti, načelu materialne resnice, temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred socialnim sodiščem je potrebno pri vprašanju meje, do katere seže razreševalna obveznost sodišča iz materialnoprocesnega vodstva izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki pa mora ohraniti nepristranskost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožbene stroške nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca številka zadeve: ... z dne 17. 6. 2024 in z dne 3. 1. 2024. Tožnici, delovni invalidki III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, je priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez dvigovanja in premeščanja bremen, težjih od 5 kg, v polnem delovnem času, a ne več kot osem ur dnevno in brez nočnega dela, od 1. 11. 2023 dalje, pri čemer bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, da se tožnici prizna pravica do dela v krajšem delovnem času od polnega štiri ure dnevno, 20 ur tedensko od 1. 11. 2023 dalje ter da se ji prizna pravica do delnega nadomestila, o odmeri in izplačevanju katerega bo odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. O stroških postopka bo sodišče odločalo po pravnomočni odločbi o glavni stvari.

2.Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ter tožencu naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je iz odpravljene odločbe izključilo omejitev, da tožnica lahko dela le v dopoldanskih izmenah. To bistveno poslabša pravni položaj tožnice v primerjavi s prejšnjo pravnomočno odločbo. V tožbi je tožnica uveljavljala ugodnejšo pravico do dela s krajšim delovnim časom (štiri ure dnevno, 20 ur tedensko) in ni izpodbijala že priznane razbremenitve "omejitev dela izključno v dopoldanskih izmenah". Na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke A. A. z dne 16. 12. 2024, dopolnjenega 16. 1. 2025, je bilo jasno, da je tožnica zmožna za delo v polnem delovnem času, brez premeščanja bremen, težjih od 5 kg in da ne nasprotuje dodatku k razbremenitvam, ki jih je predhodno podala invalidska komisija (vključno z omejitvijo na dopoldansko delo). Omejitev na dopoldanske izmene je ostala nesporna, na kar je opozoril tudi toženec v svoji vlogi. Kljub temu je sodišče to pravico odvzelo, ne da bi za tak poseg obstajala strokovna ali pravna podlaga. Sodišče je odločilo v nasprotju z ugotovitvami izvedenke in s tem samovoljno poseglo v pravice tožnice. Ker sodišče ni vezano le na materialno pravilnost, temveč tudi na meje tožbenega zahtevka, je tožnica varovana pred poslabšanjem njenega pravnega položaja. S tem, ko je sodišče razveljavilo odločbo toženca v delu, ki ga stranki nista izpodbijali in izvedenstvo ni negiralo, je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek mimo izvedenih dokazov in kršilo procesne in ustavne garancije tožnice. Sodišče je svojo odločitev glede izmenskega dela tožnice oprlo na ustno izjavo sodne izvedenke, s katero je ta naknadno izrazila stališče, da je tožnica zmožna opravljati delo tudi v popoldanski izmeni. Prezrlo je dejstvo, da je ista izvedenka v dveh zaporednih pisnih izvedenskih mnenjih z dne 16. 12. 2024 in 16. 1. 2025, po podrobni proučitvi zdravstvene dokumentacije izrecno navedla, da ne nasprotuje dodatku k razbremenitvam, določenim z odločbo ZPIZ, vključno z omejitvijo na delo zgolj v dopoldanskih izmenah. Kasnejša ustna izpoved izvedenke pomeni bistveno spremembo predhodnega mnenja, ki ni bila strokovno utemeljena, ni temeljila na nobenem novem medicinskem dokumentu, izvidu ali pregledu in je bila podana brez dodatne obrazložitve razlogov za spremembo strokovnega stališča. Sodišče se z vsebino te spremembe sploh ni poglobljeno ukvarjalo, temveč je njeno izpoved nekritično sprejelo in jo povzelo kot verodostojni strokovni zaključek.

Zavrnilo je dokazni predlog tožnice za njen osebni pregled, na podlagi katerega bi izvedenka lahko neposredno dopolnila svoje ugotovitve, pojasnila funkcionalno stanje in morebitna dodatna omejitvena dejstva, ki iz dokumentacije niso razvidna. Izvedenka je navedla, da sedanje zdravstveno stanje ne odraža nujno stanja iz leta 2023, vendar to ne more biti razlog za zavrnitev osebnega pregleda, saj bi lahko tožnica subjektivno pojasnila težave, omejitve in okoliščine, relevantne za presojo invalidnosti v spornem obdobju. Osebni pregled bi bil ključen za celovito presojo zdravstvenega stanja tožnice. Tožnica zaradi kompleksnosti svojega zdravstvenega stanja in pomanjkljivega pristopa sodne izvedenke, predlaga postavitev izvedenca psihiatra, saj že dlje časa trpi za psihičnimi težavami, ki pomembno vplivajo na njeno delazmožnost glede koncentracije, psihofizične vzdržljivosti in tolerance do obremenitev. Ti vidiki niso bili zajeti v nobenem delu že izvedenega izvedenskega postopka, prav tako niso bili ovrednoteni v okviru celotne presoje funkcionalne delazmožnosti tožnice. Kljub temu, da so bile te okoliščine izrecno zatrjevane, jih je sodišče povsem prezrlo in dokazni predlog za imenovanje izvedenca psihologa zavrnilo, ne da bi podalo ustrezno pravno utemeljitev. Neutemeljeno je bil zavrnjen predlog za postavitev novega sodnega izvedenca MDPŠ, ki bi z objektivno distanco in brez obstoječih notranjih nasprotij lahko izdelal celostno izvedensko mnenje. Gre za poseg v pravico tožnice do kontradiktornega postopka in učinkovitega sodnega varstva, saj ji ni bilo omogočeno, da bi z dodatnimi izvedenci utrdila zatrjevano zdravstveno stanje in omejitve, ki niso bile ustrezno zajete v prvotnem mnenju. Sodba, ki temelji na pomanjkljivem in kontradiktornem izvedenskem postopku ob zavrnitvi ključnih dokazov, je v tem delu pravno pomanjkljiva, dokazno nepopolna in nezakonita. Ker sodišče ni upoštevalo celotne in obsežne medicinske dokumentacije, je sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno in nepopolno, niti se ni do nje vsebinsko opredelilo. Iz vseh priloženih medicinskih izvidov izhaja, da tožnica zaradi številnih zdravstvenih težav ni zmožna za delo v obsegu polnega delovnega časa. Sklicuje se na izvide, ki izrecno priporočajo razbremenitve štiriurnega delovnika oziroma osemurnega bolniškega staleža. Poleg objektivne medicinske dokumentacije tožnica ves čas postopka dosledno subjektivno zatrjuje, da dela v obsegu polnega delovnega časa ne zmore opravljati in da se njeno zdravstveno stanje poslabšuje. Sodišče bi moralo tožnici priznati pravico do skrajšanega delovnika v okviru III. kategorije invalidnosti. Tožnica je ponovno v bolniškem staležu štiri ure dnevno od 7. 1. 2025, zato je neutemeljena odločitev, da je tožnica sposobna opravljati delo v polnem delovnem času. Tožnica opravlja delo bolničarke, kjer v izmenah sama ali z eno sodelavko skrbi za več 10 oskrbovancev, kar vključuje tudi fizično naporne naloge (kopanje, sklanjanje, nošenje), psihični napor zaradi zahtev sorodnikov in veliko odgovornost. Sodišče ni upoštevalo, da delovni dan v realnosti traja 11 ur in predstavlja nesorazmerno obremenitev glede na zdravstveno stanje, upoštevajoč še vožnjo. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako stanje pravilno uporabil materialno pravo.

5.Predmet sodne presoje sta odločbi toženca številka zadeve: ... z dne 17. 6. 2024 in z dne 3. 1. 2024, s katerima je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje tožničinih novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne. Tožnici, delovni invalidki III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, je bila z odločbo z dne 19. 1. 2023 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: delo zgolj v dopoldanskih izmenah, s premeščanjem bremen do 15 kg, s polnim delovnim časom, od 4. 1. 2023 dalje, s predvidenim kontrolnim pregledom januarja 2028.

6.V pritožbeni obravnavi je sporna odločitev o priznanih razbremenitev v okviru III. kategorije invalidnosti.

7.Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki v prvem odstavku določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za dela na delovnem mestu, na katerem dela.

8.Dokončno odločbo toženca, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, je tožnica izpodbijala pred sodiščem, saj si je želela priznanje časovne razbremenitve. Sodišče je na podlagi izvedovanja zavrnilo tožbeni zahtevek v delu priznanja pravice do krajšega delovnega časa štirih ur dnevno, 20 ur tedensko, odpravilo pa je izpodbijani odločbi in tožnici, delovni invalidki v okviru III. kategorije invalidnosti, priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami: brez dvigovanja in premeščanja bremen, težjih od 5 kg, v polnem delovnem času, a ne več kot osem ur dnevno in brez nočnega dela, od 1. 11. 2023 dalje.

9.Presojo tožničine invalidnosti je sodišče utemeljeno oprlo na ugotovitve neodvisnega sodnega izvedenca, ki kot pomočnik sodišča ugotavlja okoliščine oziroma dejstva, o katerih sodišče samo nima ustreznega strokovnega znanja. Ključno je, da je sodišče po pridobitvi izvedensko mnenje posredovalo tudi strankam, ki so lahko podale pripombe. Tožnica je lahko sodni izvedenki postavljala dodatna vprašanja, zato ne gre za pritožbeni očitek o smiselni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Na kakšen način in koliko časa bo trajal postopek izvedenstva, pa je stvar strokovne presoje izvedenca. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem za nevrologijo, psihiatrijo ali z drugim izvedencem, saj zgolj nestrinjanje in nezadovoljstvo tožnice z ugotovitvami izvedenskega mnenja, ne vzpostavlja vsebinskega razloga za imenovanje drugih izvedencev. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za imenovanje ostalih sodnih izvedencev druge specialnosti, sodišče tožnici ni odvzelo niti pravice do obravnavanja niti pravice do izjave. Sodišče je ostale dokazne predloge po imenovanju sodnih izvedencev druge specialnosti v 3. točki ustrezno obrazložilo. Tudi po pritožbeni oceni je zadoščalo izvedovanje z izvedencem medicine dela, prometa in športa odločilo, ki kot specialist kompetentno sooča zdravstveno stanje zavarovanke na eni strani ter obremenitve in škodljivosti na delovnem mestu na drugi strani, kar je pri presoji invalidnosti zavarovancev ključno.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodna izvedenka ni opravila osebnega pregleda, ki bi omogočil pravilno odločitev o tožničini delazmožnosti. Sodišče je sodni izvedenki prepustilo odločitev, ali pri izdelavi izvedenskega mnenja potrebuje tudi osebni pregled tožnice. Če lahko sodni izvedenec poda svoje mnenje na podlagi medicinske dokumentacije, osebni pregled zavarovanca ni nujen.1 Sodna izvedenka je izrecno pojasnila, da osebnega pregleda ni opravila, ker je za oceno stanja za nazaj potrebna presoja medicinske in delovne dokumentacije, ki je vezana na referenčno obdobje do 17. 6. 2024.2 Dejansko stanje, ugotovljeno ob osebnem pregledu, ki je opravljen po dokončni odločbi, po pojasnilu sodne izvedenke ne more predstavljati podlage za odločitev.3 Izvedenka je podala mnenje upoštevajoč medicinsko dokumentacijo, ki je nastala v času zdravljenja in invalidskega postopka in je odražala tožničino takratno zdravstveno stanje.

11.Pritožbeni očitek, da tožnici na podlagi izvedovanja ne bi smeli odvzeti že priznane stvarne razbremenitve "opravljanja dela samo v dopoldanski izmeni (izmenska razporeditev dela)", ki je tožnica ni izpodbijala, je neutemeljen. Sodna izvedenka ni presojala zgolj preostale delovne zmožnosti v okviru izpodbijanih odločb, temveč je v skladu z navodili sodišča ugotavljala tožničino preostalo delovno zmožnost, upoštevajoč napotke iz sklepa sodišča z dne 27. 11. 2024. Gre za celostno presojo tožničine delazmožnosti glede na medicinsko in delovno dokumentacijo, in ne zgolj do ocene posameznih segmentov tožničinih trditev v zvezi z invalidnostjo. Ne gre za odločitev v škodo stranke, saj se je v sodnem postopku presojala tožničina invalidnost kot celota. S priznanimi razbremenitvami se pri tožnici zasleduje cilj, da se tožnici kljub nadaljnji vključenosti v delovni organiziran proces, zdravstveno stanje ne bo poslabševalo.

12.Brez podlage je pritožbena trditev, da sodišče ni odpravilo nejasnosti oziroma dvoma glede potrebnosti razbremenitve izmenskega dela,4 ki ga je z zaslišanjem povzročila sodna izvedenka na naroku 15. 4. 2025. Sodna izvedenka je v pisnem izvedenskem mnenju z 16. 12. 20245 med razbremenitvami, ki jih tožnica potrebuje izrecno navedlo zgolj "brez dvigovanja in premeščanja bremen, težjih od 5 kg, v polnem delovnem času, a ne več kot 8 ur dnevno", v dopolnilnem mnenju z dne 16. 1. 2025 pa je na izrecno pripombo tožnice glede izmenskega dela pojasnila zgolj, da ne nasprotuje dodatku k razbremenitvam. Sodišče izpoved sodne izvedenke ni samo nekritično sprejelo, temveč jo je v okviru materialno procesnega vodstva na naroku z dodatnimi vprašanji vzpodbudilo, da se je do tega vprašanja konkretizirano opredelila. Predhodno je bilo namreč izvedenki s strani pooblaščenca toženca postavljeno izrecno vprašanje, ali izvedenka vztraja pri omejitvi dela v zgolj dopoldanskih izmenah. Sodna izvedenka je pojasnila, da s strokovnega vidika za tožničino zdravstveno stanje ni najti nobene utemeljitve za skrajšan delovni čas niti ne za definiran delovni čas. Tožnica potrebuje reden nočni počitek, kar pa popoldanska izmena ni. Upoštevajoč obrazloženo ne gre za procesno situacijo, ko bi moralo sodišče skladno z 254. členom ZPP ponoviti dokazovanja z istim ali drugim izvedencem. Nejasnost glede izmenskega dela je bila tudi po pritožbeni oceni tako odpravljena.

13.Ob uveljavljenem načelu oficialnosti, načelu materialne resnice, temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred socialnim sodiščem je potrebno pri vprašanju meje, do katere seže razreševalna obveznost sodišča iz materialnoprocesnega vodstva izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki pa mora ohraniti nepristranskost. Tudi po pritožbeni oceni je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva ustrezno ocenilo, da na podlagi izvedenih dokazov lahko sprejme dokazni zaključek in zadevo zaključi. Razlogi sodne izvedenke MDPŠ o potrebnosti časovnih in vsebinskih omejitvah, so tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostno objektivizirani, da omogočajo njegov preizkus.

14.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

15.Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, sama trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1 Sodba VS RS VIII Ips 26/2017 z dne 20. 6. 2017. 2 Vprašanje, na katerega je morala izvedenka odgovoriti, je bilo, ali je pri tožnici do referenčnega datuma prišlo do izgube njene delazmožnosti v celoti, oziroma opredeliti izgubo njene delazmožnosti in oceniti, kakšno delo, s kakšnimi omejitvami, v kakšnem delovnem času je tožnica to delo zmožna opravljati. Nanj je po izvedenkinem mnenju lahko odgovorila na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. 3 List. št. 24. 4 Ko je izpostavila, da lahko opravlja dnevno delo tako v dopoldanskih kot popoldanskih izmenah, brez nočnega dela. 5 List. št. 33.