Jedro

Za priposestvovanje lastninske pravice po pravilih ODZ se zahteva pravična, poštena in pristna posest. Stavbne pravice ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica dela parcele št. 678/1, vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. 222 k.o. S., in delu parcele 678/3, vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. 2011 k.o. S., to je območja, ki se prične na severozahodnem delu parcele 678/5 in se nadaljuje v ravni črti preko parcel št. 678/3 in 678/1, kjer se zaključi na severozahodnem delu slednje parcele, nakar teče po severnem robu te parcele do severovzhodne meje parcele št. 678/1, nakar se spusti po skrajnem vzhodnem delu parcel št. 678/1 in 678/3 in se konča pri severovzhodnem delu parcele 678/5, vse v skupni površini 75 m2 ter da so dolžne tožene stranke glede opisane nepremičnine tožnici izstaviti za vknjižbo primerno listino. Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da ima tožeča stranka na zgoraj opisani nepremičnini stavbno pravico, za vpis katere so dolžne tožene stranke tožnici izdati zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.113,77 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da bi moralo sodišče za presojo pridobitve lastninske pravice uporabiti določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), ker je priposestvovanje začelo teči že leta 1967. Ne drži, da kupna pogodba in pogodba o oddaji stavbnega zemljišča ne predstavljata veljavnega pravnega naslova, prodajalec pa je tožeči stranki tudi pokazal, do kod seže njena zemlja, zato je bila dobroverna posestnica predmetnih nepremičnin. Slednje izhaja tudi iz dopisov med tožečo stranko (in njenim pokojnim možem) ter prodajalcem zemljišča in iz zaslišanja prič V. in P.. Sodba ne vsebuje razlogov o podrednem tožbenem zahtevku glede priposestvovanja stavbne pravice, poleg tega pa je sodišče povsem zanemarilo materialno procesno vodstvo, zato je bila za tožnico izdana sodba presenečenja. Izpodbija tudi izrek o stroških, saj tretjetoženi stranki ne pripada 331,17 EUR stroškov za prisotnost na narokih. Ker je bila tretjetožena stranka že zaslišana, je bila njena nadaljnja udeležba v postopku povsem nepotrebna. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Drži pritožbena graja, da bi sodišče moralo pri presoji pogojev za priposestvovanje upoštevati določbe ODZ, saj je zatrjevana priposestvovalna doba začela teči že leta 1967. ODZ v paragrafu 1460 določa, da se za priposestvovanje zahteva pravična, poštena in pristna posest, kar pomeni, da se posestnik stvari ne sme polastiti s silo, zvijačo ali skrivaj (paragraf 1464), da mora biti dobroveren (paragraf 1463) ter da se mora posest opirati na naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine (paragraf 1461). Navedenih pogojev tožeča stranka ne izpolnjuje. Pri dokazovanju zakonite posesti se tako opira na kupno pogodbo z dne 15.9.1967 in pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 21.9.1967, ki pa se nanašata na povsem druge nepremičnine in zato ne moreta služiti kot dokaz zakonitosti tožničine posesti. Njena posest tudi ni bila dobroverna. Iz dopisov med tožečo stranko in prodajalcem zemljišč z dne 20.1.1975 in 8.1.1975 povsem jasno izhaja, da sta tožeča stranka in njen mož pokazala interes za odkup predmetnega zemljišča (t. i. železniškega rezervata), torej je tožnica že tedaj vedela (oziroma bi vsaj morala vedeti), da ni lastnica tega dela zemljišča. Slednje potrjuje tudi večina zaslišanih prič, česar nista omajali niti v pritožbi omenjeni priči V. in P.. Oba sta namreč izpovedala, da sta za to, da naj bi bila tožnica lastnica tega zemljišča, izvedela prav od nje. Glede na težo ostalih, zlasti listinskih dokazov, ter skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP), pritožbeno sodišče zaključku sodišča prve stopnje o nedobrovernosti tožničine posesti pritrjuje.

Prav tako neutemeljena je pritožbena graja v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno pojasnilo, da stavbne pravice ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, temveč le na pravnoposlovni način (257. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 82/2008, v nadaljevanju: SPZ). Povsem zgrešeni pa so tudi pritožbeni očitki v zvezi z materialnim vodstvom pravde. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji sama navedla vsa pravnorelevantna dejstva (glede na podlago tožbenega zahtevka) in tudi predložila dokaze, ki naj bi jih potrjevali, vendar svojih trditev ni dokazala oziroma so se te izkazale za materialnopravno zmotne (podredni tožbeni zahtevek).

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških. Ker ima stranka pravico do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ima tudi pravico do prisotnosti na narokih za glavno obravnavo in so tako tovrstni stroški vselej potrebni (155. člen ZPP).

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka mora v roku 15 dni na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 472,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje, do plačila. Specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika vloženega v spis (listovna številka 130).