Jedro

Tožeča stranka s svojimi navedbami verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala. Zgolj predložen načrt oglaševanja – seznami vseh mikrolokacij in čas oglaševanja ter seznami vseh naročnikov - ni dovolj za izkazovanje konkretnih posledic izpodbijane odločbe na poslovanje tožeče stranke. Čeprav je sicer navajala zneske, ki naj bi predstavljali izpad prihodkov, pa zanje ni predložila nobenega dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 57,12 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi zadržalo izvajanje izpodbijane odločbe Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper, št. 0611-78/2016-6 z dne 22. 6. 2016, s katero ji je bilo naloženo, da z v izreku navedenih zemljišč odstrani tam navedene objekte za oglaševanje z nosilno kovinsko konstrukcijo, postavljene v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest brez soglasja pristojnega upravnega organa.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče med drugim navedlo, da je glede na zakonsko ureditev temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta in težko popravljivost te škode. Tožeča stranka pa s svojimi navedbami ni izkazala nevarnosti nastanka težko popravljive škode in s tem torej ni izpolnila zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Vsaka izvršitev inšpekcijske odločbe, ki nalaga odstranitev objektov, brez dvoma pomeni nastanek materialne škode, posebno, če so ti objekti namenjeni izvajanju gospodarske dejavnosti. Vendar pa materialna škoda povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Tožeča stranka se sicer sklicuje na svoj tržni položaj in pogodbene obveznosti, vendar ostajajo njene navedbe splošne in neizkazane. Zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da ji bo onemogočeno nadaljnje izvajanje gospodarske dejavnosti, s tem pa bi bil ogrožen nadaljnji obstoj družbe, ki zaposluje več kot 50 delavcev. Z odstranitvijo oglasnih površin na območju tožene stranke ji bo onemogočeno nadaljnje izvajanje dejavnosti zunanjega oglaševanja na območju tožene stranke, prav tako pa ne bo mogla izpolniti že prevzetih pogodbenih obveznosti. Za to je ponudila ustrezne listinske dokaze in z visoko stopnjo verjetnosti izkazala nastanek težko popravljive škode, ki je za njo resna in ji neposredno preti. Predložila je podatke o skupnem številu oglasnih površin na območju tožene stranke, o številu oglasnih površin, ki jih bo tožena stranka odstranila (odstranila bo praktično vse oglasne površine, ki jih ima tožeča stranka na javnih površinah toženk). Ker svoje prihodke ustvarja izključno z opravljanjem dejavnosti zunanjega oglaševanja, bo s tem trajno izgubila svoj tržni položaj oziroma konkurenčnost na trgu. Kot vodilni slovenski ponudnik dejavnosti zunanjega oglaševanja svoje dejavnosti več ne more opravljati. Tudi svojih pogodbenih obveznosti ne bo izpolnila, kar bo imelo ne le odškodninske posledice v smislu pokrivanja škode zaradi neizvedenega oglaševanja temveč tudi nezmožnost nadaljnjega opravljanja gospodarske dejavnosti.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, saj je zahteva za izdajo začasne odredbe neutemeljena. Sklicuje se na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011) mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje (peti odstavek 32. člena ZUS-1), že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka s svojimi navedbami verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala. Pravilno se je načelno opredelilo do materialne škode v smislu 32. člena ZUS-1 in pojasnilo, da vsaka materialna škoda, povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja, sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je namreč že v več zadevah (npr. I Up 14/2011 in I Up 468/2012) pojasnilo, da materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj v obravnavani zadevi tožeča stranka s svojimi splošnimi navedbami, za katere ni predložila konkretnih dokazov, zatrjevane težko popravljive škode ni izkazala. Zgolj predložen načrt oglaševanja – seznami vseh mikrolokacij in čas oglaševanja ter seznami vseh naročnikov - ni dovolj za izkazovanje konkretnih posledic izpodbijane odločbe na poslovanje tožeče stranke. Čeprav je sicer navajala zneske, ki naj bi predstavljali izpad prihodkov, pa zanje ni predložila nobenega dokaza. Tožeča stranka tudi ni pojasnila oziroma konkretno navedla (ter to izkazala), zakaj bi izpodbijana odločba, ki se nanaša na odstranitev 12 reklamnih objektov, oziroma njena izvršitev imela za posledico tak izpad prihodkov, ki bi posledično ogrozil njeno konkurenčnost, poslovanje in celo njen obstoj, glede na njeno zatrjevanje, da je vodilni slovenski ponudnik dejavnosti zunanjega oglaševanja. Kot je bilo že navedeno je namreč trditveno in dokazno breme na tožeči strank. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi pravilno pojasnilo, da mora stranka sama že v vlogi navesti vse relevantne okoliščine ter zanje predložiti dokaze, ki izkazujejo verjetnost nastanka težko popravljive škode, saj zaradi narave odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ne izvaja ugotovitvenega postopka, ampak odloči na podlagi dejstev, ki so navedena in verjetno izkazana v sami zahtevi.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

K III. točki izreka:

11. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila tudi stroške odgovora.

12. Odločitev o teh stroških pritožbenega postopka temelji na šestem odstavku 163. člena ZPP in na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker gre za pritožbo zoper odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki ni izrecno določena v tarifi (tožena stranka se sicer sklicuje na tarifno številko 30, ki se sicer nanaša na upravni spor, vendar pa ne določa vrednosti za zahtevo za izdajo začasne odredbe in za pritožbo zoper odločitev o tej zahtevi), je Vrhovno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 100 točk po 2. točki tarifne številke 46. V skladu z 11. členom Odvetniške tarife je priznalo tudi priglašeni pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 2 % od skupne vrednosti storitev. Skupaj je torej priznalo 102 točki, kar znaša po vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena Odvetniške tarife) 46,82 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške odgovora na pritožbo v skupni višini 57,12 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).