Jedro

Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od listin, določenih po Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavanje tožnikove prošnje, je glede na podatke v listinah predloženega upravnega spisa in vsebine obrazložitve izpodbijanega sklepa v teku. Kot odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje namreč poleg Slovenije prihaja v poštev tudi Madžarska.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 51. člena in 3. alineo 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011) odločila, da se tožniku, rojenemu ... 1. 1976 v kraju ..., Afganistan, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/Z, Postojna, do prenehanja razlogov oziroma najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 25. 8. 2011 do 25. 11. 2011, ker je ocenila, da je izrečeni ukrep potreben zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC. V postopku je ugotovila, da tožnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določila Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 64/09 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) lahko izkazal svojo istovetnost. Pri podaji prošnje je tožnik na standardno vprašanje, ali poseduje kakšen osebni dokument za ugotavljanje istovetnosti navedel, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta, na dodatno vprašanje pa je odgovoril, da je v Afganistanu imel svojo osebno izkaznico, ki pa jo je na poti iz izvorne države izgubil pred približno enajstimi leti, ko je odšel v Iran in tam ostal pet let. Nato je ilegalno odšel v Turčijo in nato v Grčijo, kjer je ostal približno šest let, potem pa je ilegalno odšel v Avstrijo in nato v Slovenijo. Pojasnil je še, da za potni list v Afganistanu ni nikoli zaprosil, bo pa svojega očima v Afganistanu zaprosil, da mu dostavi kakšno potrdilo, s katerim bi izkazal svojo istovetnost. Tožena stranka glede na navedeno zaključuje, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko predloži eno izmed listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in v tem primeru tožena stranka kot pristojni organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta, ob upoštevanju 129. člena ZMZ, po katerem morajo pristojni organi za izvajanje določil ZMZ varovati vse zaupne azilne podatke pred organi izvorne države prosilca. Ker tožnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je s tem po oceni tožene stranke izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, kot tudi zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstni odtisov prosilca v bazi EURODAC, saj iz pridobljenih rezultatov iz navedene baze z dne 25. 8. 2011 izhaja, da so bili njegovi prstni odtisi v to bazo posredovani že štirikrat s strani Madžarske, in sicer dne 18. 1. 2010, 16. 3. 2010, 11. 1. 2011 in 13. 1. 2011, kakor tudi, da je tožnik v navedeni državi že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker iz dokumentacije v zadevi ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se sedaj nahaja, ali pa je to Madžarska, kjer je v letu 2010 in 2011 tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, je tožena stranka odločila, da mu omeji gibanje upoštevajoč 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ, ta ukrep pa je nujen iz razloga, da prosilec v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država Madžarska mogoče realizirati njegovo predajo v pristojno državo, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje v skladu z Uredbo 2003/343/ES (Dublinska uredba). Na podlagi navedenega je ocenila, da so podani pogoji za omejitev gibanja na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Tožena stranka je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, ob upoštevanju 2. odstavka 51. člena ZMZ, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo prosilca Madžarski, pri čemer je upoštevala, da je po lastnih navedbah tožnik po odhodu iz izvorne države dalj časa prebival v Iranu in Grčiji, iz dokumentacije v spisu pa izhaja, da se je zadrževal tudi v Turčiji, Italiji, Avstriji in na Madžarskem, z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav pa tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in tudi zlorabo mednarodne zaščite, zato meni, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja nujen tudi iz tega razloga.

2. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil upravnega postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tožnika je izpodbijani sklep nezakonit, saj bi tožena stranka pri razlagi določbe 2. odstavka 43. člena ZMZ ne smela izhajati iz tega, da mora prosilec vedno izkazovati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode, sicer gre za diskriminiranje verodostojnih beguncev brez objektivne in upravičene podlage zoper tiste, ki prosijo za zaščito iz razlogov, ki nimajo povezave z ZMZ. Smiselna uporaba 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 po mnenju tožnika tako pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ upoštevati ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Če tožena stranka tak dvom v istovetnost prosilca za azil utemelji, potem lahko po mnenju tožnika uporabi določbo 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki pravi, da je potrebno začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil. Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovanja identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti, pri čemer je pravno pomembno vprašanje, ali je prosilec imel osebni dokument oziroma ali mu je bil v izvorni državi takšen dokument dejansko izdan. Pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete pa je tudi splošna verodostojnost in njegova utemeljitev, zakaj nima oziroma ni mogel predložiti osebnega dokumenta. Tožena stranka po mnenju tožnika ni ugotovila pravno relevantnega dvoma v njegovo identiteto in ni sledila uveljavljanju upravno-sodni praksi na tem področju. Poleg tega pa tudi ni izkazala potrebne neposredne zveze med omejitvijo svobode tožnika in postopkom pridobivanja dokumenta po 75. členu ZTuj-1 v času izvajanja ukrepa. Iz obrazložitve tožene stranke ne izhaja njen dvom, da je tožnik osebni dokument dejansko izgubil, temveč mu zgolj očita, zakaj si v enajstih letih osebnega dokumenta ni priskrbel. Pri tem tožnik poudarja, da je tožena stranka spregledala njegove življenjske razmere in okoliščine, zaradi katerih si ni mogel urediti dokumentov. Nadalje tožnik navaja, da tožena stranka pri uporabi 1. alinee 5. člena ZMZ ni uporabila načela sorazmernosti. Po določilih 59. člena ZMZ lahko tožena stranka izreče ukrep omejitve gibanja do predaje prosilca pristojni državi, kar po mnenju tožnika pomeni, da ukrep omejitve gibanja ni nujen in potreben v vsakem primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji iz 59. člena ZMZ (Dublinski postopek). Odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti glede na to ustrezno utemeljena v skladu s pravili odločanja po prostem preudarku, po katerem organ pri istem dejanskem stanju lahko izbere izmed več pravno enako možnih alternativnih odločitev tisto, ki jo šteje spričo podanih okoliščin konkretnega primera glede na javni interes za najsmotrnejšo in najprimernejšo. To v primeru omejitve gibanja prosilcem za azil pomeni, da je ugotovitev obstoja katerega izmed razlogov iz 59. člena ZMZ šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo določenemu prosilcu omejil gibanje ali ne in če se odloči za izrek ukrepa omejitve gibanja, mora svojo odločitev obrazložiti in utemeljiti glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Pri tem je odločilen tisti namen, ki ga omejitev gibanja lahko zasleduje upoštevajoč ustavno ureditev, zlasti 15. člen Ustave RS in ustavno načelo sorazmernosti, po katerem je omejitev gibanja dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih. Ta pogoj po mnenju tožnika v konkretnem primeru ni izkazan, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit in protiustaven. Predajo prosilca državi, ki je odgovorna za obravnavanje konkretne prošnje za mednarodno zaščito je po mnenju tožnika mogoče zagotoviti tudi brez ukrepa odvzema prostosti oziroma z uporabo milejšega ukrepa. Ne glede na vse navedeno pa iz izpodbijane odločbe po mnenju tožnika niti ne izhaja, da ima tožena stranka namen tožnika predati kakšni drugi državi. Kot nepravilen in v nasprotju s podatki v spisu tožnik označuje zaključek sodišča (pravilno: tožene stranke), da je tožnik izrazito begosumen in da zlorablja sistem mednarodne zaščite. Pa tudi če je sodišče (pravilno: tožena stranka) zaključila, da je tožnik begosumen, tožena stranka ni obrazložila, zakaj ni mogoče s katerim izmed milejših ukrepov zagotoviti, da bi tožnik počakal in s svojo prisotnostjo omogočil nadaljevanje postopka. Tožnik meni, da je ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni največji poseg v človekove pravice glede na dejanske okoliščine izvajanja tega ukrepa za odvzem prostosti. V konkretnem primeru pa je po mnenju tožnika potrebno upoštevati tudi, da je za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče ter dejstvo, da sam odstranitvi v državo, ki bo odločalo o njegovi prošnji ne nasprotuje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. Hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine, ki ga je sodišču skupaj z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka ter na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika. Na glavni obravnavi dne 6. 9. 2011 je tožnik med drugim izpovedal, da je matično državo, Islamsko republiko Afganistan zapustil pred približno enajstimi leti in odšel v Iran, kjer je preživel približno pet nadaljnjih let, nato pa je preko Turčije, kjer je ostal le približno osem dni, prispel v Grčijo, kjer je nato ostal nadaljnjih približno šest let, potem pa je, skrit na tovornjaku, s trajektom iz Grčije odpotoval v Avstrijo, od koder je iz kraja Beljak z vlakom pomotoma zašel v Slovenijo, čeprav je bil namenjen v Italijo, v Benetke. Na posebno vprašanje, ali razpolaga s kakršnim koli osebnim dokumentom za izkazovanje svoje identitete in ali je s takšnim osebnim dokumentom kadarkoli razpolagal je tožnik odgovoril nikalno. Ko pa mu je bilo predočeno, da je v postopku pred toženo stranko navedel drugače, in sicer, da je imel v Afganistanu osebno izkaznico, ki pa jo je izgubil med potjo v Iran in ko je bil pozvan, da pojasni razlike v svojih odgovorih na isto vprašanje, je tožnik navedel, da je na vprašanje sodišča odgovoril, da nikoli ni imel kakšnega dokumenta, ki bi bil uporaben. V zvezi z opisom svoje poti iz matične države do Slovenije je na posebno vprašanje, zakaj med naštetimi državami, preko katerih je po lastnih navedbah pripotoval v Slovenijo, ni omenil Madžarske, medtem ko iz podatkov v upravnem spisu izhajajo podatki o tožnikovih prstnih odtisih, ki so bili s strani Madžarske posredovani v bazo EURODAC ob štirih datumsko različnih priložnostih v letih 2010 in 2011 pa je tožnik odgovoril, da ne priznava Madžarske kot države in je kot take ne pozna, pač pa jo smatra kot ugrabiteljsko državo oziroma kot mafijsko združbo, v kateri poleg Madžarov sodelujejo tudi Afganistanci, poleg tega pa je tudi sodišču zagotovo znano, da je bil celo sam generalni direktor madžarske policije odstavljen zaradi sodelovanja z mafijsko skupino. Nadalje je tožnik med glavno obravnavo dne 6. 9. 3011 tudi izrecno umaknil prošnjo za azil, vendar mu sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ob upoštevanju določila 3. odstavka 59. člena ZMZ sodišče ni štelo, da bi s tem tožniku prenehal pravni interes za tožbo v upravnem sporu zoper uvodoma navedeni izpodbijani sklep v smislu 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Po določbi 3. odstavka 59. člena ZMZ se namreč umik prošnje za priznanje mednarodne zaščite v času trajanja Dublinskega postopka ne šteje kot izjava o umiku iz 1. odstavka 50. člena ZMZ in ne vpliva na izvršitev sklepa na podlagi Uredbe 2003/343/ES (v nadaljevanju: Dublinska uredba).

6. Glede na navedeno se je po presoji sodišča tožena stranka pravilno pri odločitvi, da tožniku omeji gibanje, oprla tako na 1. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ, kot tudi na 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ. Sodišče namreč soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od listin, določenih po Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V obravnavanem primeru tožnik takega dokumenta ni predložil in je v postopku pred toženo stranko, oziroma, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem različno navajal, zakaj osebnega dokumenta ni predložil, zato je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ zaradi ugotavljanja istovetnosti. Ker tožnik trenutno nima nobenega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost to pomeni, da istovetnost ni izkazana in je edina možnost, ki jo ima tožena stranka v takem primeru, da do ugotovitve istovetnosti izreče tožniku ukrep omejitve gibanja. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obeh razlogov, na katera se je pri odločitvi oprla tožena stranka ob sklicevanju na določila 1. alinee 1. odstavka 51. člena in 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, zato razlogov, ki jih je pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla tožena stranka sodišče ne ponavlja, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijanega akta.

7. Po določbi 1. alinee 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Iz določbe 2. odstavka 43. člena ZMZ pa izhaja, da se pri ugotavljanju istovetnosti smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja področje tujcev. Po določbi 75. člena ZTuj-1 pa tujec dokazuje istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Iz relevantnih dejanskih okoliščin obravnavane zadeve izhaja, da tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito za izkazovanje svoje istovetnosti v postopku ni ponudil nikakršnega osebnega dokumenta, kar je pojasnjeval z navedbo, da je sicer imel osebno izkaznico v matični državi Afganistanu, ki pa jo je med potjo v Iran pred približno enajstimi leti izgubil in potem ni več nikoli razpolagal s kakršnimkoli osebnim dokumentom, medtem ko je na zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem izpovedal drugače, in sicer da nikoli ni razpolagal s kakršnimkoli osebnim dokumentom za izkazovanje svoje istovetnosti.

8. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno presodila, da le na podlagi tožnikove izjave ne bo mogoče z gotovostjo ugotoviti njegove istovetnosti ter da bo moral v ta namen predložiti enega izmed dokumentov, navedenih v 75. členu ZTuj-1, iz katerega bo nesporno in nedvoumno izhajala njegova istovetnost, za kar mu je tožena stranka določila tudi primeren in ustrezen rok, saj tudi po presoji sodišča istovetnost tožnika kot prosilca za azil zaradi navedenega ni bila ugotovljena, za nadaljevanje postopka pa je bistvenega pomena. V kolikor bo tožnik uspel pridobiti ustrezen dokument v roku, ki mu ga je za to dodatno določila tožena stranka, pa bo razlog za izrečeni ukrep omejitve gibanja po določbi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ odpadel. Sodišče dodaja, da pridobljeni podatki iz baze EURODAC pomenijo zgolj primerjavo prstnih odtisov osebe, ne pa, da je s tem njena identiteta tudi potrjena v smislu določil ZTuj-1 v povezavi z 2. odstavkom 43. člena ZMZ.

9. Na podlagi 3. alinee 59. člena ZMZ (Dublinski postopek) lahko tožena stranka kot pristojni organ prosilca za mednarodno zaščito do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Zakonski pogoj za nastanitev prosilca na tej pravni podlagi je torej le pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Tožena stranka je zato svojo odločitev za omejitev gibanja tožniku tudi na podlagi določila 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ pravilno oprla na ugotovitev, da je iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC z dne 25. 8. 2011 razvidno, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo posredovani že štirikrat, in sicer s strani Republike Madžarske dne 18. 1. 2010, 16. 3. 2010, 11. 1. 2011 in 13. 1. 2011. S tem so tudi po presoji sodišča že izpolnjeni pogoji za začasno omejitev gibanja tožniku zaradi postopka ugotavljanja odgovorne države za obravnavo tožnikove prošnje in zagotovitev tožnikove prisotnosti. Tudi po presoji sodišča je ukrep omejitve gibanja na navedeni pravni podlagi utemeljen, saj bo le tako mogoče zagotoviti izvršitev morebitne predaje prosilca Republiki Madžarski glede na njegovo dosedanjo večkratno nelegalno prehajanje državnih meja in ugotovljeno begosumnost. Uredba o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uredba št. 343/2003/ES) ureja razmerja med državami članicami za primere, ko je ista oseba uveljavljala mednarodno zaščito v različnih državah članicah oziroma v eni, na območju Evropske unije pa vstopila v drugi državi. Postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavanje tožnikove prošnje je glede na podatke v listinah predloženega upravnega spisa in vsebine obrazložitve izpodbijanega sklepa v teku. Kot odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje namreč poleg Slovenije prihaja v poštev tudi Madžarska. Zato tožnik v tej fazi postopka, ko se odloča o omejitvi njegovega gibanja, neutemeljeno oziroma preuranjeno ugovarja, da iz izpodbijanega akta niti ne izhaja, da ima tožena stranka namen tožnika predati kakšni drugi državi.

10. Iz opisanih razlogov je sodišče, ker je presodilo, da je podan tako razlog za izrečeni ukrep tožniku po določilu 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, kot tudi po določilu 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da je tožena stranka svojo odločitev o omejitvi gibanja tožniku na prostore Centra za tujce zadostno in argumentirano obrazložila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in imajo podlago v listinah predloženega upravnega spisa, saj je tožnik po lastnih navedbah večkrat nelegalno prečkal državne meje (Afganistana, Irana, Turčije, Grčije, Avstrije in Slovenije) in je že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito (v drugi državi), zato je tudi po presoji sodišča treba zagotoviti njegovo prisotnost, dokler ne bo odločeno o državi, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

11. Sodišče v zvezi z zavrnitvijo njegove zahteve za izločitev postavljenega sodnega tolmača za farsi jezik, A.A., ki jo je po svoji pooblaščenki tožnik podal med trajanjem glavne obravnave dne 6. 9. 2011, tožniku dodano še pojasnjuje, da jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 256. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določili 22. člena ZUS-1, iz razloga, ker tožnik ni že ob vložitvi zahteve za izločitev imenovanega tolmača z ničemer substanciral, čeprav je v tej zvezi na njegovi strani tako trditveno kot tudi dokazno breme, v obravnavanem primeru pa gre za stalnega sodnega tolmača za farsi jezik, ki je vpisan v imenik stalnih sodnih tolmačev na podlagi odločbe ministra za pravosodje kot eden izmed zgolj treh sodnih tolmačev za farsi jezik v Republiki Sloveniji. Zato sodišču ne vzbuja okoliščina, da imenovani tolmač v tem svojstvu občasno sodeluje tudi v postopkih pred drugimi državnimi organi (med drugim tudi pred toženo stranko), sama po sebi že zgolj iz tega razloga nikakršnega dvoma v nepristranskost in objektivnost imenovanega sodnega tolmača. 12. Sodišče ni posebej odločilo o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, saj je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito oproščen plačila le-teh že na podlagi samega zakona (4. odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).