Jedro

Režim skupnosti premoženja po ZZZDR je prisilno (kogentno) pravo, kar pomeni, da zakonca praviloma ne moreta pravno veljavno s svojim sporazumom vplivati na njegov nastanek.

Zgolj imetništvo stanovanjske pravice in ugodnosti pri odkupu stanovanja po SZ ne vplivajo na režim nastanka skupnega premoženja. Pomembno je, ali je bila kupnina za stanovanje poravnana iz skupnega premoženja strank oziroma s sredstvi, ki sta jih zakonska oziroma zunajzakonska partnerja ustvarila s skupnim delom tekom njune skupnosti.

Tožnik ima zoper toženko terjatev iz naslova verzije, saj se je zaradi vlaganj povečala vrednost obravnavane stanovanjske stavbe.

Samo prenehanje življenjske skupnosti ne pogojuje odsotnosti pravnega temelja za uporabo nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku (tč. II izreka sodbe) spremeni tako, da se odločitev v tem delu glasi: „ 1. Toženka I. M. je dolžna plačati tožniku V. M. znesek 8.960,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek tožnika V. M. zoper toženko I. M. za plačilo zneska 33.039,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2009 dalje.

3. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev toženke I. M. do tožnika V. M. iz naslova uporabnine v znesku 17.400,00 EUR“; v stroškovni odločitvi (tč. III izreka sodbe) pa tako, da je tožnik V. M. dolžan toženki I. M. povrniti pravdne stroške v znesku 3634,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka I. M. je dolžna povrniti tožniku V. M. stroške pritožbe v znesku 316,21 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta pravdni stranki v času trajanja njune zakonske in zunajzakonske skupnosti pridobila skupno premoženje – stanovanjsko stavbo – Z, parc. št. 516 k.o. X. in da sta deleža na skupnem premoženju enaka ter da naj se v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini vpiše tožnikova solastninska pravica do ene polovice (tč. I izreka sodbe). Pri odločanju o podrejenem tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 8.960,50 EUR in hkrati obstoj toženkine terjatve do navedenega zneska ter tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2009 dalje zavrnilo (1) (tč. II izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 6.207,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. III izreka sodbe).

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge določene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da mu prisodi najmanj 22.710,00 EUR s pripadki. Navaja, da sta zakonca na podlagi stanovanjskega zakona pridobila pravico do odkupa stanovanja. Uveljavitev pravice do nakupa je akt ustvarjanja skupnega premoženja. Stanovanje, na katerem je imela toženka stanovanjsko pravico v 500 let stari mestni hiši, je bilo več vredno kot hiša, za katero je bilo stanovanje zamenjano in ki je predmet obravnavanja v tem postopku zaradi njegovih vlaganj vanj. To je bilo upoštevano pri odkupu stanovanja v obliki znižane kupnine. Opozarja, da je imel ves čas kredite pri SKB banki, pri Krekovi banki in Stanovanjskem skladu. V hišo na Z. je vložil kupnino od prodaje delnic ter od prodaje nepremičnin. Od leta 1999 dalje je financiral šolanje hčerke. Sodišče ne bi smelo ustvarjanje skupnega premoženja omejiti na gole investicije in ne upoštevati denarja porabljenega za družino. Med strankama je obstajal dogovor, da kupita stanovanje in se za kupnino zadolžita, torej v nakup vložita lastna denarna sredstva, ki jih bosta skozi kredite vračala z delom. Navaja, da zakonec ne more sam ustvarjati posebnega premoženja v času zakonske skupnosti niti, če bi se zakonec s tem strinjal. Odločitev toženčevih sorodnikov, da denar podarijo, ima lahko zato posledico zgolj glede deleža na skupnem premoženju. Sodišče je napačno in na škodo enakopravnosti tožnika zaključilo, da je učinek denarja za nakup stanovanja prispevan s strani toženkinih sorodnikov povzročil nastanek posebnega premoženja in da se nato prispevek v višini takratnih 369.646,00 SIT transformira v celotno stanovanje, ob menjavi vredno 100.000,00 DEM. Posebno premoženje je lahko vrednost izročenega denarja ne pa stanovanje. Zaključuje, da s strani sorodnikov dani denar ni mogoče šteti kot okoliščino, ki bi kot vir za nakup stanovanja po Stanovanjskem zakonu dajala toženki izključno lastninsko pravico na stanovanju in nato na hiši v celoti. V zvezi z ugotovitvijo o danem darilu toženki navaja, da so sorodniki strankama in drug drugemu pomagali v obsegu, kot so sami zmogli in znali s fizičnim delom in denarjem. Glede podrejenega zahtevka meni, da mu gre povračilo celotne vrednosti, ki jo je izračunal izvedenec, to je 22.710,00 EUR. Sodišče je tudi napačno priznalo pobotni ugovor. Pobotni ugovor je mogoče uveljavljati do konca glavne obravnave, vendar pa na podlagi pravočasno (do prvega naroka za glavno obravnavo) uveljavljanih pravotvornih trditev in ponujenih dokazov. Teh pa toženka ni navedla in do prvega naroka za glavno obravnavo pobotnega ugovora ni trditveno in dokazno podprla. Tožnik ni bil obogaten. V hišo se je preselil skupaj z družino. Za vselitev in bivanje je obstajal veljavni pravni temelj oziroma soglasje vseh. Napačen je materialnopravni zaključek, da je s prenehanjem zunajzakonske skupnosti nastala podlaga za plačilo bivanja. Toženka je šele 13. 12. 2012 vložila nasprotno tožbo in postavila zahtevek za izselitev osebnih stvari in izročitev ključev. Tožnik je zahtevek pripoznal, izselil pa se je že leto prej. Za uporabnino do vključno leta 2012 ni podlage, saj ni bilo zahteve za izselitev. Šele v primeru utemeljenega zahtevka za izselitev in tožnikova odklonitev bi lahko predstavljalo pravno podlago za tak zahtevek. Tožnik je organiziral in iz lastnik sredstev plačal še vrsto drugih obnovitvenih del na hiši, kar v mnenju ni zajeto. Sodišče ni zaslišalo prič o obstoju življenjske skupnosti in o obrtniških in obnovitvenih delih na hiši. Z opustitvijo izvajanja dokazov je zagrešena bistvena kršitev določb postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka oziroma zahtevka za ugotovitev, da je stanovanjska stavba na Z. skupno premoženje pravdnih strank. Napačno je tožnikovo pritožbeno izhodišče, da je bilo stanovanje skupno premoženje pravdnih strank že samo zato, ker je bilo kupljeno tekom trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Nastanek skupnega premoženja je pogojevano z dvema elementoma: z delom zakoncev in z obstojem zakonske zveze oziroma z njo izenačene zunajzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena in 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Pritrditi je treba tožniku, da je režim skupnosti premoženja po ZZZDR prisilno (kogentno) pravo, kar pomeni, da zakonca praviloma ne moreta pravno veljavno s svojim sporazumom vplivati na njegov nastanek. Premoženje, katerega nastanek v času obstoja zakonske oziroma zunajzakonske zveze ni pogojevan z delom partnerjev takšne zveze, ni njuno skupno ampak posebno premoženje. V času obstoja navedene zveze imata torej partnerja dve premoženji – vsak svoje posebno in skupno premoženje, pri katerem sta skupno udeležena. Oba premoženjska sistema obstojita vzporedno drug poleg drugega. Skupno življenje in skupno delo za časa zakona oziroma zunajzakonske skupnosti sicer zabriše meje med njima, vendar le navidezno. Vsako premoženje živi svoje lastno življenje, njun hkraten obstoj pa se aktualizira ob prenehanju zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti oziroma pri vprašanju njune delitve.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stanovanjska hiša, ki je predmet obravnavanja v tej zadevi, toženkino posebno premoženje. Pridobila ga je z menjavo (realna subrogacija) s stanovanjem na G (vrednost hiše je bila nižja od vrednosti stanovanja), ki ga je tožnica pridobila iz sredstev svojega posebnega premoženja. Omenjeno stanovanje je bilo v družbeni lastnini, toženka pa je imela na njem stanovanjsko pravico. Do premika premoženja iz družbene lastnine je prišlo na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila toženka po privatizacijskih določbah 117. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) in izpolnila s sredstvi svojega posebnega premoženja. Ugotovljeno je namreč bilo, da so bila denarna sredstva za plačilo kupnine podarjena zgolj toženki. Sodišče je ugotovilo, da je toženki sredstva za nakup stanovanja podarila teta F. P. v višini 50.000,00 ATS ter toženkina starša v višini 4.500,00 DEM. Tak zaključek sodišča temelji na toženkini prepričljivi izpovedi ter izpovedi njene matere, ki je zaslišana poudarila, da so bila denarna sredstva dana zgolj hčerki in v celoti namenjena za nakup stanovanja in po drugi strani na neprepričljivi izpovedi tožnika, ki je svoje trditve v zvezi s pridobitvijo sredstev za nakup stanovanja tekom postopka ves čas spreminjal. Šele na naroku za glavno obravnavo 23. 10. 2009 je postavil trditve, da naj bi šlo za darilo dano obema pravdnima strankama, vendar pa te trditve niti zaslišan kot stranka ni zmogel potrditi, saj je izpovedal, da pravzaprav ne ve, komu je bilo darilo dano. Zaključek, da so toženkini sorodniki denarna sredstva za nakup stanovanja podarili zgolj njej, pa tožnik v svoji pritožbi argumentirano tudi ne izpodbija. Meni, da bi bilo treba to okoliščino upoštevati zgolj pri določitvi večjega toženkinega deleža k nastanku skupnega premoženja. Pri tem neutemeljeno kot pravno relevantno izpostavlja okoliščino, da je bil tudi sam uporabnik stanovanja, na katerem je imela toženka stanovanjsko pravico in dejansko vrednost stanovanja, ki je bistveno višja od kupnine, ki jo je morala zanj plačati toženka. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj imetništvo stanovanjske pravice in ugodnosti pri odkupu stanovanja po SZ ne vplivajo na režim nastanka skupnega premoženja, ki je določen v navedenem drugem odstavku 51. člena ZZZDR. Pomembno je, ali je bila (2) kupnina za stanovanje poravnana iz skupnega premoženja strank oziroma s sredstvi, ki sta jih zakonska oziroma zunajzakonska partnerja ustvarila s skupnim delom tekom njune skupnosti. Na to ne more vplivati niti okoliščina, da je privatizacijska stanovanjska zakonodaja omogočila nakup zasedenih družbenih stanovanj globoko pod ekonomsko ceno (3). Kupnina za stanovanje je bila poravnana iz sredstev toženkinega posebnega premoženja, zato je bilo tudi stanovanje njeno posebno premoženje, enako pa velja tudi za obravnavano stanovanjsko hišo, ki jo je toženka pridobila z zamenjavo s stanovanjem. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

6. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik zoper toženko terjatev iz naslova verzije, saj se je zaradi vlaganj povečala vrednost obravnavane stanovanjske stavbe. Izvedenec je ugotovil, da je bila s skupnimi vlaganji pravdnih strank povečana vrednost objekta, in sicer za vrednost ugotovljenih vlaganj, ki jo je ob upoštevanju dejanske amortizacije in obrabo prirasta ugotovil v znesku 17.921,00 EUR. Obseg vlaganj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi pravdnih strank in izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke, ki je upošteval tudi vlaganja, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi. To izhaja iz izvedenskega mnenja, v katerem je pojasnil, da je dela za obnovo vodovodnih instalacij že upošteval pri opravilih za ureditev spodnje kopalnice, da je obnovo elektroinstalacij upošteval pri delih za vzpostavitev centralnega ogrevanja, da enako velja tudi pri zatrjevanem zidanju betonskih tal za cisterno, v vlaganja za ureditev okolice pa je bil vštet tudi strošek postavitve robnikov pred objektom. Drugih zatrjevanih vlaganj izvedenec bodisi ni ugotovil ali pa niso prispevala k povečanju vrednosti nepremičnine in zato ne pogojujejo obogatitve. Vlaganja so bila financirana iz skupnega premoženja, h kateremu sta pravdni stranki prispevali v enakem deležu. Nobena od strank namreč ni uspela izpodbiti zakonske domneve o enakosti deležev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člen ZZZDR). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki v stanovanjsko stavbo vlagali skupna sredstva do leta 2000. V tem času sta obe v ta namen jemali kredite in hkrati skupno prispevali k stroškom gospodinjstva ter stroškom varstva in šolanja otrok. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik v obravnavanem obdobju pridobil denarna sredstva iz naslova prodaje nepremičnin, toženka pa je po drugi strani v prenovo stanovanjske hiše vložila 5.000,00 DEM, ki jih je pridobila z menjavo nepremičnin na račun razlike v njunih vrednostih, hkrati pa ji je bila nudena tudi finančna pomoč s strani staršev, česar toženec v pritožbi ne zanika. Ker nobena od pravdnih strank ni uspela izpodbiti domneve iz 59. člena ZZZDR o enakosti deležev zakonskih oziroma zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju, tožnik upravičeno terja od toženke vrnitev polovice zneska, za katerega je povečana vrednost toženkine nepremičnine oziroma znesek v višini 8.960,50 EUR. Od navedenega zneska tožnik utemeljeno terja tudi plačilo zamudnih obresti, ki mu gredo glede na določbo 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ) od dneva vložitve zahtevka, to je od 8. 6. 2009 dalje.

7. Toženka je v pravdi v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala svojo terjatev iz naslova uporabnine, in sicer za obdobje od 1. 1. 2000 do 18. 2. 2011, ki jo je opredelila v znesku 14.640,00 EUR (pripravljalna vloga z dne 18. 2. 2011) oziroma v znesku 17.400,00 EUR za čas do konca leta 2011 (naroka za glavno obravnavo 9.1.2012). Pravilen je pritožbeni očitek, da iz ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev ne izhaja utemeljenost pobotnega ugovora. Za njegovo utemeljenost bi morala toženka izkazati svoje prikrajšanje zaradi tožnikove (delne) uporabe njene nepremičnine, tožnikovo obogatitev od uporabe, odsotnost pravne podlage za tožnikovo uporabo njene nepremičnine ter odsotnost njene privolitve v toženčevo uporabo. Pritrditi je treba tožniku, da toženka navedenih postavk obogatitvenega zahtevka ni izkazala. Tako ni niti zatrjevala, da je toženec uporabljal njeno nepremičnino brez pravne podlage. Nasprotno pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je šlo za sporazumno uporabo hiše tudi po razpadu njune zunajzakonske skupnosti. Toženka pa tudi ni zatrjevala, da bi zahtevala tožnikovo izselitev iz stanovanja že pred vložitvijo nasprotne tožbe 23. 2. 2012. Napačen je torej materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, po katerem že samo prenehanje življenjske skupnosti pogojuje odsotnost pravnega temelja za uporabo nepremičnine. Ker ne obstajajo pravnorelevantne okoliščine, ki sestavljajo abstraktni dejanski stan obogatitvenega zahtevka, je toženkin pobotni ugovor neutemeljen. Ker ne obstoji toženkina terjatev v uveljavljani višini, je bilo treba na podlagi določbe iz pete alineje 358. člena ZPP spremeniti izpodbijano sodbo tako kot to izhaja iz izreka te odločbe.

8. Za razliko do vtoževanega zneska 42.000,00 EUR je bilo treba tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti. V tem delu je zato pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Sprememba izpodbijane sodbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnikov uspeh v pravdi je bil 21,33%, toženkin pa 78,67%.

10. Stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo v skupnem znesku 7.106,00 EUR upoštevajoč določbe Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov posveta stranko in pregleda zemljiške knjige, saj je ta strošek treba šteti v okvir opravljene storitve vložitve tožbe. Prav tako tožniku ni priznalo stroška pripravljalne vloge z dne 2. 12. 2009, ki jo je vložil na samem naroku za glavno obravnavo in stroška obvestila o vlogi toženke z dne 28. 3. 2012, saj je tožnik ta strošek zahteval dvakrat. Poleg stroškov odvetniške tarife je tožniku priznalo tudi strošek prevoza na narok z dne 25. 4. 2008, stroške izvedenine ter strošek takse za tožbo, strošek takse za postavitev eventualnega tožbenega zahtevka in strošek takse za sodbo.

11. Tožnik pa je tudi utemeljeno izpodbijal odmero stroškov toženke. Toženki ne gre strošek konference s stranko in pregled dokumentacije, ker je ta stroške zajet v opravljeni storiti odgovora na tožbo. Prav tako pritožbeno sodišče toženki ni priznalo stroška pripravljalnega spisa z dne 8. 6. 2009, ki je bil predložen na naroku za glavno obravnavo, stroške pripomb na izvedensko mnenje z dne 24. 2. 2011, ki je po vsebini povsem enako pripombam, ki jih je na izvedensko mnenje podala nekaj dni prej, in strošek pripravljalnega spisa z dne 2. 11. 2011, v katerem je zgolj ponovila svojo trditev, da mora tožnik izkazati povečano vrednost nepremičnine. Stroške toženke za opravljene odvetniške storitve je bilo zato treba zmanjšati za 1.900 točk. Skupen strošek toženke tako znaša 5150,60 EUR oziroma ob upoštevanju uspeha v pravdi 4051,97 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov pravdnih strank (drugi odstavek 154. člena ZPP) mora tožnik toženki povrniti pravdne stroške v znesku 3634,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

12. Tožniku pa pripadajo tudi pritožbeni stroški glede na doseženi uspeh. Pritožbeni stroški obsegajo stroške sestave pritožbe in strošek sodne takse, oboje v skupnem znesku 1482,50 EUR. Glede na tožnikov uspeh v tem pritožbenem postopku (21,33%) mu je toženka dolžna od odmerjenih stroškov povrniti 316,21 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

(1) Pravilno bi se sicer morala takšna odločitev glasiti: „da se pobotata terjatvi pravdnih strank v znesku 8.960,50 EUR in da se v preostalem delu tožnikov tožbeni zahtevek zavrne.“

(2) Prim. Jasna Hudej, Iztok Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 11-12, tč. 9.4.2. in tam citirano sodno prakso.

(3) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 671/2003.