Jedro

Verodostojnost obdolženčevega zagovora je omajana z njegovo zdravstveno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je iskal zdravniško pomoč 55 dni po dnevu policijske intervencije in šele po tem, ko je že bil seznanjen z uvedbo kazenskega postopka zoper njega.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 72013/2021 z dne 23. 3. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po tretjem odstavku 300. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec brez izrecne navedbe izpodbojnih razlogov, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, obdolženčev zagovornik pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Zagovornik pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornik uvodoma sicer zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar je iz pritožbene obrazložitve razbrati, da ne uveljavlja tega izpodbojnega razloga. Zgolj delni prepis 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ob hkratni graji verodostojnosti izpovedb prič policistov ter v tej zvezi podane navedbe o nesprejemljivosti razlogov izpodbijane sodbe, namreč ne predstavlja konkretiziranega uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ki je predmet samostojnega pritožbenega preizkusa.

5. Obdolženčev zagovornik zatrjuje tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar zgolj z njeno splošno opredelitvijo in brez, da bi manjkajoče zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 ter razloge za izključitev protipravnosti konkretiziral. Iz vsebine pritožbenih navedb, ko trdi, da sta policista bila nasilna do obdolženca, ter da je bilo obdolženčevo ravnanje izzvano z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, pa je razbrati, da zagovornik podaja zgolj obdolženčevo različico poteka dogodkov inkriminiranega dne. S tovrstnimi pritožbenimi navedbami pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, kar je predmet izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Obdolžencu in zagovorniku pa ni mogoče pritrditi v pritožbeni graji zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva in izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa pravilno in zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. 7. Bistvo obdolženčevih in zagovornikovih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinjata. Ponavljata obdolženčev zagovor in poskušata ponovno prepričati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil. Oba pritožnika poudarjata, da sta policista brez razloga napadla in vklenila obdolženca, ki je policistoma povedal le, da nepravilno ravnata. Po mnenju zagovornika teh dejstev sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, ravno ta pa bi utegnila vplivati na milejšo pravno opredelitev obdolženčevega ravnanja.

8. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanega kaznivega dejanja, tehtno utemeljilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič policistov B. B. in C. C., ki sta skladno opisala potek policijskega postopka ter v celoti potrdila očitke, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Oba sta prepričljivo zanikala kakršnokoli nasilje nad obdolžencem, kar je potrdila tudi priča Č. Č. Slednja je pojasnila še, da je bil obdolženec tisti, ki je ves čas kričal, žalil, grozil in omenjal sekiro, ter da ni videla, da bi obdolženec utrpel kakšne poškodbe. Dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje zato obdolženec ne more povzročiti niti z lastno interpretacijo dogodkov inkriminiranega dne, kakor tudi ne z opisovanjem poškodb, ki bi jih naj tedaj utrpel. V nasprotju s prepričanjem pritožnikov sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obdolženčevemu zagovoru o nasilju policistov nad njim, temveč izpovedbam vseh zaslišanih prič, ki so skladno opisale tako obdolženčevo ravnanje, kot tudi postopanje policistov. Prav tako pa je verodostojnost obdolženčevega zagovora omajana z njegovo zdravstveno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je iskal zdravniško pomoč 55 dni po dnevu policijske intervencije in šele po tem, ko je že bil seznanjen z uvedbo kazenskega postopka zoper njega. Ravno v tej zvezi je sodišče prve stopnje življenjsko logično zaključilo, da bi obdolženec v kolikor bi poškodbe oziroma bolečine bile večje intenzitete, zagotovo prej poiskal zdravniško pomoč. Po obrazloženem je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča zaključiti, da sta policista B. B. in C. C., v položaju, ko obdolženec ni prenehal z izrekanjem groženj oziroma s kršitvami ter po tem, ko se je „zagnal“ v smeri sosedov Č. Č in D. D., povsem utemeljeno in ustrezno postopala po določbah Zakona o nalogah in pooblastilih policije. V luči navedenega se zato kot neuspešne izkažejo še navedbe obdolženca, s katerimi podaja subjektivno oceno vseh zaslišanih prič in poskuša ponovno prepričati, da sta bila policista tista, ki sta ga napadla in poškodovala. Glede D. D., za katerega obdolženec v pritožbi trdi, da „laže“, pa pritožbeno sodišče dodaja le, da slednji tekom obravnavanega kazenskega postopka ni bil zaslišan kot priča, zato je vsakršno pritožbeno polemiziranje v tej smeri odveč.

9. Zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji, ki jo je pritožbeno sodišče glede obdolženčeve pritožbe preizkusilo v skladu s 386. členom ZKP. Zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolženčevo ravnanje pa je moč oceniti kot družbeno manj nevarno dejanje, za katero obdolžencu ni potrebno izrekati kazni. Po prepričanju zagovornika sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati obdolženčeve predkaznovanosti, saj ni bil obsojen za istovrstno ali sorodno kaznivo dejanje, zato je izrečena kazen previsoka. Ob tem pa sodišče prve stopnje pri obrazložitvi kazenske sankcije ni jasno razmejilo instituta odmere in izbire, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP.

10. Zagovornik nima prav. Primarno je poudariti, da sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji iz 5. točke 372. člena ZKP, če prekorači pravice, ki jih ima po zakonu, pri čemer je o prekoračitvi mogoče govoriti, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.1 Nič od tega ni primer v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v kateri določena kazen ter preizkusna doba nikakor nista odmerjeni prestrogo. Kot olajševalno okoliščino je v zadostni meri upoštevalo obdolženčev ekonomsko-socialni položaj, kot obteževalno pa obdolženčevo predkaznovanost. Dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za drugo kaznivo dejanje, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ne more spremeniti, saj teorija med drugim v okviru predkaznovanosti priznava tudi splošni povratek, ki se nanaša na izvršitev kakršnegakoli novega kaznivega dejanja.2 Po vsem obrazloženem in upoštevaje podrobne razloge, ki jih je podalo sodišče prve stopnje v tej zvezi, pritožbeno sodišče z izrekom odločbe o kazenski sankciji v celoti soglaša, saj je prepričano, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 802. 2 B. Nerat, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 735.