Jedro

Po pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pri odmeri višine enotne kazni pet let in tri mesece zapora, obsojencu upoštevalo zlasti njegovo obsežno predkaznovanost. Zaradi premoženjskih kaznivih dejanj je bil namreč obsojen že več kot desetkrat, kar pomeni, da je večkratni specialni povratnik in povsem nekritičen do izvršenih kaznivih dejanj, ki jih je doslej vztrajno in odločno ponavljal. To pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča tiste okoliščine, ki ne morejo privesti do izreka nižje enotne kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje, za kar se v pritožbi zavzema obsojenec, pri čemer pa v podkrepitev pritožbene trditve o premalo znižani enotni kazni, ni navedel nobenih konkretnih razlogov. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in korektnost po sodišču prve stopnje izrečene enotne kazni, pri izreku katere je upoštevalo ne le obsojenčevo predkaznovanost, ampak tudi vse ostale obteževalne in tudi olajševalne okoliščine, ki so jih pri izreku posameznih kazni upoštevala sodišča, ki so te kazni izrekla ter enotno kazen izreklo v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Celju na podlagi 1. točke prvega odstavka in drugega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojencu spremenilo pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. II Kr 31642/2017 z dne 27. 3. 2019, ki je postala pravnomočna 25. 4. 2019, s katero mu je bila izrečena enotna kazen štiri leta zapora in sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. II K 12594/2017 z dne 21. 11. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 12594/2017 z dne 23. 5. 2019, ki je postala pravnomočna 30. 5. 2019, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in štiri mesece zapora ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP izreklo enotno kazen pet let in tri mesece zapora. V izrečeno kazen pa je na podlagi prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika vštelo del že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 31642/2017 z dne 9. 10. 2017, s katero je bila obsojencu izrečena kazen tri leta in šest mesecev zapora, katero prestaja od 26. 1. 2018 dalje.

2. Zoper navedeno sodbo se je laično pritožil obsojenec, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izrecnega predloga glede odločitve pritožbenega sodišča, v svoji pritožbi ni navedel. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pri odmeri višine enotne kazni pet let in tri mesece zapora, obsojencu upoštevalo zlasti njegovo obsežno predkaznovanost. Zaradi premoženjskih kaznivih dejanj je bil namreč obsojen že več kot desetkrat, kar pomeni, da je večkratni specialni povratnik in povsem nekritičen do izvršenih kaznivih dejanj, ki jih je doslej vztrajno in odločno ponavljal. To pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča tiste okoliščine, ki ne morejo privesti do izreka nižje enotne kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje, za kar se v pritožbi zavzema obsojenec, pri čemer pa v podkrepitev pritožbene trditve o premalo znižani enotni kazni, ni navedel nobenih konkretnih razlogov. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in korektnost po sodišču prve stopnje izrečene enotne kazni, pri izreku katere je upoštevalo ne le obsojenčevo predkaznovanost, ampak tudi vse ostale obteževalne in tudi olajševalne okoliščine, ki so jih pri izreku posameznih kazni upoštevala sodišča, ki so te kazni izrekla ter enotno kazen izreklo v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1. 5. Drugi del pritožbe pa po vsebini predstavlja obsojenčev predlog za izvršitev neprestanega dela zaporne kazni s takoimenovanim vikend zaporom, za kar pa sodišče druge stopnje ni pristojno. Zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

6. Glede na vse navedeno in ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe v smislu 383. člena ZKP ni pokazal nobenih kršitev, je sodišče druge stopnje obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, bi moral plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. Ker pa je brez redne zaposlitve in obsojen na daljšo zaporno kazen, ki jo tudi že nekaj let prestaja, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila le-te, saj ocenjuje, da bi bilo s plačilom lahko ogroženo vzdrževanje obsojenca.