Jedro

Neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega prava. Določbe o stvarnopravnih reparacijah so specialne glede na določbe o neupravičeni obogatitvi iz OZ.

Obveznost nedobrovernega posestnika plačati za uporabo tuje stvari izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 95. člena SPZ, po kateri dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 26.733,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska uporabnine 431,18 EUR od vsakega 10. dne v mesecu (I. točka izreka) in 3.346,44 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka); višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka, ki predlaga spremembo sodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik ni izselil prostovoljno, ocenjuje kot zmotno. Tudi če bi bila resnična, pa meni, da se tožnik ne more stalno sklicevati na to, saj mu je bil ključ ponujen v predhodnem pravdnem postopku. Toženka tožniku ne bi onemogočala mirnega bivanja v hiši, saj je bila že kaznovana z zahtevki preko 50.000 EUR.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta bila tožnik in toženka v vtoževanem obdobju solastnika nepremičnine. Toženka je hišo (nesporno) izključno uporabljala, odkar se je tožnik s hčerama iz nje izselil zaradi toženkinega nasilja. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikovi izselitvi botrovalo toženkino nasilje, pritožnica sicer izpodbija, a povsem posplošeno, s čimer ga ne uspe izpodbiti. Ugotovitvi, da je zamenjala ključavnico, pritožnica ne nasprotuje.

6. To sodišče je že v predhodnih zadevah I Cp 2581/2015 in II Cp 672/2017 (pa tudi drugih) obsežno pojasnilo: Neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega prava.1 Pravni položaj nedobrovernega posestnika je opredeljen v 96. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da je nedobroverni posestnik dolžan vrniti lastniku stvari vse plodove2 - dolžan je povrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, in tudi vrednost plodov, ki jih ni obral.3 Plod je v tem primeru treba razumeti kot donos stvari oziroma sad nepremičnine, ki ga lastniki nepremičnine lahko uživajo s tem, ko z njo razpolagajo. Obveznost nedobrovernega posestnika plačati za uporabo tuje stvari izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 95. člena SPZ, po kateri dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari. Ker zakon določa, da za uporabo stvari ni dolžan plačati dobroverni lastniški posestnik, je, a contrario, treba zaključiti, da mora nedobroverni posestnik za uporabo stvari plačati. Dobra vera je opredeljena v 28. členu SPZ, ki določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Ključno vprašanje pri presoji dobre vere je torej vprašanje, ali se je toženka kot izključna posestnica nepremičnine zavedala, da je tožnik solastnik nepremičnine in ji ne dovoli brezplačnega bivanja, kar z drugimi besedami pomeni, da ni imela pravice do izključne posesti.

7. O tem vprašanju v obravnavani zadevi ni dvoma - da je tožnik solastnik, ki solastne stvari ni uporabljal, ker jo je toženka uporabljala v celoti, toženka priznava. Trditev, da tožnik pravice do posesti ni imel, ali da je imela sama na kakršnikoli podlagi pravico do posesti celotne nepremičnine, toženka ni podala.

8. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku sicer ponujala ključ (kar ponovno izpostavlja v pritožbi), hkrati pa se ni odzivala na njegove pozive in predloge za ureditev solastninskega razmerja na način, ki bi tudi njemu omogočil realizacijo solastninske pravice, je očitno, da je tožnik (za razliko od toženke) skušal urediti položaj (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje se je trudil s toženko dogovoriti o uporabi hiše in se želel s hčerama vseliti nazaj, a z dogovorom ni uspel; predlagal je tudi prodajo hiše, a se toženka s tem ni strinjala). Tudi to je za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku pomembno.4 Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik trudil spremeniti zatečeno dejansko stanje, toženka pa z izjemo ponujene izročitve ključa, ki je bila le sama sebi namen (dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tako, niti ne izpodbija), ni naredila ničesar.

9. Toženka torej ni izkazala razlogov, s katerimi bi bilo ob upoštevanju načel izravnalne pravičnosti ter vestnosti in poštenja neravnotežje v položajih solastnikov mogoče upravičiti. Materialnopravno pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da ju je treba uravnotežiti s plačilom uporabnine. Tožnikov zahtevek za plačilo uporabnine ne nasprotuje nobenemu od temeljnih načel obligacijskega prava, nasproten položaj (dolgoletno preprečevanje uporabe solastne stvari) pa. Pokaže torej se, da so podani vsi elementi, ki utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine: tožnik je bil prikrajšan, toženka, ki ni bila v dobri veri, je obogatena, med obojim je vzročna zveza, pravne podlage za prikrajšanje ni, tožnik vanj ni privolil. 10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). V takšni odločitvi je vsebovana tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih krije pritožnica sama.

1 Določbe o stvarnopravnih reparacijah so specialne glede na določbe o neupravičeni obogatitvi iz Obligacijskega zakonika. Tako tudi: Vrenčur, R., v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, redaktorji: Juhart, M., Tratnik, M. in Vrenčur, R., GV Založba, 2004, str. 487. 2 1. odstavek 96. člena SPZ. 3 2. odstavek 96. člena SPZ. 4 Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 126/2014 namreč poudarilo, da je vzročna zveza (med prikrajšanjem in obogatitvijo) pravno vrednotna, skoznjo se uresničujejo temeljna načela obligacijskega prava, zato je pri reševanju vsakega konkretnega primera treba ravnanje nasprotnih udeležencev presojati v luči temeljnih načel obligacijskega prava.