Jedro

Odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izda pristojna upravna enota na podlagi odločbe pristojnega inšpekcijskega organa (gradbenega inšpektorja) o nelegalnosti gradnje. V inšpekcijski odločbi mora biti ugotovljen tudi obseg nedovoljenega posega v prostor. Če ni ugotovljen, to stori organ sam. Pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s sporno okoliščino pa je prvostopni organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj se tožnik ni imel možnost izjaviti o dokazih, ki jih je organ pridobil od inšpekcijskega organa in na katera je oprl svojo odločitev v zvezi z obsegom nedovoljenih posegov v prostor.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Piran št. 351-26/2016-49 z dne 30. 3. 2017 in 2. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35113-41/2016-4-KB z dne 17. 5. 2017 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu zaradi nelegalne gradnje objektov (14) odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v skupni višini 10.410,16 EUR (1. točka izreka); ter določil, da mora odmerjeno nadomestilo plačati v 12 obrokih (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožniku zaradi nelegalne gradnje že izdal odločbo, ki pa je bila na odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek z napotilom, da je potrebno preveriti in izkazati pravnomočnost inšpekcijske odločbe in nato ugotoviti obseg nedovoljene gradnje. V ponovnem postopku je organ zaprosil inšpektorat za vse pravnomočne odločbe, ki so osnova za odmero nadomestila in za podatke, potrebne v zvezi z obsegom nedovoljene gradnje. Od inšpekcijskega organa je prejel odgovor skupaj z odločbo z dne 6. 2. 2014 ter zapisnikom in fotografijami o inšpekcijskem ogledu, odločbo z dne 9. 10. 2014 in sklep z dne 2. 12. 2014. Ugotavlja, da obseg gradnje v inšpekcijski odločbi ni natančno določen za 4 nedovoljene objekte ter ga je zato potrebno ugotoviti v postopku izdaje odločbe o odmeri nadomestila. Pred ponovno odmero višine nadomestila je seznanil stranko ter ji dal možnost, da se izreče o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnik se je odzval z dopisom in navedel, da organ ni ravnal po napotilih drugostopnega organa in da iz prejetega sklepa ni razvidno, na kakšen način je prišel do novih ugotovitev o obsegu nedovoljene gradnje. Organ pripombe zavrača in meni, da so bila izpolnjena vsa napotila pritožbenega organa. Ugotovljen je bil obseg nedovoljene gradnje za vse objekte in na podlagi navedenega dejanskega stanja je izračunana skupna vrednost nadomestila.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s vprašanjem pravnomočne inšpekcijske odločbe ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je postala pravnomočna dne 15. 10. 2014. V zvezi z ugovorom glede obsega gradnje pa pojasnjuje, da je določitev inšpekcijskega zavezanca, vrsta nedovoljene gradnje in okviren obseg gradnje stvar pravnomočne inšpekcijske odločbe in ne odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, zato tovrstni ugovori na odločitev o zadevi ne vplivajo.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je zemljišče kupil od domačina, pred leti in je na zemljišču obstoječe objekte, to je stare kamnite in za to območje značilne škarpe le vzdrževal zaradi preprečitve erozije ter obdeloval zemljo. Tožnik je bil, enako kot druga dva solastnika - fizični osebi, zavezanec v več inšpekcijskih odločbah. Sprožen je bil tudi postopek odmere nadomestila in sicer je bilo ob uporabi istih kriterijev vsaj trikrat določeno drugo nadomestilo, ki naj bi se nanašalo na isto dejansko stanje. Upravna enota je dne 9. 8. 2016 izdala odločbo in tožniku odmerila nadomestilo, vendar pa je bila ta odločba odpravljena. Postopek je bil voden na podlagi odločbe inšpekcije z dne 6. 2. 2014, ki naj bi postala pravnomočna 15. 10. 2014, vendar ta odločba tožniku ni bila nikoli vročena. Navedeno je ugotovil tudi pritožbeni organ. V tej odločbi je bilo tudi zapisano, da je nadomestilo mogoče odmeriti le za obseg gradnje, kot je določen v pravnomočni inšpekcijski odločbi, v kolikor pa obseg ni natančno določen, ga je treba ugotoviti v postopku izdaje odločbe o odmeri nadomestila. V ponovljenem postopku organ ni upošteval navodila pritožbenega organa. Upoštevane niso bile določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o sodelovanju stranke v postopku, neposrednem izvajanju dokazov in določbe podzakonskega akta, ki določa kriterije za določitev višine nadomestila. Odločitev tudi ni obrazložena. Tudi v ponovnem postopku obseg nedovoljenih gradenj ni naveden. Postopka ugotavljanja dejanskega stanja organ ni izpeljal. Razlogi za takšno ravnanje niso razvidni. Solastnikov je bilo v času, ko naj bi obstajale nedovoljene gradnje, več. Noben organ ni ugotovil, kdo naj bi gradil in v kakšnem obsegu. Vztraja, da betonskih plošč pod kontejnarjem nikoli ni bilo. Noben organ ni ugotovil, kakšne škarpe so točno na teh parcelah obstajale od nekdaj in v kakšnem obsegu. Organ ni ravnal po pravilih postopka, moral bi natančno ugotoviti dejansko stanje, kot mu je bilo naloženo z odločbo drugostopnega organa. Hkrati pa je zgrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj se tožnik ni imel možnosti izjaviti o dokazih, ker niso bili izvedeni, ni bil tudi vabljen na procesna dejanja. Izmer nikoli ni opravila za to usposobljena oseba. Podani so razlogi, da se upravni akt izreče za ničnega, ker je v nasprotju z Ustavo, v nasprotju z zakonom in v nasprotju z moralnimi načeli. Predlaga odpravo izpodbijane prvostopne odločbe, izpodbija pa tudi 2. točko drugostopne odločbe, ki ni pravilna, ker vsebina odločitve ni pravilna. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Po vložitvi tožbe pa je tožnik dne 11. 1. 2018 vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je FURS dne 23. 8. 2017 izdal sklep o davčni izvršbi na njegova denarna sredstva. Dne 31. 7. 2017 je predlagal odlog izvršbe in navedel, da je v teku predmetni postopek upravnega spora. Zoper sklep o davčni izvršbi je tožnik vložil pritožbo, ki pa ne zadrži izvršitve. Tožniku ne preostane drugega kot vložitev predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnik je upokojenec in mu izvršba na denarna sredstva povzroča hudo breme, prav tako pa je zaradi zdravstvenih težav primoran odtegovati sredstva za zdravljenje in dodatne preiskave. Slednje je ob upoštevanju stanja in starosti lahko nepopravljivo in škoda nenadomestljiva. Predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da javnega interesa v konkretnem primeru sploh ni, v naravi ni nikakršne degradacije in tudi ne uzurpacije in ju nikoli ni bilo. Korist nasprotnih strank ne obstaja. Splošno znano je dejstvo, da je izvršba na pokojnino izjemno obremenjujoča. Tožniku ne ostane zakonsko predpisan minimun, ki ne zadosti pragu revščine. Zdravstveno stanje tožnika se je poslabšalo tudi zaradi stresa in bremena vseh upravnih postopkov. Predlaga, da se izvršitev izpodbijane odločbe, dovoljene s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-90007/2017-5, ki ga je FURS izdala 23. 8. 2017, odloži do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

6. Toženka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

K točki 1:

7. Tožba je utemeljena.

8. Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo določa 157. člen ZGO-1. Po določbi prvega odstavka tega člena je nadomestilo dolžan plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Po petem odstavku tega člena je inšpekcijski zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb 152. - 155. člena ZGO-1. Navedeno pomeni, da v primerih, kot je obravnavani, zakonska ureditev predpisuje dva ločena upravna postopka: pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nelegalnost gradnje, nato pa svojo odločbo pošlje upravni enoti, ki na njeni podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, torej odločbo, kakršna je izpodbijana v tem upravnem sporu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana v skladu s prej povzetim petim odstavkom 157. člena ZGO-1, namreč na podlagi pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja. Tožnik sicer izpodbija ugotovitev organov, da je inšpekcijska odločba pravnomočna, navaja, da je v to dvomil tudi drugostopni organ, vendar naveden ugovor ni utemeljen. Iz obrazložitve obeh organov in podatkov upravnega spisa (priložene inšpekcijske odločbe) izhaja, da je inšpekcijska odločba pravnomočna z dnem 15. 10. 2014. 9. Na podlagi ustaljene upravnosodne prakse, potrjene tudi z odločbami Vrhovnega sodišča (X Ips 5/2006, X Ips 879/2006, X Ips 1551/2006, X Ips 1795/2006, X Ips 87/2014, X Ips 6/2015), je v primerih kot obravnavani upravni organ vezan na inšpekcijsko odločbo, saj to izhaja iz ureditve po petem odstavku 157. člena ZGO-1. Vezan je na dejansko stanje glede ugotovljenega inšpekcijskega zavezanca, ki je zavezan za plačilo nadomestila (prvi odstavek 157. člena ZGO-1). Tožnik, ki je bil naslovnik inšpekcijske odločbe, zato neuspešno ugovarja, da ni obvezen plačati nadomestila, ker je bilo v času obstoja nelegalne gradnje več solastnikov.

10. Z inšpekcijsko odločbo je bila ugotovljena tudi vrsta nedovoljenih posegov v prostor, zato se tožnik ne more sklicevati, da je šlo v njegovem primeru le za stare kamnite in za to območje značilne škarpe, ki jih je vzdrževal zaradi preprečitve erozije ter obdelovanja zemlje. Tudi na vrsto nedovoljenih posegov v prostor je organ vezan.

11. Na inšpekcijsko odločbo bi bil organ vezan tudi glede obsega nedovoljenega posega v prostor, kolikor bi bil ta v inšpekcjiski odločbi ugotovljen. V obravnavanem primeru pa obseg, kot je ugotovil že drugostopni organ v odločbi z dne 17. 10. 2016 (v prvem postopku), ni bil ugotovljen, ter je zato pravilno napotil prvostopni organ, da obseg nedovoljenih posegov v prostor ugotavlja. Pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s sporno okoliščino pa je prvostopni organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj se tožnik ni imel možnost izjaviti o dokazih, ki jih je organ pridobil od inšpekcijskega organa in na katera je oprl svojo odločitev v zvezi z obsegom nedovoljenih posegov v prostor. Ugotoviti je tudi, da iz obrazložitve ne izhajajo dejstva, na podlagi katerih je obseg posameznega posega izračunan. Tožnik je zato že v upravnem postopku, ko je prejel od organa seznanitev z dejanskim stanjem (sklep z dne 3. 3. 2017), utemeljeno ugovarjal (dopis z dne 29. 3. 2017), da iz sklepa ni razvidno, na kakšen način je organ prišel do ugotovitev v zvezi z obsegom gradenj. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ glede spornega obsega nedovoljene gradnje ugotavljati dejansko stanje z upoštevanjem načela kontradiktornosti in tožniku pred izdajo odločbe predočiti, na podlagi katerih podatkov (in kje jih je pridobil) je ugotovil obseg nedovoljenih posegov v prostor ter se v nadaljevanju do ugovorov tožnika opredeliti.

12. V zvezi s tožbenim predlogom je sodišče sledilo tožniku in odpravilo tudi 2. točko drugostopenjske odločbe, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za odmero stroškov postopka. Ker odločitev drugostopenjskega organa ni bila vsebinsko pravilna, saj je zavrnil pritožbo tožnika, je glede na načelo uspeha v postopku tožnik upravičen do povračila pritožbenih stroškov. V ponovnem postopku reševanja zadeve jih bo moral zato odmeriti prvostopni organ.

13. Ker je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje napačno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo, kršena pa so bila tudi pravila postopka, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo organu v ponoven postopek.

K točki 2:

14. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

K točki 3:

15. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, ker tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi. Tožnik nima več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, ker je ta časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.