Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podlage za objektivno odgovornost, upoštevaje ustaljeno stališče sodne prakse, da mokra tla sama po sebi niso nevarna stvar. V konkretnem primeru tudi ni podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke za tožnici nastalo škodo. V njegovem ravnanju ni bilo ničesar protipravnega – ploščice (tudi) na mestu zdrsa, tako suhe kot mokre (po dežju), so bile zelo varne tudi za pohodne površine v zdraviliškem kompleksu, zato zavarovanec toženke s tem, ko ni postavil opozorilne table, ograje ali zagotovil (sprotnega) brisanja (od dežja) mokre površine, ni opustil nobenega dolžnega ravnanja. Možni vzrok tožničinega padca je bil tako lahko le v njeni sferi.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 9.888,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2008 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in odločilo, da je tožnica dolžna toženki plačati pravdne stroške v višini 916,07 EUR, v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in „sodbo ustrezno spremeni“, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni ustrezno ovrednotilo dejstva, da so bile ploščice na poti mokre in spolzke, neustrezne za zdraviliški kompleks, saj bi se zavarovanec toženke moral zavedati, da na tem delu v hotel prihaja tudi veliko starejših ljudi in bi zato moral na ustrezen način poskrbeti za varnost – postaviti ograjo, oporo, namestiti obvestilo, da drsi. Sodišče tudi ni ustrezno ovrednotilo dejstva, da je bilo ob ogledu ugotovljeno, da je bil kraj škodnega dogodka kasneje očitno spremenjen – preko keramike je bil položen tepih, postavljene pa tudi številne opozorilne table „pozor drsi“. Nekritično in brez obrazložitve je sodišče ocenilo pisne izjave prič prisotnih ob samem dogodku, A. B. in K. S., kot neverodostojne. Sodišče je zgolj zaključilo, da je izvedenec ugotovil, da ploščice na mestu padca niso bile spolzka in to je bilo dovolj, da je zahtevek zavrnilo. Če so bile ploščice nespolzke, zakaj je potem tožnica padla? Na to vprašanje ni bilo odgovorjeno. Meritve, ki jih je opravil izvedenec so nesprejemljive. Guma, ki jo je izvedenec imel na inštrumentu, gotovo ni enak gumi, kot jo je imela na podplatu tožnica. Sam izvedenec je zapisal, da bi tožnica lahko padla tudi zaradi mokrih tal, prav na to pa se je sklicevala tožnica. Sodišče je torej dejansko stanje ugotovilo nepravilno in nepopolno, bistveno pa je kršilo določbe postopka, ker so njegovi zaključki v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca, v posledici pa je nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče je v nasprotju z dokumentacijo v spisu zapisalo, da v času ogleda na mestu padca ni bilo protizdrsnih elementov – tla so bila pokrita s tepihom, nameščene pa so bile tudi opozorilne table.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela pri padcu na, po njenih zatrjevanih, (od dežja) mokrih in spolzkih ploščicah na poti med hišo bivanja in hotelom v Termah D., ki ima pri toženki zavarovano odgovornost. Tožnica je zahtevek utemeljevala s trditvami, da je zavarovanec toženke objektivno in krivdno odgovoren za nastalo škodo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da podlage za objektivno odgovornost ni, upoštevaje ustaljeno stališče sodne prakse, da mokra tla sama po sebi niso nevarna stvar (1). Objektivna odgovornost (drugi odstavek 131. člena v zvezi s 149. členom Obligacijskega zakonika - OZ) je bila uzakonjena za stvari in dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti. Mokra tla sicer pomenijo določeno škodno nevarnost, ki pa jo je mogoče s povprečno, običajno skrbnostjo obvladati. Če so postala nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, pa to ne vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V tem primeru je odgovornost lahko le krivdna.

7. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana niti krivdna odgovornost zavarovanca toženke za tožnici nastalo škodo. Pri krivdni odgovornosti mora oškodovanec dokazovati poleg obstoja pravno priznane škode, še nedopustno ravnanje povzročitelja škoda in vzročno zvezo med njima (prvi odstavek 131. člena OZ). Protipravnega ravnanja zavarovanca toženke tožnici ni uspelo dokazati. Izvedenec je po ogledu na kraju samem in opravljenih meritvah drsnosti ploščic na mestu zdrsa, zaključil, da so ploščice zelo varne (za hojo) in da tudi, če so mokre, niso spolzke in ustrezajo varni uporabi. Takšno mnenje je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo, saj ga tožnici ni uspelo omajati (primerjaj razloge sodbe sodišča prve stopnje v točkah 21 in 22). Z ostalimi izvedenimi dokazi pa tožnici tudi ni uspelo izkazati kaj drugega. Zakaj šteje pismeni izjavi prič A. B. in K. S. za neverodostojni, je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo obrazložilo (točka 20 obrazložitve) in dokazno oceno (tudi v tem obsegu) pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je zavarovanec toženke po škodnem dogodku sporno pot pokril s tepihom in namestil opozorilno tablo, ne dokazuje slabe kvalitete ploščic. Ker je torej sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da so bile ploščice, tako suhe kot mokre (po dežju), zelo varne tudi za pohodne površine v zdraviliškem kompleksu (kjer se sprehaja večje število tudi starejših ali gibalno oviranih ljudi), zavarovanec toženke s tem, ko ni postavil opozorilne table, ograje ali zagotovil (neprestanega) fizičnega brisanja, ni opustil nobenega dolžnega ravnanja. Možni vzrok tožničinega padca je bil tako lahko le v njeni sferi.

8. Tožnica tako ni dokazala niti potrebnih elementov krivdne odgovornosti protipravnega ravnanja povzročitelja in vzročne zveze med ravnanjem in škodo. Zato je pravilna materialnopravna presoja, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost toženke in je bil tako tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine materialnopravno pravilno zavrnjen. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka – njegovi zaključki niso v nasprotju z ugotovitvami izvedenca in tudi ne z dokumentacijo v spisu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Primerjaj odločbe II Ips 297/2011, II Ips 70/2006, II Cp 2154/2012.