Jedro

Z vlaganji v solastnino, na kateri so deleži določeni, se razmerja med solastniki ne morejo spremeniti, razen če bi o tem obstajal dogovor med solastniki.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Tožnica je zahtevala ugotovitev, da sodi v skupno premoženje traktor znamke Zetor, osebni avtomobil Renault 4 ter prizidek h gospodarskemu poslopju, deleži na navedenem premoženju pa naj bi bili v višini 1/2 v korist tožnice in prvega toženca (v nadaljevanju toženec). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedene stvari ne sodijo v skupno premoženje tožnice in toženca, zaradi česar tožnica na njih nima lastninske pravice, njen vložek pa bi lahko bil podlaga obligacijskopravnemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo delno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V reviziji navaja, da sta tožnica in prvi toženec živela v zakonski skupnosti tri leta in sicer na posestvu, ki je bilo do 2/3 last matere toženca (druge toženke - v nadaljevanju toženke) in do 1/3 last toženca. V času trajanja zakonske skupnosti se je zgradil nov objekt, ki so ga poimenovali prizidek h gospodarskemu poslopju, nabavljen pa je bil tudi traktor in osebni avtomobil. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca, je tožnica bistveno prispevala pri delu na kmetiji, in sicer kar 38%, premoženje pa je bilo pridobljeno iz sredstev kmetije. Sodišče druge stopnje je preseglo svojo pristojnost s tem, ko je predrugačilo dejansko stanje in navajalo nekaj, kar v postopku na prvi stopnji ni bilo razčiščeno. Tako je zapisalo, da bi bilo mogoče govoriti o izdelavi nove stvari le, če bi šlo za nov objekt, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe in bi moral biti nujno povezan z zemljiščem. S tem vprašanjem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, dejstvo pa je, da gre za objekt tlorisnih dimenzij 10,75 m x 9.2 m, ki ima lastne nosilne zidove in streho dvokapnico. Sodišče druge stopnje tako ni imelo podlage za zaključek, da prizidek ni nov objekt. Obe sodišči sta prezrli, da je bila tožnica v času gradnje gospodarskega poslopja solastnica zemljišča in to do 1/3. Toženec je namreč tožnici podaril 1/3 posestva, darilo pa je bilo po razvezi vrnjeno na podlagi sodne poravnave. Glede na solastništvo ni primerna uporaba 24. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 6/80 s spremembami, v nadaljevanju ZTLR), ki govori o gradnji na tujem svetu. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da dogovor o skupni gradnji ni bil sklenjen. V konkretnem primeru gre za člane družine in skupnega gospodinjstva, zaradi česar bi bilo treba institut dogovora o skupni gradnji razlagati širše. Tak sporazum je mogoče predpostavljati tudi zaradi tega, ker je bila tožnica solastnica zemljišča. V skladu s 375. členom ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ni podana. Višje sodišče je v obrazložitvi navedlo nekatere dodatne določbe materialnega prava, na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ni mogoče govoriti o prekoračitvi pristojnosti. Res je sicer, da pritožbeno sodišče ne more brez opravljene obravnave drugače ugotoviti dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje, vendar v obravnavanem primeru do tega ni prišlo. Glede gradnje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil zgrajen prizidek, ki predstavlja nov del hleva. Na podlagi tega je sodišče druge stopnje zaključilo, da navedenega prizidka ni mogoče šteti za nov objekt, kar je v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga revizijsko sodišče spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more preizkušati. Ne glede na to pa samo dejstvo, ali je prizidek samostojna enota ali ne, niti ni odločilno. Uporaba določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (drugi odstavek 51. člena) o skupnem premoženju v konkretnem primeru namreč ne prihaja v poštev. Skupno premoženje zakoncev je, glede na navedeno določbo, tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. V tem času je toženec podaril tožnici svoj tretjinski delež na celotni kmetiji, na kar tožnica sama opozarja v reviziji. Darila pa ni mogoče šteti za skupno premoženje, ker ni bilo ustvarjeno z delom razvezanih zakoncev. Zakonca sta s svojim delom na kmetiji prispevala in bila udeležena pri pridobivanju sredstev in s tem tudi pri gradnji prizidka h gospodarskemu poslopju. Navedenega prizidka pa ni mogoče obravnavati samostojno, saj predstavlja sestavni del kmetije, ki je bila v solasti tožnice v deležu do 1/3, in toženčeve matere (toženke) v deležu do 2/3. Z izgradnjo prizidka se je vrednost posestva povečala, s čimer se je povečala tudi vrednost tožničinega deleža. Vendar pa se z vlaganji v solastnino, na kateri so deleži določeni, razmerja med solastniki ne morejo spremeniti, razen če bi o tem obstajal dogovor med solastniki. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da posebnega dogovora med pravdnimi strankami o tem ni bilo. Glede na obstoj solastnine je sicer res mogoče sklepati, da so se pravdne stranke strinjale glede gradnje, vendar pa bi moral biti dogovor o spremembi solastniških deležev izrecen, česar pa tožnica niti ni zatrjevala. Da je tožničin delež ostal nespremenjen, dokazuje tudi sklenjena sodna poravnava, na katero se sklicuje revidentka in po kateri je tožnica tožencu vrnila nespremenjen tretjinski delež na kmetiji. Z vrnitvijo darila tožnica tako nima več lastninskopravnih upravičenj na kmetiji. Dejstvo, da nižji sodišči nista upoštevali tožničinega solastništva v času vlaganj v nepremičnino, se po obrazloženem izkaže za nepomembno, saj na odločitev o zahtevku, o katerem je bilo odločeno z delno sodbo, ne more vplivati. Glede zatrjevanega prispevka k povečanju vrednosti posestva ima tožnica le možnost uveljavljanja obligacijsko-pravnega zahtevka na temelju neupravičene pridobitve.

Revizija glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo. Uveljavljani razlogi namreč niso podani, kar velja tudi za razlog, na katerega revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na revizijo pa glede na stanje stvari, vsebino revizije in odgovora nanjo niso bili potrebni stroški, zato jih je tožena stranka dolžna nositi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).