Jedro

Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Ker tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, njegov tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 3. 9. 2012 in št. ... z dne 20. 3. 2012 (I. točka izreka sodbe), tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 15. 3. 2012, zaradi bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo delo opravljal brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 10 kg ter stalnih ali ponavljajočih se prisilnih drž vratne ali ledvene hrbtenice oziroma daljšega in ponavljajočega se dela s tipkovnico ter v ugodnih klimatskih pogojih (ne v mrazu oziroma z mrzlo vodo) ter ne v podaljšanem delovnem času preko 8 ur (II. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da s posebno odločbo odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost (III. točka izreka sodbe). Tožnika je napotilo, da se prijavi pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (IV. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine (V. točka izreka sodbe). Tožencu pa naložilo povrnitve stroškov postopka tožniku v znesku 363,56 EUR, v roku 15 dni (VI. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni zmanjšana delovna zmožnost, vendar za manj kot 50 % in da so pri delu tožnika potrebne stvarne razbremenitve v okviru tožnikovega svojega poklica „natakar“, za delo „varnostnik - operater“ pa je tožnik zmožen brez omejitev. Zaradi psihičnega stanja ni zmožen za delo v podaljšanem delovnem času preko 8 ur (v obeh poklicih).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker med postopkom ni uporabilo določbe 253. člena zakona, oziroma jo je uporabilo nepravilno, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Izvedenec namreč mnenja ni podal ustno na obravnavi, kot to določa prvi odstavek citiranega člena. Ta kršitev ima vpliv na odločitev zato, ker bi se z zaslišanjem izvedenca lahko odpravile pomanjkljivosti in protislovja v mnenju, tožnik pa bi izvedencu lahko neposredno postavil vprašanja ter ga soočil z dilemami, na kateri izvedenec ni odgovoril niti v dopolnitvi svojega mnenja. K izvedenskem mnenju je tožnik v vlogi z dne 28. 5. 2014 podal številne pripombe, ki jih izvedenec ni upošteval. Izvedenec v dopolnilnem mnenju se tudi ni opredelil do vseh pripomb (do mnenja rehabilitacijske komisije ZRSZ z dne 16. 2. 2009, ki ugotavlja, da je tožnik invalid in ni zaposljiv). Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 11. 7. 2014 opozoril na pomanjkljivosti dopolnjenega mnenja in na nasprotja v podanem mnenju do katerih se izvedenec ni opredelil, saj je izvedenec v mnenju ugotovil, da je tožnik še sposoben za delo brez stalnih ali ponavljajočih se prisilnih drž vratne ali ledvene hrbtenice in ponavljajočega se dela s tipkovnico, v nadaljevanju pa navedel, da je tožnik tudi zmožen za delo varnostnika - operaterja, kjer pa nima opredeljenega dvigovanja ali prisilnih drž, zato bi bil za tako delo zmožen brez opisanih omejitev, kar je v nasprotju z opisom nalog na tem delovnem mestu. Do teh pomanjkljivosti in nasprotij se ni opredelilo tudi sodišče in tako v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do tistih, ki jih navaja v pritožbi tožnik.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 20. 3. 2012, v reviziji pa se je citirana izpodbijana odločba spremenila tako, da pri zavarovancu ni podana invalidnost in nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Območna enota je z izpodbijano odločbo z dne 20. 3. 2012 tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožen za 8-urni delavnik, s polnim delovnim časom od 15. 3. 2012 dalje.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima navedenih kršitev, saj se lahko preizkusi, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, ki so navedeni v sodbi. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Sodišče je pri ugotavljanju dejanskega zdravstvenega stanja pridobilo izvedensko mnenje specialista za medicino dela, prometa in športa, ki je ocenil vpliv zdravstvenih težav na delovno zmožnost tožnika. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju, ki je temeljilo na osebnem pregledu tožnika, na delovni in medicinski dokumentaciji, kar vse je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 9, 10, 11, 12 in 13. Sodba ima tako obširne razloge o odločilnih dejstvih z ustrezno dokazno oceno, tako da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče v njej ne najde.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker med postopkom ni zaslišalo izvedenca, da bi ta podal na obravnavi ustno izvedensko mnenje. ZPP pisno ekspertizo v 253. členu določa le kot alternativo, vendar je v praksi pravilo samo ustna, na obravnavi podana mnenja so redkost, vezana le na najpreprostejše zadeve. Pisna izvid in mnenja v pretežni meri ostaneta le v tej obliki. Kršitev navedene določbe (253. člena ZPP) v danem primeru ni podana, saj tožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku. Sodišče prve stopnje je zaradi tožnikovih pripomb na izvedensko mnenje od izvedenca zahtevalo še dodatno mnenje v katerem je odgovoril na pripombe, sodišče prve stopnje pa je pripombe tožnika tudi ustrezno ocenilo v izpodbijani sodbi. Tožeča stranka pa zaslišanja izvedenca in podajanje ustnega izvedenskega mnenja tudi ni predlagala.

Pri tožniku gre za stanje po operaciji ledvenega dela hrbtenice z dokazanimi degenerativnimi spremembami tako vratne kot ledvene hrbtenice, brez pomembnejše omejitve gibljivosti in senzibilitetnega izpada. Pri tožniku je bila ugotovljena tudi okvara ramenskega sklepa ob dobro ohranjeni gibljivosti ter Raynaudov sindrom rok (slabša prekrvavitev, ki se v mrazu potencira), depresivna in osebnostna motnja, ki je pretežno reaktivno pogojena (brez grobe psihopatologije in brez ob pregledu vpadljivega kognitivnega upada). Zaradi takšnega zdravstvenega stanja tožnikova delovna zmožnost ni izgubljena, ampak je zmanjšana za manj kot 50 %. Tožnik je še nadalje sposoben za delo v okviru svojega poklica „natakar“ z omejitvami: brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 10 kg, ter stalnih ali ponavljajočih se prisilnih drž vratne ali ledvene hrbtenice oziroma daljšega in ponavljajočega se dela s tipkovnico ter v ugodnih klimatskih pogojih (ne na mrazu oziroma z mrzlo vodo). Zaradi psihičnega stanja ni zmožen za delo v podaljšanem delovnem času preko 8 ur.

Sodišče prve stopnje je pravilno, kot poklic tožnika upoštevalo poklic natakarja, saj je to tožnik po poklicu, prav tako je pravilno upoštevalo dela, ki jih je tožnik opravljal pred tem, v okviru njegove trajne zaposlitve, ter dejansko in teoretično usposobljenost za drugo delo, tj. za delo varnostnik - operater. Vse navedene omejitve, ki so posledica tožnikovega zdravstvenega stanja, je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in jih v II. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti navedlo. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo mnenje rehabilitacijske komisije ZRZS prve stopnje z dne 16. 2. 2009 in v zvezi s tem podalo tudi pravno stališče, s katerim se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na ugotovljene zdravstvene težave tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delovna zmožnost tožnika zmanjšana za manj kot 50 % in da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, pri tem pa so potrebne stvarne razbremenitve ter prepoved za delo v podaljšanem delovnem času preko 8 ur. Tožniku je priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, s tem, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilu 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Citirani člen določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se v skladu z drugim odstavkom istega člena razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njih podana poklicna invalidnost in nimajo več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razporedijo zavarovanci, ki z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V tretjem odstavku 60. člena je določeno, kaj se šteje kot svoj poklic. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Pri tožniku je v skladu s 60. členom podano stanje v okviru katerega je podana invalidnost III. kategorije. Sodišče je tudi pravilno uporabilo tretji odstavek 60. člena, kaj se šteje za tožnikov poklic. Pravilno je tudi ugotovilo, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in sicer v skladu s 1. alineo prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Ker tožnik navedene pogoje ne izpolnjuje, se je njegov tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in za priznanje pravice do invalidske pokojnine upravičeno zavrnil. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.