Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, se ponovno vzpostavi dotedanja pogodba o zaposlitvi. To pomeni, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je opravljala pred odpovedjo. Tožbeni zahtevek, da jo je dolžna pozvati na drugo ustrezno delovno mesto, pa ni utemeljen, saj ZDR delodajalcu ne omogoča razporejanja delavcev z enostranskimi akti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka delno spremeni, tako da se glasi: „2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „referent za življenjska zavarovanja“, ki ga je opravljala pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter ji v delovno knjižico vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 29. 3. 2007 do vrnitve nazaj na delo, kar zahteva tožeča stranka več, to je zahtevek za poziv oziroma vrnitev tožnice na delo na drugo delovno mesto, ki ustreza njenim znanjem, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji, pa se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala: razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 26. 3. 2007; vrnitev tožnice na delo k toženi stranki nazaj na delovno mesto „referent za življenjska zavarovanja“, ki ga je opravljala pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njenim znanjem, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji ter vpis nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 29. 3. 2007 do vrnitve tožnice nazaj na delo; obračun bruto nadomestila plače od vključno 29. 3. 2007 do vrnitve nazaj na delo, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto mesečnih zneskov, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (1., 2. in 3. točka izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 795,90 EUR v 15 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker o odločilnih dejstvih ni navedlo razlogov, zlasti ne razlogov, zakaj je verjelo tožnici in priči P.S., ki sta izpovedali, da tožnica nikoli ni videla vloge z dne 31. 5. 2006. Pri tem je spregledalo bistveno okoliščino, da je na zahtevku za odkup z zavarovanja z dne 24. 8. 2006 navedeno, da je polica vinkulirana v korist Z.B. in da je priloženo soglasje Z.B. za realizacijo odkupa. Sodba zato temelji na neresnični izjavi tožnice in priče, čeprav je iz same zahteve jasno, da ni šlo za običajni odkup. Zato bi tožnica, če bi ravnala s potrebno skrbnostjo, morala biti na to pozorna. Priča S.H. ni imela razloga, da bi soglasje ločila od dopisa in ga zadržala, saj sta bila zahtevek in soglasje speta in se v takih primerih ni posebej označevalo osnovnega dopisa in prilog, kot skuša prikazati tožnica v svojo obrambo. Iz soglasja pa jasno izhaja, da je Z.B. odobrila vinkulacijo s tem, da zavarovalnica odkupne vrednosti zavarovalnih polic prenakaže na račun, naveden v dopisu z dne 31. 5. 2006, to je na kreditni račun zavarovalcev pri Z.B. in sicer zaradi pokritja kreditnih obveznosti, ki jih imajo zavarovalci do Z.B.. Sporno nakazilo je bilo dne 4. 10. 2006 neupravičeno nakazano na račune zavarovalcev in ne, kot je bilo zahtevano v soglasju Z.B., na račun vinkulacijskega upravičenca, odgovornost za to pa je na strani tožnice in njenega nadrejenega, saj je tožnica ravnala skrajno malomarno, ker je pri svojem delu ravnala le rutinsko in avtomatsko po tipskem dopisu. Tožena stranka je po pozivu vinkulacijskega upravičenca Z.B., ki odkupne vrednosti ni prejela, takoj pozvala zavarovalce na vrnitev nakazane odkupne vrednosti in storila vse, da bi zavarovalci neupravičeno pridobljeno odkupno vrednost po policah vrnili, vendar tega niso storili, saj je 7. 3. 2007 Z.B. obvestila toženo stranko, da spornega zneska ni prejela. Po tem dopisu je tožena stranka začela ugotavljati dejansko stanje in zoper odgovorna delavca uvedla postopek izredne odpovedi. Tožena stranka je prepričana, da je po krivdi tožnice in S.P. prišlo do izplačila vinkulacijske vsote oziroma odkupne vrednosti zavarovalne police neupravičeni osebi, to je zavarovalcema, ne pa vinkulacijskemu upravičencu. Neizvršljiv je izrek sodbe v delu, v katerem nalaga toženi stranki, naj pozove tožnico nazaj na delovno mesto referent za življenjska zavarovanja, ki ga je opravljala pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njenim znanjem, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji. Delovno mesto, ki ga je opravljala tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja, je tožena stranka ukinila. Drugih del, ki bi jih tožnica lahko opravljala, tožena stranka nima, za zavarovalnega zastopnika pa ne izpolnjuje pogojev, ker nima ustrezne licence. Tožena stranka je sicer prepričana, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, glede na sprejeto odločitev pa bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 2. odstavka 118. člena ZDR, saj nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko ni več mogoče, ker je tožena stranka spremenila zahtevnost in pogoje za opravljanje del, ki jih je opravljala tožnica in dela za tožnico nima, poleg tega pa je zaupanje tožene stranke do tožnice porušeno. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica zaposlena drugje. Sodišče prve stopnje je, kot navaja tožena stranka v pritožbi, napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je izredna odpoved podana po poteku 15-dnevnega roka iz 2. odstavka 111. člena ZDR in da je nezakonita že iz tega razloga. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da rok teče od dneva zagovora. Zagovor je potekal 16. 3. 2007, odpoved pa je bila tožnici vročena 27. 3. 2007, torej pred potekom navedenega roka. Ni pravilno stališče, da naj bi bila tožena stranka seznanjena z vsemi okoliščinami primera že 7. 3. 2007, saj je poleg ugotovitve, da denar ni bil nakazan Z.B., morala ugotoviti možnega odgovornega delavca. Zato je dne 12. 3. 2007 podala obdolžitev zoper tožnico in njej nadrejenega delavca S.P., saj je šele takrat zvedela za domnevne kršitelje, o vseh razlogih za izredno odpoved pa se je seznanila šele z dnem opravljenega zagovora tožnice.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. V zvezi z uporabo določb 118. člena ZDR poudarja, da je tožeča stranka predložila dokaze, da tožena stranka išče nove delavce s takšnim izobrazbenim profilom kot ga ima tožnica (za delovno mesto zavarovalni zastopnik). Ker je sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi ne le zaradi pomanjkljivosti v postopku, ampak tudi zato, ker razlog za odpoved ni bil utemeljen, sodišče ne bi ravnalo pravilno, če bi odločilo o prenehanju delovnega razmerja po 118. členu ZDR, saj interesa tožeče stranke kot delavke in objektivnih možnosti vrnitve na delo sploh ne bi upoštevalo. V zvezi z rokom za podajo odpovedi tožeča stranka poudarja, da se ne strinja s stališčem, da naj bi ta rok tekel šele od dneva, ko je bil delavec v postopku zaslišan, zlasti ne zato, ker v konkretnem primeru delodajalec na zagovoru ni izvedel nič novega, kar bi lahko vplivalo na njegovo odločitev o odpovedi. Sporno nakazilo je bilo izplačano dne 4. 10. 2006, tožena stranka pa je po tem datumu na zahtevo Z.B., ki bi ji moral biti nakazan znesek, takoj pozvala zavarovalce na vrnitev nakazane odkupne vrednosti, dne 7. 3. 2007 pa ji je bilo še drugič s strani Z.B. sporočeno, da denar ni bil nakazan. Po tem datumu je tožena stranka šele sprožila ustrezni postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi iz izpovedi priče S.H. izhaja, da je tožena stranka o napačnem nakazilu denarja izvedela že v začetku leta 2007. Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, zato bi pri tožnici morala biti podana huda malomarnost, ki je toženi stranki ni uspelo dokazati. Tožnica je postopek storniranja izvedla tako kot vedno v dosedanjih primerih, očitano pa ji je bilo, da v prejemnico ni zapisala številke transakcijskega računa (pri Z.B., česar pa ni smela narediti in ni nikoli delala, poleg tega pa ni imela nobenih izrecnih navodil za primer odkupa vinkuliranih polic, zato je bil postopek izveden po običajni poti, kar ji je naročil tudi nadrejeni (S.H.). Odkup sta zahtevala zavarovalca in ne zastavni upnik, zato se je postopek pravilno vodil z zavarovalcema. Če se je zastavni upnik odločil, da bo namesto zahteve za odkup raje zahteval devinkulacijo police in omogočil odkup zavarovalcu, se je s tem sam zavestno odpovedal zavarovanju, ki ga vinkulacija police nudi. Če je zavarovalec dogovor z upnikom prekršil, pa bi upnik to lahko preprečil, naj tudi sam nosi riziko. Tožnica kot oseba, ki samo stornira polico, ni ne dolžna ne upravičena skrbeti za interese upnika v takem primeru, kvečjemu je to dolžan pristojni odgovorni delavec pri toženi stranki. V zvezi s prosto dokazno presojo glede verodostojnosti izjav tožnice in prič tožeča stranka poudarja, da tudi S.H. ni z dogodkom neobremenjena priča, saj je tožnici odredil odkup in ima interes, da se kršitev tožnice ugotovi. Presoja verodostojnosti izpovedb tožnice in priče S.P. pa ima podlago tudi v materialnih dokazih oziroma v neobstoju le-teh (to je neobstoju delovnih navodil). Da tožeča stranka za nastali dogodek ne odgovarja zaradi hude malomarnosti, ampak prej zaradi nesposobnosti, pa kaže že trditev tožene stranke, da je spremenila pogoje in zahtevnost za opravljanje del, ker je prav ta postopek pokazal, da delavci s srednjo stopnjo izobrazbe svojemu delu niso dorasli, ker se te naloge ne morejo opravljati rutinsko.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke citiranega člena, ki jo uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje izčrpne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tožena stranka ta pritožbeni razlog utemeljuje s pomisleki glede dokazne ocene sodišča prve stopnje, vendar pa v takem primeru praviloma sploh ne gre za pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz citirane določbe ZPP, ampak za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo v pretežnem delu materialnopravno pravilno odločitev, le odločitev o vrnitvi na delo je deloma napačna. Pritožbeno sodišče se v tem obsegu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožena stranka je tožnici, zaposleni pri toženi stranki na delih referenta za življenjska zavarovanja, dne 26. 3. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je v času od 27. 9. 2006 dalje pri opravljanju svojega dela ravnala hudo malomarno, oz. v nasprotju z navodili in uveljavljeno prakso pri odkupu zavarovalnih polic in ni upoštevala vinkulacijske klavzule na policah zavarovalcev ter dopustila, da se je odkupna vrednost po dveh policah izplačala zavarovalcem namesto vinkulacijskemu upravičencu (1. točka izredne odpovedi) ter zato, ker je v času od 1. 1. 2002 dalje pri opravljanju svojega dela ravnala hudo malomarno, s tem ko je napačno obračunavala davek od prometa od zavarovalnih poslov. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je očitek v 2. točki izredne odpovedi na prvem naroku za glavno obravnavo umaknila, zato se je sodišče prve stopnje pravilno opredeljevalo le do odpovednega razloga za izredno odpoved v 1. točki izredne odpovedi.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti, ki se nanašajo na postopek do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (obdolžitev, pravica do zagovora), je pa pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku 15-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga, saj so pritožbene navedbe, da rok ni bil zamujen, ker naj bi začel teči šele z dnem, ko je bil opravljen zagovor, neutemeljene. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje – to je lahko tudi dan, ko delavec poda zagovor, če se na zagovoru ugotovijo kakšne okoliščine, ki do tedaj niso bile znane. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Iz podatkov v spisu je jasno razvidno, da je bila kršitev storjena že v septembru 2006, sporno nakazilo odkupne vrednosti zavarovalne police pa izvršeno dne 4. 10. 2006 na račune zavarovalcev in ne na račun vinkulacijskega upravičenca, kot je bilo zahtevano v soglasju Z.B. k odkupu. Da je prišlo do nakazila neupravičeni osebi, je bilo ugotovljeno že v začetku leta 2007, saj je tožena stranka po pozivu Z.B., zakaj odkupne vrednosti polic ni prejela, takoj pozvala zavarovalce na vrnitev nakazane odkupne vrednosti. Tožena stranka je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, najkasneje 7. 3. 2007, ko jo je Z.B. (ponovno – očitno že drugič) obvestila, da spornega zneska iz zavarovalnih polic še vedno ni prejela, seznanjena z vsemi okoliščinami primera, torej z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Sklicevanje tožene stranke na judikat VDSS opr. št. Pdp 1059/2004 je neutemeljeno, saj je šlo v tej zadevi za drugačen primer.

Čeprav je izredna odpoved nezakonita že iz navedenega razloga, je sodišče prve stopnje obravnavalo zadevo tudi po vsebini in pravilno presodilo, da očitana kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti ni dokazana. Glede na vse izvedene dokaze pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ji tožena stranka nasprotuje. Ni utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost izpovedi tožnice in priče S.P., nadrejenega vodje oddelka, ki sta skladno izpovedali, da tožnica vloge z dne 31. 5. 2006, to je prve zahteve za odkup, s katero so sklenitelji zavarovanj Ž.C., Z.J. in P.J. zaprosili za odkup svoje zavarovalne police, Z.B. pa je podala soglasje k devinkulaciji zavarovalnih polic s pogojem, da se odkupna vrednost nakaže na kreditni račun pri Z.B. (priloga B5), ni nikoli prejela, ker je zadevo obravnavala na podlagi zahtevkov za odkup zavarovanja z dne 24. 8. 2006. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo le splošno izpoved priče S.H. kot neprepričljivo, poleg tega pa je pravilno upoštevalo dejstvo, da je med vlogami za odkup z dne 24. 8. 2006 in vlogo z dne 31. 5. 2006 kar trimesečna časovna razlika, ter da vloga z dne 31. 5. 2006 nima nobene označbe s šifro za arhiv niti nima podpisa S.H. in prejemnega žiga. Zgolj pavšalnih pritožbenih navedb, da S.H., ki je tožnici naročil, da lahko izjemoma izvede sporni odkup z dovoljenjem uprave, ni imel razloga, da bi soglasje ločil od dopisa in ga zadržal, tožnici pa dal le zahtevek, glede na izpoved S.H., ki se ni spomnil, kateri dokument je dejansko predal tožnici, ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da tožnica, ki dne 27. 9. 2006 ni posedovala spornega dokumenta z dne 31. 5. 2006, ni mogla izvesti odkupa drugače kot običajno, to je, da je poslala zavarovalcem s spremnim dopisom prejemnico z zahtevo, da jo izpolnijo s TRR in nazivom banke, ter da očitano dejanje tožnici ni dokazano. Tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi morala že na podlagi zahteve z dne 24. 8. 2006 ravnati drugače, so zato neutemeljene.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je torej pravilna, s tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za vrnitev na delo in reparacijskemu zahtevku. Kadar je ugotovljeno, da je izredna odpoved nezakonita, je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, kar pomeni, da se ponovno vzpostavi dotedanja pogodba o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka utemeljeno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „referent za življenjska zavarovanja“, ki ga je opravljala pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nepravilna pa je odločitev v preostalem delu 2. točke izreka, v katerem je naložilo toženi stranki, da je dolžna pozvati tožnico „na drugo delovno mesto, ki ustreza njenim znanjem, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji“, saj za tak zahtevek glede na ureditev v ZDR, ki ne pozna več razporejanja delavcev z enostranskimi akti delodajalca, ni pravne podlage. V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je v tem obsegu pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter zahtevek za vrnitev na delo na drugo ustrezno delovno mesto zavrnilo.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pogoji za sodno razvezo iz 2. odstavka 118. člena ZDR niso izpolnjeni. Skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR sodišče v primeru, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Po določbi 2. odstavka istega člena ZDR pa lahko sodišče odloči enako kot v prejšnjem (1.) odstavku, tudi ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Ni podlage za sodno razvezo, če je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja nastala kot posledica aktivnosti delodajalca – ukinitve delovnega mesta – v času, ko teče sodni postopek v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zlasti ne v primeru, kadar delodajalec išče nove delavce za delovna mesta, za katera se zahteva takšna izobrazba, kot jo ima delavec. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je tožena stranka še v decembru 2007 iskala nove delavce za delovno mesto svetovalec prodaje, za katerega se zahteva srednješolska izobrazba. Poleg tega pa je potrebno pritrditi tudi tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo opozarja na to, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita le iz formalnih razlogov (zamude roka), ampak tudi zato, ker ni dokazan obstoj razloga, ki utemeljuje izredno odpoved, kar pomeni, da izguba zaupanja v tožnico s strani delodajalca zagotovo ni utemeljena. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bo v primeru, če delovnega mesta za tožnico ni več, morala tožena stranka izpeljati postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z zakonom. Naštete okoliščine na strani delavca in delodajalca niso takšne narave, da bi interes delodajalca, da delavca ne sprejme nazaj na delo, lahko imel večjo težo oziroma prevladal nad interesom delavca, da se vrne na delo k delodajalcu. Pritožba le pavšalno navaja, da naj bi bila tožnica že zaposlena drugje, vendar o tem v spisu ni natančnejših podatkov. S tem v zvezi je potrebno poudariti, da delavec ne izgubi pravice do vrnitve na delo k delodajalcu, čeprav se je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu, s čimer je prispeval k zmanjšanju škode in s tem tudi k zmanjšanju obveznosti tožene stranke iz naslova reparacije, zato pritožbene navedbe, da naj bi bila s tem tožnica neupravičeno obogatena, niso utemeljene. Odločitev v 3. točki izreka je le odločitev o temelju, ne pa o višini reparacijskega zahtevka.

Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (4. točka 358. člena, 353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 70/2004 – ZDSS-1). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka svoje stroške odgovora krije sama (155. člen ZPP).