Jedro

Da bi toženka morala za preprečitev poslovnega razloga izpad dohodkov nadomestiti iz virov ustanovitelja ali da bi morala v tem sporu tudi dokazati, kolikšen del sredstev je zaradi epidemije dobila povrnjenih od države, od nje ni mogoče zahtevati. Na kakšen način se je toženka odločila spopasti s svojim slabim poslovanjem je - neodvisno od njenih virov financiranja in stroškovnega izplena - stvar njene svobodne poslovne odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 18. 3. 2021 in z dne 19. 10. 2021 (I. točka izreka) ter ustavilo postopek v delu, v katerem tožnik za čas po 23. 5. 2021 zahteva vzpostavitev delovnega razmerja, prijavo v matično evidenco pri ZPIZ, obračun oziroma izplačilo nadomestila plače, dodatkov, nagrade za delovno uspešnost in regresa za letni dopust, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo (III. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo (III. in IV. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje neutemeljeno širila dejanske razloge iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri ni navedla, da naj bi delo tožnika prerazporedila na druge zaposlene, sodišče prve stopnje pa je te navedbe zmotno upoštevalo. Toženka ni dokazala, kako je preizkusila, ali tožnik res področij ne pokriva samostojno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka na zunanje sodelavce ni prenesla del in nalog tožnika. Napovedane optimizacije toženka ni izvedla. Poslovni razlog je toženka nepravilno utemeljila z nesposobnostjo tožnika. Toženka ni izkazala, kako je izračunala stroške zunanjih pravnih pisarn in stroške dela tožnika ter kolikšen del teh stroškov je dobila povrnjen s strani države zaradi čakanja na delo in neopravljanja dela zaradi višje sile. Toženka ni dokazala, da je bilo njeno poslovanje okrnjeno do te mere, da je morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožniku. Toženka je v dokaz poslovanja z zunanjimi sodelavci predložila pogodbe, ki so bile sklenjene za preteklo obdobje in iz katerih ne izhaja, da naj bi bilo prevzeto delo tožnika. Domnevna nelikvidnost toženke bi morala nastopiti že pred odpovedjo, vendar je toženka ni uspela dokazati, ugotovitve sodišča prve stopnje so v tem delu pomanjkljive. Opozarja, da je toženka za leto 2020 izplačala nagrado za uspešnost poslovanja, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Primanjkljaj prihodkov je toženka dobila od ustanovitelja mestne občine A., ki je pozval k neodpuščanju in zagotovil prihodke za premostitev krize zaradi epidemije. V letu 2021 se je poslovanje toženke začelo izboljševati. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 82/2017, ki ga je sodišče prve stopnje brez obrazložitve označilo za nerelevantnega. Opozarja na izpoved zakonite zastopnice toženke, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je toženka tožniku omogočila opravljanje PDI in zakaj bi tožnika rešil pred odpovedjo. Za delovno mesto tožnika se PDI ni zahteval. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb o trpinčenju in ni raziskalo okoliščin, da se je toženka tožnika želela znebiti. Prav tako ni raziskalo okoliščin glede odpovedi drugim delavcem. Dejstvo, da je bil tožnik v letu 2020 na čakanju na delo oziroma da ni opravljal dela zaradi višje sile, ne pomeni, da ga toženka ni potrebovala. Tožniku zakon daje pravico, da o nameravani odpovedi obvesti predstavnika delavcev, česar pa tožnik ni mogel, ker o takšni nameri ni bil obveščen. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka zaposlovala le v tehničnih službah, saj je študente zaposlovala tudi v arhivu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna in zakonita, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju tožnik v pritožbi nekonkretizirano in zgolj s prepisom zakonskih določb neutemeljeno očita sodišču prve stopnje. Izpodbijana sodba vsebuje jasen izrek, ki je skladen z obrazložitvijo, v njej pa navedene jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2018 na delovnem mestu področni podsekretar. Toženka mu je dne 19. 1. 2021 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta odpovedni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V obrazložitvi odpovedi toženka navaja, da je prišlo v letu 2020 zaradi epidemije Covid-19 do upada poslovanja in da je zato treba racionalizirati stroške poslovanja in administrativnih storitev ter optimizirati delovni proces. Ugotavlja, da so skupni stroški pravnih storitev zunanjih izvajalcev in tožnikove plače previsoki in da je njegovo delovno mesto glede na obseg dela in področja, ki jih pokriva, postalo stroškovno neučinkovito, zato se je odločila za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz utemeljenega poslovnega razloga. Toženka je dokazala, da je v letu 2020 prišlo do upada prihodkov iz poslovanja in da je tudi v letu 2021 pričakovala nižje prihodke od planiranih na vseh segmentih poslovanja. Dokazala je, da so tožnikovo delo delno prevzeli zunanji pravni izvajalci, deloma pa drugi zaposleni, s čimer je toženka znižala strošek dela tožnikove plače, strošek zunanjih izvajalcev pa povečala le za približno 10 %. Toženka je poslovni razlog lahko dokazovala tudi z opisano reorganizacijo delovnega procesa, s čimer ni nedopustno širila dejanskega odpovednega razloga (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi je toženka navedla, da se je odločila optimizirati delovni proces in poslovanje prilagoditi tudi organizacijsko; te navedbe je v postopku pred sodiščem prve stopnje lahko dodatno konkretizirala, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Toženka je tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz poslovnega razloga in ne iz razloga nesposobnosti, kot neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustrezno naveden in obrazložen odpovedni razlog ustreza poslovnemu razlogu, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Ker poslovni razlog predstavlja razlog za odpoved na strani delodajalca in ne delavca, je v tem sporu nebistveno, ali je tožnik področja pokrival samostojno, ali je toženka tožniku omogočila opravljanje pravniškega državnega izpita (PDI) in ali se je ta izpit zahteval za opravljanje tožnikovega dela. Teh dejstev sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni dokazala, kako je izračunala stroške zunanjih pravnih izvajalcev in kako stroške tožnika. Bistveno je, da je toženka navedla in dokazala, da je stroške imela ter da je bil razlog za odpoved tožniku resnično v tem, da je morala zaradi slabega poslovanja del teh stroškov znižati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala toženka dokazati nelikvidnost, sodišče prve stopnje pa ugotoviti tudi obdobje nelikvidnosti. Za utemeljenost poslovnega razloga tega od delodajalca ni mogoče zahtevati. Delodajalcu zakonske določbe, ki varujejo položaj delavcev, ne jemljejo svobode, da se samostojno in prosto odloča o tem, kako bo poskrbel za uspešnost svojega poslovanja. Delodajalec zato lahko, kot v obravnavanem primeru, ustrezno ukrepa tudi v primeru, ko mu nelikvidnost šele grozi oziroma ko ugotovi upad poslovanja. Ker pa je svobodna gospodarska pobuda delodajalca omejena s pravicami zaposlenih, mora biti odpuščanje vedno skrajno sredstvo – kadar za delodajalca ne obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za njegovo učinkovito delovanje. Takšnih možnosti pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo oziroma niti niso bile izpostavljene. Sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo, da bi tožena stranka zaposlovala druge osebe v podpornih službah (čeprav je relevantno le tožnikovo delo) ali da bi tožnikovo delo opravljali študentje. Zato ne gre za enako dejansko situacijo, kot je bila ugotovljena v zadevi VIII Ips 82/2017, na katero opozarja pritožba (ugotovljeno je bilo, da je delodajalec na enakih delih zaposloval delavce za določen čas, najemal agencijske delavce in študente). Da stališča iz tega judikata v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, je obrazložilo že sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve sodbe. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na izpoved priče B. B., da so zaposlovali študente v arhivu. Poleg tega, da ne gre za isto delovno mesto, na katerem je delo opravljal tožnik, je iz izpovedi te priče tudi razvidno, da gre za opravljanje študentskega in dijaškega dela v okviru obveznega usposabljanja (prakse). Da bi toženka morala za preprečitev poslovnega razloga izpad dohodkov nadomestiti iz virov ustanovitelja ali da bi morala v tem sporu tudi dokazati, kolikšen del sredstev je zaradi epidemije dobila povrnjenih od države, pa od toženke ni mogoče zahtevati. Na kakšen način se je toženka odločila spopasti s svojim slabim poslovanjem je – neodvisno od njenih virov financiranja in stroškovnega izplena – stvar njene svobodne poslovne odločitve.

11. Tožnik neutemeljeno opozarja, da naj bi toženka za leto 2020 izplačala nagrado za poslovno uspešnost in da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo. Toženka je nagrado za poslovno uspešnost izplačala za leto 2019, kot je toženka trdila v odgovoru na tožbo (glej list. št. 28) in dokazala z listinami (B25). Ker se je to izplačilo nanašalo na leto 2019, ki za presojo utemeljenosti poslovnega razloga ni bistven, se sodišču prve stopnje do tega ni bilo treba opredeljevati. Da bi toženka izplačala nagrado za poslovno uspešnost, pa ne izhaja niti iz izpovedi zakonite zastopnice toženke, na katero opozarja tožnik v pritožbi.

12. Tožnik neutemeljeno izpostavlja izpoved zakonite zastopnice, da potreba po tožnikovem delu kot takšna še vedno obstaja. To ne pomeni, da poslovni razlog ni podan, saj predstavlja prenehanje potreb po delu delavca pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Če je toženka delo razporedila na zunanje izvajalce in druge delavce, tega dela – na način, kot je bil opravljan pred odpovedjo, tj. s strani tožnika – ne potrebuje več.

13. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da toženka ni dokazala, da je določen del tožnikovih nalog prenesla na zunanje pravnike. Toženka je s predloženimi pogodbami oziroma dogovori (B12, B4 in B5) dokazala sodelovanje z zunanjimi pravniki, o še vedno trajajočem sodelovanju in o prenosu dela nalog tožnika nanje pa so izpovedali zakonita zastopnica toženke in priče, čemur tožnik v pritožbi konkretizirano ne oporeka.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb o trpinčenju. Glede na to, da tožnik odškodninskega zahtevka zaradi kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu v tem sporu ne uveljavlja, je bilo sodišče prve stopnje dolžno te njegove navedbe presojati z vidika vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je bilo dolžno preveriti, kar je tudi storilo, ali ni morda poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi le navidezen in v resnici prikriva nek drug dejanski razlog, kar bi lahko predstavljalo zlorabo instituta odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke in prič B. B., C. C., D. D. in E. E. ugotovilo, da ne obstoji fiktivni razlog za redno odpoved tožniku, to je trpinčenje s strani nadrejene. V pritožbi izpostavljena izpoved priče E. E. ne utemeljuje drugačnega dejanskega zaključka, saj slabih odnosov, o katerih je izpovedala, sama ni zaznala. Dnevnik tožnika pa je del njegove trditvene podlage in ne dokaz v postopku.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati okoliščine v zvezi z ostalimi odpovedmi pogodb o zaposlitvi drugim delavcem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v letih 2020 in 2021 toženka iz poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi še devetim drugim delavcem in pravilno obrazložilo, da za odločitev o zadevi niso bistvene trditve, da so bile odpovedi drugim delavcem fiktivne in da so delavci izpolnjevali pogoje za upokojitev. Bistveno je, da se je število zaposlenih pri toženki v spornem obdobju zmanjšalo oziroma zlasti, da se ni povečalo (odpoved tožniku bi bila zakonita, tudi če toženka pogodbe o zaposlitvi ne bi odpovedala nobenemu drugemu delavcu).

16. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik v času prve epidemije med marcem in majem 2020 napoten na čakanje na delo doma, v času druge epidemije od oktobra 2020 dalje pa je uveljavljal pravico do odsotnosti z dela zaradi višje sile, zaključilo, da toženka tožnika (njegovega dela) ni potrebovala. S takšnimi ugotovitvami je sodišče prve stopnje zgolj ovrglo tožnikove navedbe o povečanem obsegu dela, kot je razvidno iz 9. točke obrazložitve sodbe.

17. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na kršitev 86. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec, če delavec tako zahteva, o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Vendar dejstvo, da delodajalec o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vnaprej ne obvesti delavca (ker ga po zakonu ni dolžan) in posledično delavec ne more uveljavljati pravic po navedeni zakonski določbi, ne vpliva na zakonitost odpovedi.1 Na mnenje sindikata delodajalec ni vezan (četrti odstavek 86. člena ZDR-1).

18. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 48/2017, Pdp 165/2016, Pdp 836/2016.