Jedro

Dolžnik je dolžan izpolniti svojo obveznost pošteno in vestno v vsem, kot se glasi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 31/2021 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka A. A. je dolžna tožeči stranki B. d.o.o.. plačati znesek 1.199,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 12. 2020 dalje do plačila, v roku 8 dni od prejema sodbe, da ne bo izvršbe. II. Tožena stranka A. A. je dolžna tožeči stranki B. d.o.o. plačati stroške, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z izterjavo dolga v izvršilnem postopku v višini 155,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2020 dalje do plačila. III. Tožena stranka A. A. je dolžna tožeči strank B. d.o.o. povrniti stroške, ki so ji nastali v pravdnem postopku v višini 432,91 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa za zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke – Odvetniška pisarna X. d.o.o., št. bančnega računa: ..., referenca oz. sklic: ...″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta bili pravdni stranki pred pričetkom tega pravdnega postopka v dlje časa trajajočem pogodbenem razmerju, v sklopu katerega sta sklenili več različnih pogodb, katere je tudi navedlo v točki 9. obrazložitve. Skupni znesek vseh navedenih računov znaša 1.084,50 EUR, kajti za posamezne storitve je tožeča stranka izdala račune, kateri so ostali neporavnani, v tem skupnem znesku. Toženec tega ni prerekal, to pa po zaključku sodišča prve stopnje izhaja tudi iz predloženih listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bistvo spora v predmetni zadevi v tem, ali je toženec poravnal svoje obveznosti po vseh teh izdanih računih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tekom postopka vztrajno ponavljal, da je dolg do tožnice zagotovo poravnal, pa za svoje trditve ni predložil nobenega dokaza, čeprav bi bilo mogoče njegove trditve povsem enostavno dokazati z bančnimi izpiski. Obstoj dolga je tožeča stranka izkazala s podatki iz konto kartice toženca, iz katere izhaja, da vtoževana terjatev tožnice zoper toženca obstaja, ni pa bila poravnana. Sodišče prve stopnje je tako prišlo do zaključka, da obveznosti toženca do tožnice v skupni višini 1.084,50 EUR vse doslej še niso bile poravnavne. Ta znesek predstavlja glavnico neporavnanih obveznosti, ker pa je bil toženec s plačilom svojih obveznosti v zamudi, je tožnica upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti po določbi člena 378 v zvezi s členom 299 OZ. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da mora toženec tožeči stranki povrniti njene stroške nastale v izvršilnem, kakor tudi v tem pravdnem postopku.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo toženec. Pritožbo podaja v laični obliki, brez navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi pa navaja, da vztraja pri svojih ugovorih, da je dolg poplačal, kar je ves čas postopka na prvi stopnji tudi ponavljal. Navaja, da izpiskov, ki bi potrjevali plačilo ne najde, drugače pa plačila ne more dokazati. Sicer pa navaja, da samega dolga nikoli ni zanikal in tudi na samo obrazložitev dolga nima nobenih pripomb. Vztraja pa pri tem, da je iz njegove strani dolg poplačan in bo pri tem vztrajal. Navaja še, da si izvršbe ne more privoščiti, ker ima hipotekarni kredit, dva šoloobvezna otroka, žena pa je izgubila službo.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi, tako kot tekom postopka na prvi stopnji vztraja pri tem, da je celoten dolg, katerega tožeča stranka vtožuje v tem postopku plačal in sicer na podlagi obročnih plačil. Tako pritožbeno ni sporen obseg neplačanih obveznosti, katere je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 9. obrazložitve sodbe. Za vse storitve, katere so opisane v tej točki je tožeča stranka izdala ustrezne račune, skupni znesek vseh navedenih računov pa znaša 1.084,50 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec vsega navedenega ni prerekal, posamezni računi in pa skupni zbir računov pa izhaja iz predloženih listinskih dokazov.

6. Toženec pritožbeno vztraja pri tem, da je izkoristil obročno poplačilo dolga in je poravnal svoje obveznosti do tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka to zanikala in je vztrajala pri tem, da toženec vseh izdanih in v plačilo uveljavljanih računov ni poravnal. Sodišče prve stopnje trditvam toženca, da je dolg do tožnice poravnal ni sledilo, saj za svoje trditve ni predložil nobenega dokaza. Te svoje trditve bi lahko po zaključku sodišča prve stopnje enostavno dokazal z bančnimi izpiski, katere pa ni predložil, kljub temu, da je za to imel dovolj časa, od vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi, pa do sprejete odločitve sodišča prve stopnje. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno in neobrazloženo vztraja, da je iz njegove strani dolg poplačan, ker ve, da ga je poravnal. Kot že obrazloženo, pa za te svoje trditve toženec ni predložil nobenih dokazov, čeprav bi, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, to enostavno lahko dokazal z bančnimi izpiski, ker je tekom postopka na prvi stopnji trdil, da je izkoristil možnost obročnega plačila in je te zneske obročno potem tudi poravnal. Sodišče prve stopnje pa je sledilo navedbam tožeče stranke, da računi niso plačani in da vtoževane terjatve zoper toženca še vedno niso poravnane. To izhaja tudi iz konto kartice toženca. Na te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožnik ne podaja v pritožbi nobenih pripomb. Prav tako ne podaja pripombe do skupnega seštevka dolga, katerega je tožeča stranka vtoževala v višini 1.084, 50 EUR in ji ga je sodišče prve stopnje v celoti prisodilo. Pritožbene navedbe, da toženec vztraja pri tem, da je dolg poplačan pritožbeno niso upoštevne, kajti pritožnik v pritožbi navaja, da dolga nikoli ni zanikal, da pa ga je plačal, kar pa ni dokazal, ne v postopku na prvi stopnji in tudi ne v postopku na drugi stopnji. Po določbi prvega odstavka 239. člena OZ je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem kot se glasi. Ker tako tožena stranka kot dolžnik v tem primeru ni izpolnila svoje obveznosti, to je, da poravna zneske za blago in storitve, katere je prejel od tožeče stranke, tako tožeča stranka od tožene upravičeno zahteva plačilo vseh zapadlih računov za izdobavljene predmete toženi stranki in za opravljanje storitve iz njene strani. Tožeča stranka je tožencu pošiljala tudi opomine za plačilo obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe o dobavi blaga in storitev, vendar toženec na te opomine ni odgovoril. Toženec je prišel v plačilno zamudo s plačilom svojih obveznosti in je zato dolžan poleg glavnice plačati tudi zakonske zamudne obresti kot je to odločilo sodišče prve stopnje v izreku sklepa in je to tudi obrazložilo v točki 12. in 13. obrazložitve. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih je utemeljena v določbi člena 378. v zvezi s členom 299 OZ.

7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik v pritožbi ne navaja nobenega pritožbenega razloga iz drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožnik pa s pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je toženec že poravnal iztoževane obveznosti. S temi navedbami pritožbeno ne more uspeti, ker to predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kot ga je citiralo sodišče prve in druge stopnje. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.