Jedro

Sodišče druge stopnje je ocenilo v sodbi sodišča prve stopnje zapisani datum o tem, od kdaj najkasneje je živela toženka s pokojnikom v izvenzakonski skupnosti s stališča, da je datum prijave stalnega prebivališča toženke v spornem stanovanju bil upoštevan le kot eden od dokazov, da je ta skupnost res obstajala, ki pa ni sam zase utemeljil časovnega obdobja obstoja skupnosti, ki je brez dvoma trajala dalj časa (več kot dve leti).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je toženka dolžna izseliti iz stanovanja v IV. nadstropju stanovanjske hiše v Piranu ter ga praznega oseb in stvari izročiti stranki. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da toženka kot izvenzakonski partner izpolnjuje pogoje iz 16. člena ZSR o pridobitvi stanovanjske pravice na stanovanju, ki ga je souporabljala ob smrti imetnika stnovanjske pravice.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka z navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Sodbi uvajata precedens, po katerem je z zakonsko skupnostjo izenačena izvenzakonska zveza, ki je zanesljivo trajala le slab mesec in pol. Določba 16. člena ZSR namreč omogoča tudi pridobitev stanovanjske pravice po smrti imetnika moškemu ali ženski, ki je stanovanje souporabljala in katere dalj časa trajajoča življenjska skupnost z imetnikom stanovanjske pravice ima po ZZZDR enake pravne posledice kot zakonska zveza. Izpolnjena morata biti kumulativno oba pogoja, torej dalj časa trajajoča in življenjska skupnost moškega in ženske. V tem primeru pogoj dalj časa trajajoče skupnosti ni bil izpolnjen. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri ugotavljanju obstoja izvenzakonske skupnosti, ki ima po ZZZDR enake pravne posledice kot zakonska zveza, je eden od odločilnih elementov tudi čas v katerem se je taka življenjska skupnost izvrševala. Tudi določba 16. člena ZSR označuje kot izvenzakonsko skupnost le tisto življenjsko skupnost moškega in ženske, ki je trajala dalj časa. Revizijska razlaga navedene zakonske določbe je torej pravilna. Vendar pa revizija nima prav, ko izpodbijani sodbi po eni strani očita, da je zmotno uporabila materialno pravo, ko je le mesec in pol trajajočo življenjsko skupnost toženke in umrlega imetnika stanovanjske pravice štela za izvenzakonsko skupnost, po drugi strani pa, da je za življenjsko skupnost štela razmerje, ki ni temeljilo na "obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči ter na premoženjski skupnosti izvenzakonskih partnerjev".

Za pravilno uporabo določbe 16. člena ZSR mora biti ugotovljena zanesljiva dejanska podlaga. Izostanka takih ugotovitev v smeri revizijskih trditev pa odločitvama nižjih stopenj ni mogoče očitati. Dokazna ocena izpovedi prič je omogočila sklepanje, da sta toženka in umrli imetnik stanovanjske pravice živela v skupnem gospodinjstvu imela intimne odnose in tudi v očeh okolja veljala za življenjska tovariša. V sporno stanovanje sta se vselila aprila 1986, vendar sta že pred tem živela v življenjski skupnosti. Omenjeno dejansko stanje je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar je v reviziji izpostavljena trditev o le mesec in pol trjajoči življenjski skupnosti v nasprotju s sprejetimi dejanskimi ugotovitvami. Sodišče druge stopnje je ocenilo v sodbi sodišča prve stopnje zapisani datum o tem, od kdaj najkasneje je živela toženka s pokojnikom v izvenzakonski skupnsoti s stališča, da je datum prijave stalnega prebivališča toženke v spornem stanovanju bil upoštevan le kot eden od dokazov, da je ta skupnost res obstajala, ki pa ni sam zase utemeljil časovnega obdobja obstoja skupnosti, ki je brez dvoma trajala dalj časa (več kot dve leti). Dokazna ocena o času trajanja življenjske skupnosti torej ne temelji le na dejstvu datuma prijave stalnega prebivališča v skupnem stanovanju. Revizija, ki navedeni datum iztrga iz konteksta izvedenih dokazov, torej prezre na nižjih stopnjah ugotovljene okoliščine, ki toženkino stališče zanesljivo potrjujejo.

Materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Ker tudi niso bili podani razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP , na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).