Jedro

Ugotovitev, da razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas niso bili podani, predstavlja dejanski zaključek, ki ga revizija ne uveljavlja in ga tudi sicer ne bi bilo mogoče upoštevati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja ni predstavljalo ničesar novega o trajanju zadnje pogodbe o zaposlitvi. Z njim je tožnik zvedel samo to, da tožena stranka v bodoče ne namerava več skleniti z njim pogodbe o zaposlitvi. Ker je šlo za obvestilo še v času delovnega razmerja, je tožnik upravičeno ravnal po 1. odstavku 204. člena ZDR in na delodajalca še v času delovnega razmerja naslovil zahtevo za izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tudi od 8.6.2004 v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki, in sicer na delovnem mestu "izdelovalec brusov II" oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu. Toženi stranki je naložilo, da ga pozove nazaj na delo, mu za čas od 8.6.2004 do vrnitve nazaj na delo vpiše delovno dobo v delovno knjižico, za ta čas izplača mesečno neto zneske plače kot bi jih prejel, če bi delal skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki ter mu povrne stroške postopka v znesku 50.666,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zaključilo, da je tožnik uveljavljal sodno varstvo pravočasno, v tridesetdnevnem zakonskem roku po 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002). Ta rok je štelo od datuma prenehanja delovnega razmerja po zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas in ne že od prejema obvestila tožene stranke, da mu bo z 8.6.2004 prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da je s toženo stranko sklenil večje število pogodb o zaposlitvi za določen čas, v katerih sta bila kot razloga določena začasno povečan obseg dela in nadomeščanje začasno odsotnega delavca, ves čas pa je delal na delovnem mestu "izdelovalec brusov II". Pogodbi o zaposlitvi z dne 6.1.2003 in 5.5.2003 mu je tožena stranka predložila v podpis že po preteku prejšnjih delovnih razmerij za določen čas, ki sta prenehali s 31.12.2002 oziroma 30.4.2003, torej je ostal na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Glede na določbo 18. člena Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Uradni list RS, št. 14/90 - 71/93) in 54. člena ZDR to pomeni sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka za obdobje od 15.2.2002 do 31.12.2002 ni dokazala, da bi šlo za dejansko začasno povečan obseg dela, tega pa ni dokazala niti za pogodbe o začasno povečanem obsegu dela iz leta 2003. Pogodbe o zaposlitvi za določen čas v letu 2003, po katerih naj bi tožnik nadomeščal začasno odsotnega delavca, ne določajo koga nadomešča, sicer pa je nenavadno, da so bile te pogodbe sklenjene do določenega datuma in ne do vrnitve odsotnega delavca na delo. Sodišče je zaključilo, da gre za fiktivno navedene razloge v pogodbah o zaposlitvi za določen čas in da je dejansko obstajala trajna potreba po delu tožnika.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožnik zahteval le ugotovitev, da je po zadnji pogodbi z dne 25.11.2003 sklenil s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas, je navedlo, da se je že v tožbi skliceval na vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tudi priložil. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nižje stopnje nista pravilno uporabili 3. odstavka 204. člena ZDR v zvezi z rokom za sodno varstvo, saj je bil tožnik s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi seznanjen že 4.6.2004 - s prejemom pisnega obvestila o prenehanju veljavnosti pogodbe. Glede na tožbeni zahtevek je lahko predmet presoje sodišča le zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas (pogodba z dne 25.11.2003), po kateri je tožnik nadomeščal delavko na starševskem dopustu. Tožena stranka nasprotuje tudi ugotovitvam sodišč, da sta bili pogodbi z dne 6.1. in 5.5.2003 sklenjeni v nasprotju z zakonom, saj tožnik po nobeni od teh pogodb ni začel z delom pred podpisom pogodbe - v obeh primerih je šlo za to, da so bili po praznikih kolektivni dopusti in pri toženi stranki ni bil delovni dan. Pogodbe za določen čas po tem, ko se je tožnik vrnil s služenja vojaškega roka (dne 14.2.2002), niso presegle časovnega okvira, ki ga določa 237. člen ZDR.

Revizija je bila skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija se uvodoma sklicuje na razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ga kasneje konkretneje ne opredeli. Zato revizijsko sodišče tega razloga ni moglo in smelo samo ugotavljati.

Revizija navaja, da je bila predmet presoje sodišča lahko le pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 25.11.2003 (zadnja pogodba za določen čas), glede na to, da je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je dne 25.11.2003 sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Vendar pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje odločilo nekoliko drugače in ugotovilo, da je tožnik tudi od 8.6.2004 dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje se torej ni dobesedno držalo zahtevka. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je izhajalo predvsem iz tožbenih navedb o nezakonitem sklepanju delovnega razmerja za določen čas in ne le zadnje pogodbe ter odločilo z nekoliko drugačnim izrekom, kot ga je v tožbi postavil tožnik. Tožena stranka v reviziji ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka v zvezi s tem, da naj bi sodišči druge ali prve stopnje prekoračili tožbeni zahtevek ali odločili mimo zahtevka, zato navedene splošne navedbe ne morejo biti predmet revizijske presoje.

V zvezi z rokom za sodno varstvo sta sodišči druge in prve stopnje izhajali iz tridesetdnevnega roka po 3. odstavku 204. člena ZDR, ki sta ga šteli od datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ne od datuma obvestila tožene stranke, da bo tožniku delovno razmerje prenehalo (obvestilo je prejel dne 4.6.2004). V obvestilu je tožena stranka navedla, da bo tožniku v skladu s pogodbo z dne 25.11.2003 prenehalo delovno razmerje z istim dnem, kot je že določeno v pogodbi (8.6.2004) in ga zaprosila, da se zglasi v kadrovski službi. Namenjeno je le seznanitvi delavca s prenehanjem pogodbe po preteku časa, ki je bil že znan in ki izhaja iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - pogodbe z dne 25.11.2004, v kateri je točno določeno, da se sklene za določen čas od 1.12.2003 do 8.6.2004. Zato obvestilo ne predstavlja ničesar novega o trajanju zadnje pogodbe. Z obvestilom je tožnik zvedel samo to, da tožena stranka v bodoče ne namerava več skleniti z njim pogodbe o zaposlitvi. Ker je šlo za obvestilo še v času delovnega razmerja, je tožnik upravičeno ravnal po 1. odstavku 204. člena ZDR in na delodajalca še v času delovnega razmerja naslovil zahtevo za izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. To je v skladu s sodno prakso, po kateri lahko delavec uveljavlja sodno varstvo po preteku delovnega razmerja za določen čas v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR, pred prenehanjem pogodbe (tudi takoj po njeni sklenitvi) pa po 1. in 2. odstavku iste zakonske določbe. Ker delodajalec v nadaljnjih osmih delovnih dneh ni odpravil kršitve oz. izpolnil svoje obveznosti, je tožnik v skladu z 2. odstavkom 204. člena ZDR (v nadaljnjem roku 30 dni) pravočasno zahteval sodno varstvo.

Revizija uveljavlja napačno presojo v zvezi s tem, da tožnik dveh pogodb o zaposlitvi ni sklenil pravočasno, ker naj bi prišlo do podpisa teh pogodb takoj po začetku dela tožene stranke po novoletnih in prvomajskih praznikih. Tudi če je to morda res, ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Ta namreč ne temelji le na tem zaključku, temveč predvsem na tem, da tožena stranka ni dokazala, da je ob sklenitvi številnih pogodb o zaposlitvi za določen čas dejansko obstajal razlog začasno povečanega obsega dela, kot ga je navedla v pogodbah. Sodišče prve stopnje je izrecno zaključilo (sodišče druge stopnje pa se je s takšnim zaključkom strinjalo), da je šlo v tožnikovih pogodbah (torej tudi pri zadnji pogodbi) za fiktivno navedene razloge za delovno razmerje za določen čas in da je dejansko obstajala trajna potreba po delu tožnika. Ugotovitev, da razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas niso bili podani, predstavlja dejanski zaključek, ki ga revizija ne uveljavlja in ga tudi sicer ne bi bilo mogoče upoštevati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v nasprotju z zakonom (5. alineja 1. odstavka 17. člena ZDR/90 in 3. alineja 1. odstavka 52. člena ZDR), saj niso bili podani zakonski razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Zato je neutemeljena in tudi sicer nepomembna revizijska navedba, da več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni preseglo zakonske omejitve iz 2. odstavka 237. člena ZDR.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.