Jedro

Tožnik, ki je iz Republike Hrvaške, lahko kot tuja pravna oseba svoj zahtevek postavi bodisi v hrvaških dinarjih, bodisi v slovenskih tolarjih, na podlagi zakonske valutne klavzule, pri čemer je bilo ob uveljavitvi lastnih denarnih enot Republike Slovenije in Republike Hrvaške razmerje dinarjev napram hrvaškim dinarjem oz. slovenskim tolarjem 1 : 1, torej je (pred 8.10.1991) tudi razmerje hrvaških dinarjev napram slovenskim tolarjem bilo 1 : 1.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdani sklep o izvršbi v celoti vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka (tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 111.114,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1991 do plačila) in v 3. točki izreka (tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.862,30 SIT izvršilnih stroškov z enakimi obrestmi od 4.6.1991 do plačila).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi je navajala, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo tožbeni zahtevek v tolarjih (SIT), saj ni podlage za uporabo 8. čl. Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije. Tožeča stranka namreč nikoli ni imela sedeža v Republiki Sloveniji in je tuja pravna oseba.

Zato zanjo veljajo predpisi tujega prava, v konkretnem primeru pravo Republike Hrvaške. Nadalje je navajala, da je tožnik kot prodajalec sklenil prodajno pogodbo v Republiki Hrvaški, kjer so tudi bili izdani računi. Republika Hrvaška pa je z odlokom leta 1991 sprejela novo denarno enoto, ki se uporablja na ozemlju Republike Hrvaške (HRD) in ki je zamenjala dotedanjo denarno enoto dinar (DIN). Glede na navedeno je pri reševanju zadeve potrebno uporabiti kolizijske predpise. Tožena stranka je pri tem priglasila tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik z vlogo z dne 3.3.1993 (r. št. 3) svoj zahtevek (na podlagi 2. odst. 191. čl. Zakona o pravdnem postopku) spremenil tako, da se je namesto v dinarjih glasil v tolarjih. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tako spremenjenemu zahtevku ugodilo. Ni namreč slediti toženčevim navedbam, da bi bilo potrebno uporabiti določbo 1. točke 20. čl. Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ), ki napotuje na uporabo prava po kraju prodajalčevega sedeža. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje uporabe prava v zvezi s prodajno pogodbo, pač pa za vprašanje, v kakšnem denarnem sredstvu je dopustno izpolniti obveznost in sicer z vidika monetarnih in deviznih predpisov, ki so veljali v času sojenja na prvi stopnji.

Za tujo pravno osebo ne velja določba 2. odst. 5. čl. Zakona o deviznem poslovanju, po kateri se plačilni promet med domačimi (pravnimi in fizičnimi) osebami izvršuje izključno v domači valuti, torej v tolarjih. Tako je tožnik (kot tuja pravna oseba) imel možnost zahtevati plačilo svoje terjatve bodisi v hrvaških dinarjih (na podlagi 2. odst. 5. čl. ZDP) bodisi v tolarjih (na podlagi zakonske valutne klavzule iz 8. čl. ZUDERS). Oba zahtevka bi bila utemeljena.

Glede na to, da je zamenjava denarne enote tako v Republiki Sloveniji kot v Republiki Hrvaški napram dinarju potekala v razmerju 1 : 1, je bilo tudi razmerje slovenske in hrvaške denarne enote (po zamenjavi) 1 : 1. Torej je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku pravilno ugodilo v tolarjih, in sicer v razmerju 1 : 1 napram hrvaškemu dinarju.

Glede na zgoraj navedeno je drugostopno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo (368. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških pa temelji na določbi 1. odst. 166. čl. v zvezi z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP.