Jedro

Uporaba določbe 7. odstavka 38. člena ZTLR je odvisna od dobrovernosti posestnika. Tožena stranka pa tak posestnik ni bila. Ker z njene strani zatrjevane investicije v nepremičnino tožeče stranke ne predstavljajo gradnje na tujem svetu, tudi uporaba določb 24., 25. in nasl. členov ZTLR ne pride v poštev (niti smiselna uporaba ne, kot se v reviziji predlaga).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka izročiti tožeči stranki v posest in hasnovanje nepremičnino parc. št. 239/1, vl. št. 363 in ji povrniti 37.400 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP iz 1. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 354. člena je v postopku pred sodiščem druge stopnje podana zato, ker pritožbeno sodišče ni obravnavalo trditev iz pritožbe, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek na izročitev nepremičnine v posest postavila po preteku triletnega prekluzivnega roka iz 5. odstavka 25. člena ZTLR. Ni odgovorilo tudi na pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje nekoristnost investicij tožene stranke ugotavljalo povsem na pamet, čeprav bi moralo izvesti dokaz z izvedencem. Določbe ZPP pa je kršilo tudi sodišče prve stopnje, ki nekaterih dokazov, ki so bili predlagani, ni niti izvedlo, niti dokaznega predloga ni zavrnilo. S tem, ko ni navedlo vseh zahtevkov tožene stranke, je sodišče prve stopnje kršilo tudi načelo kontradiktornosti iz določbe 2. odstavka 338. člena ZPP. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo. Kdaj je posest dobroverna, je določeno v 72. členu ZTLR. Te določbe sodišče ni upoštevalo. Napačna je tudi razlaga 38. in 39. člena ZTLR. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da bo zahtevala povrnitev investicij. Zato je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem. Ker ga sodišče ni izvedlo, dokončnega tožbenega zahtevka tudi ni mogla postaviti. Priprava vinograda se res ne šteje za gradnjo na tujem svetu, vendar pa bi moralo sodišče v obravnavanem primeru kljub temu vsaj smiselno uporabiti določbo 25. člena ZTLR. Ob uporabi te določbe, pa bi se pokazal za utemeljenega ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka zahtevek na izročitev nepremičnine postavila prepozno. Ker je tožena stranka univerzalni naslednik predlastnikov, ki so nanjo prenesli vse pravice, bo moralo sodišče upoštevati tudi določbo 124. člena zakona o nepravdnem postopku. Reviziji naj se ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je med ostalim obravnavalo tudi ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka upravičenja iz 25. člena ZTLR uveljavljala po preteku roka iz 5. odstavka istega člena. Odločilo je (zadnji odstavek na strani 7 razlogov sodbe), da se tožena stranka na določbo 25. člena ZTLR neutemeljeno sklicuje, saj morebitna zasaditev vinograda, ki naj bi jo na nepremičnini, ki je last tožeče stranke, izvedla potrditvah iz odgovora na tožbo tožena stranka, ne predstavlja gradnje na tujem svetu. V pritožbi proti temu delu sodbe sodišča prve stopnje je tožena stranka navedla, da se sicer zaveda, da zasaditev vinograda res ni gradnja, da pa kljub temu po njenem mnenju ni izključena uporaba določbe 25. člena ZTLR. Pritožbeno sodišče je tudi ta del pritožbe tožene stranke obravnavalo, saj je v razlogih svoje sodbe med ostalim navedlo, da se v celoti strinja z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje (1. odstavek na 2. strani sodbe sodišča druge stopnje). Zato revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče z neobravnavanjem dela pritožbe tožene stranke zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ni utemeljena. Enako velja tudi za pritožbene trditve, ki so se nanašale na ugotavljanje koristnosti oziroma nekoristnosti investicij, ki naj bi jih v nepremičnino tožeče stranke izvedla tožena stranka. Tudi na te trditve je pritožbeno sodišče odgovorilo in sicer s tem, ko je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je pridržna pravica iz 38. člena ZTLR, na katero se je tožena stranka izrecno sklicevala, povezana z dobrovernostjo posesti. Ker je bilo v postopku na podlagi ocene izvedenih dokazov, ki jo tožena stranka v revizijskem postopku ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), ugotovljeno, da posest nepremičnine, ki je last tožeče stranke, s strani tožene stranke ni bila dobroverna, se je tožena stranka na pridržno pravico iz 7. odst. 38. člena ZTLR neutemeljeno sklicevala (2. odstavek na 2. strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje). Tudi na vprašanje, ali je tožena stranka tekom postopka nasprotni zahtevek postavila ali ne, je bilo toženi stranki odgovorjeno (zadnji odstavek na 2. strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje). Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka navedla, da "v kolikor bi sodišče kljub vsemu ugodilo tožbenemu zahtevku na izročitev v posest, zahteva tožena stranka plačilo vrednosti investicij v zemljišče in zato predlaga, da njena vlaganja oceni izvedenec cenilec kmetijske stroke" (2. odstavek na 5. strani odgovora na tožbo z dne 27.9.1992). Tako opredelitev zahteve tožene stranke za povrnitev zatrjevanih investicij je pritožbeno sodišče utemeljeno štelo le kot najavo morebitne nasprotne tožbe in ne za nasprotno tožbo, saj citirana navedba tožene stranke iz njenega odgovora na tožbo elementov, ki jih mora vsebovati vsaka tožba (186. člen), sploh ne vsebuje. Določba 338. člena ZPP, ki v postopku pred nižjima sodiščema po revizijskih trditvah tudi ni bila uporabljena, zaradi česar naj bi bilo po stališču revizije kršeno načelo kontradiktornosti v postopku, pa se na kontradiktornost pravdnega postopka ne nanaša. V njej je določeno, kaj mora imeti pismena sodba. V 4. odstavku 338. člena ZPP je sicer res tudi določeno, da mora sodišče v obrazložitvi navesti zahtevke strank, vendar pa seveda le tiste, ki so bili tekom postopka v taki obliki in s tako vsebino, kot je določeno v ZPP (186. člen ZPP), postavljeni. Tožena stranka pa, kot je bilo že povedano, takega zahtevka, kot je pravilno ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, sploh ni postavila.

Glede zmotne uporabe materialnega prava pa tožena stranka v reviziji le ponavlja ugovore, ki jih je postavila že v postopku pred nižjima sodiščema in na katere sta ji nižji sodišči že materialnopravno pravilno odgovorili. Uporaba določbe 7. odstavka 38. člena ZTLR je odvisna od dobrovernosti posestnika. Tožena stranka pa tak posestnik ni bila. Ker z njene strani zatrjevane investicije v nepremičnino tožeče stranke ne predstavljajo gradnje na tujem svetu, tudi uporaba določb 24., 25. in nasl. členov ZTLR ne pride v poštev (niti smiselna uporaba ne, kot se v reviziji predlaga). Iz razlogov, ki jih je navedlo že pritožbeno sodišče in katerim ni kaj za dodati, tudi uporaba določbe 124. člena zakona o nepravdnem postopku ne pride v poštev. Le ugovor, da naj bi bila tožena stranka univerzalna naslednica subjektov, od katerih je kupila nepremično premoženje, je prvič uveljavljen v revizijskem postopku, vendar tudi ta ugovor ni utemeljen. Tožena stranka je namreč nepremičnine, katerih lastnica je, pridobila s pravnim poslom. S pridobitvijo lastninske pravice na pravnoposlovni način, pa ni mogla postati univerzalni naslednik prodajalcev, kot v reviziji zmotno zatrjuje.

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).