Jedro

SZ-1 ima v 1. odst. 182. člena izrecno določbo, da se do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih solastniški deleži določajo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini, po 1. odst. 30. člena SZ-1 pa so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati glavnico v višini 102,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska glavnice do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka v pritožbi najprej opisuje potek pravde pod opr. št. VII P 702/2006 in pojasnjuje, kdaj je vložila v tej pravdi obravnavano nasprotno tožbo. Opisuje postopek v sporu majhne vrednosti in trdi, da je tožena stranka šele v drugi svoji vlogi zatrjevala ključ delitve stroškov 7933/277869, v posledici česar tožeča stranka na to vlogo ni mogla odgovoriti in ker jo je sodišče v postopku upoštevalo, je s tem bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Opozarja na sodbo višjega sodišča II Cp 1821/2010 in trdi, da ne more le ena stranka postavljati pravil delilnika stroškov, ker je to lahko le dogovor med strankami. Trdi, da če delež solastnikov med njimi ni določen, se po 2. odst. 393. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 2. odst. 165. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) šteje, da so deleži med njimi enaki. Sklicuje se na navedbe v pravdi pod opr. št. VII P 702/2006 in oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je dovolj le sklicevanje toženke na dopusten način delitve stroškov glede na višino solastninskega deleža posameznega etažnega lastnika. Ni dolžnost tožnika dokazati ključa delitve stroškov, ker se na podlagi že citiranih določb OZ in SPZ domneva enakost deležev solastnikov. Nasprotna tožba se obravnava enovito s prvotno tožbo iz postopka, v katerem je bila nasprotna tožba vložena, v posledici česar se upoštevajo navedbe strank iz obeh pravd. Izpodbijana sodba je sama s sabo v nasprotju, saj najprej v 4. odst. na 3. strani trdi, da je sodišče odločilo na podlagi neprerekanih dejstev, nato pa v 5. odst. na 4. strani zapiše, da je tožena stranka ključu delitve, kot ga zatrjuje tožeča stranka, izrecno nasprotovala. Sodišče bi moralo razpisati narok za glavno obravnavo, ker je ostal ključ delitve stroškov neraziskan in je posledično temu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično čemur je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Brezpredmetne so pritožbene navedbe, ki zgolj opisujejo potek pravde VII P 702/2006, postopek v sporu majhne vrednosti in trenutek vložitve nasprotne tožbe tu, ker na odločitev o pritožbi ne vplivajo.

V 4. odst. na 3. strani izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni zapisalo, da naj bi odločilo na podlagi neprerekanih dejstev in je torej pritožba v tem delu protispisna, posledično temu pa ji ni slediti niti glede tu smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Kot pravilno ugotovi sodišče prve stopnje, nobena od pravdnih strank v svojih vlogah ni zahtevala izvedbe naroka (glej 4. odst. 3. strani izpodbijane sodbe), posledično čemur je imelo skladno določbi 2. odst. 354. člena ZPP, ob hkratni ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazih, pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku brez naroka. Da zaradi tega dejansko stanje ni ostalo zmotno ali nepopolno ugotovljeno, bo razvidno iz v nadaljevanju podanih razlogov.

Ne da sta postopka po tožbi in po nasprotni tožbi med sabo ločena in se vodita vsak za sebe in neodvisno drug od drugega, za spor majhne vrednosti ZPP v 451. in 452. členu izrecno določa, katere vloge stranke lahko vložijo (vsaka po dve) in sodišče lahko upošteva le njihove navedbe v teh vlogah. Torej je pritožnik zmotno prepričan o upoštevanju tudi navedb, podanih v postopku s tožbo.

Ko je tožena stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi navedla solastniški delež tožnika 7933/277869, je le odgovorila na navedbe tožeče stranke iz njene predhodne vloge o normativu po 182. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1). Poleg tega pa se je na normativ po 182. členu SZ-1 sklicevala že v svojem odgovoru na nasprotno tožbo (glej III. točko), tako, da pritožbi ni slediti niti v trditvi, da bi takšna opredelitev solastniškega deleža predstavljala novo navedbo.

Zmotno se pritožba sklicuje na določbi 393. člena OZ in 2. odst. 65. člena SPZ, da se deleži solastnikov štejejo za enake, če niso določeni, ker ima SZ-1 v 1. odst. 182. člena izrecno določbo, da se do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih solastniški deleži določajo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini, po 1. odst. 30. člena SZ-1 pa so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Torej solastniški deleži med etažnimi lastniki predmetne stanovanjske stavbe niso nedoločeni, ključ delitve stroškov upravljanja, v kolikor ta ni enak solastniškemu deležu etažnih lastnikov, oziroma, če je, kolikšen je ta, pa je dolžan navajati in ga dokazati tožnik, ki preplačilo vtožuje. O njegovem dokaznem bremenu je podalo sodišče prve stopnje dovolj prepričljive in popolne, zlasti pa pravilne razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe (glej 5. stran) tako, da pritožbenemu sodišču ni potrebno v odgovor pritožbi tem razlogom ničesar dodajati, kar enako velja za zaključek, da tožnik potrebnega dokaznega bremena ni uspel zagotoviti.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP in je te stroške dolžna kriti tožeča stranka sama, saj s pritožbo ni uspela.