Jedro

Če stranka s tožbo zahteva sklenitev prodajne pogodbe, odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od vprašanja, kdo je lastnik stvari, ki je predmet prodajne pogodbe. Tudi prodajna pogodba, s katero prodajalec proda tujo stvar, zavezuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v nepravdnih zadevah, opr. št. N 56/2000 in N 11/2006, ki se vodita pred Okrajnim sodiščem v Kranju, ter v pravdni zadevi I P 175/2007, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju.

Zoper navedeni sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Opozarja, da je že pred izdajo izpodbijanega sklepa vložila pripravljalno vlogo, v kateri je pojasnila, da so navedbe Občine X neresnične ali pa brezpredmetne, sodišče pa njenih navedb ni upoštevalo. Nepravdni postopek N 56/2000 je že pravnomočno končan, N 11/2006 pa nepomemben. Razlogi za prekinitev po mnenju tožene stranke niso podani, predlaga pa, da sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave. Opozarja, da mu je z ravnanjem Občine X kršena ustavna pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se odloči o tožbenem zahtevku, podrejeno pa, da se razveljavi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prekine pravdni postopek tudi takrat, ko sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, to je vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, od rešitve katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku (206. člen ZPP v povezavi s 13. členom ZPP).

Tožeča stranka s tožbo zahteva sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino, parc. št. 309/2, k.o. B, k sklenitvi katere se je tožena stranka zavezala s predpogodbo z dne 1.9.2007. Tožena stranka je tožbeni zahtevek pripoznala.

Sodišče prve stopnje je pravdni postopek prekinilo, saj meni, da je odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od predhodne rešitve vprašanja lastništva predmetne nepremičnine.

Pritožba utemeljeno opozarja, da razlogi za prekinitev niso podani. Če stranka s tožbo zahteva sklenitev prodajne pogodbe, odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od vprašanja, kdo je lastnik stvari, ki je predmet prodajne pogodbe. Ker slovenski stvarno pravni sistem temelji na tradicijskem načelu, ki ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, ko se lastninska pravica na predmetu prodajne pogodbe prenese šele s slednjim(1), tudi prodajna pogodba, s katero prodajalec proda tujo stvar, zavezuje(2). Konkretni pravdni postopek zato zaradi razrešitve vprašanja lastništva predmeta prodajne pogodbe ne more biti prekinjen.

Ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri presoji, kateri elementi morajo biti izpolnjeni za veljavno sklenitev prodajne pogodbe in posledično tudi nepravilno uporabilo določbo 13. člena v zvezi s 1. točko 206. člena ZPP in tako kršilo določbe pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Tudi sicer, če bi bilo vprašanje lastništva predmeta prodajne pogodbe predhodno vprašanje za odločitev o tožbenem zahtevku, pa bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o prekinitvi ugotoviti, ali navedeni postopki res tečejo glede vprašanja lastninske pravice (kar nepravdni postopki že po svoji naravi ne morejo) in ali niso morebiti že pravnomočno končani (kot je za nekatere zatrjevala tudi tožena stranka), saj je sicer to vprašanje na matičnem področju že rešeno in je pravdno sodišče na takšno odločitev vezano(3).

Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da razlog za prekinitev postopka tudi ne more biti prekinjen postopek o uveljavljanju predkupne pravice na nepremičnini parc. št. 309/2, k.o. B, s strani Občine X. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1; Ur. l. RS, št. 110/2002 s spremembami) določa, da mora lastnik nepremičnine na območju predkupne pravice občine (prodajalec) pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe pridobiti potrdilo občine, da na nepremičnini ne uveljavlja predkupne pravice. Če občina potrdila ne izda v 15 dneh od vložitve zahteve, se šteje, da predkupne pravice ne uveljavlja (4). Če občina v tem času izda potrdilo, da uveljavlja predkupno pravico, ji mora prodajalec podati pisno ponudbo za prodajo nepremične, o kateri se mora občina izjaviti najkasneje v petnajstih dneh, sicer se šteje, da nepremičnine ne bo kupila (5). Prekluzivnega zakonskega roka pa niti občina (s prekinitvijo postopka o uveljavljanju predkupne pravice) niti sodišče (s prekinitvijo pravdnega postopka zaradi prekinjenega postopka o uveljavljanju predkupne pravice s strani občine) ne moreta podaljšati. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je bil občini dan na voljo 15-dnevni rok, v katerem je podala odgovor, da ima predkupno pravico na predmetu prodajne pogodbe, in ob pozitivnem odgovoru na to vprašanje še, ali je občina v 15-ih dneh po prejemu pisne ponudbe prodajalca podala izjavo, da uveljavlja predkupno pravico. Če občina v roku predkupne pravice ni uveljavljala ali se v roku ni izjavila o ponudbi prodajalca, bo moralo sodišče odločiti o tožbenem zahtevku, preveriti pa zgolj, ali bi sodba, s katero se tožbenemu zahtevku ugodi, dosegla učinek, ki ga pogodbeni stranki zaradi omejitev po materialnem pravu ne bi mogli doseči (6).

(1) Za pridobitev lastninske pravice se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002).

(2) 440. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

(3) Sicer bi sodišče prestopilo meje pravnomočnosti sodbe (primerjaj Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić in Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, str. 121 in naslednje).

(4) 87. člen ZUreP.

(5) 88. člen ZUreP.

(6) Bistveni element načela dispozitivnosti v pravdnem postopku je tudi možnost strank, da prosto razpolagajo z zahtevki (se odpovedo svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek ali se poravnajo), ki je odraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij, omejenega z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ).