Jedro

Posamična vlaganja v prednikovo posamezno nepremičnino, ne utemeljujejo upravičenja po 32. členu ZD.

Izrek

Pritožbi se ugodi tako, da se:

I. Sodba sodišča prve stopnje se v točki I. izreka spremeni tako, da se glasi: ″Primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: Iz zapuščinskega premoženja po pokojnem Š. F., stan. C., umrlem 30. 4. 2014, se izloči delež 30,25 % nepremičnine s parc. št. 2391/3 k.o. ... ID znak ..., in sicer v korist zapustnikovega sina tožnika D. Š., stan. C., se zavrne tudi še v tem delu.″

II. Razveljavi se točka II. izreka, to je glede odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. V preostalem delu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zaradi odločanja o obeh podrednih tožbenih zahtevkih.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 224/2015 z dne 4. 7. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Iz zapuščinskega premoženja po pokojnem Š. F., stan. C., umrlem dne 30. 4. 2014, se izloči delež 30,25 % nepremičnine s parc. št. 2391/3 k.o. ... ID znak ..., in sicer v korist zapustnikovega sina - tožnika D. Š., stan. C.; zahtevek za izločitev še preostalega deleža 3,08 % do zahtevane 1/3 pa se zavrne. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega pravdnega postopka vznesku 8.445,03 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje zzakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, podizvršbo.″ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka bila s sklepom zapuščinskega sodišča napotena, da uveljavlja izločitveno pravico v korist zapustnikovega sina tožnika D. Š. iz zapuščine po pokojnem Š. F. Tožeča stranka je postavila primarni tožbeni zahtevek in dva podredna tožbena zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, zato ni odločalo o ostalih dveh podrednih tožbenih zahtevkih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik živel skupaj s pokojnim, da je vlagal v njegovo premoženje in je zato upravičen do zahtevka po prvem odstavku 32. člena Zakona o dedovanju (ZD). Dokazni postopek je namreč pokazal, da sta tožnik in njegov oče živela v isti stanovanjski hiši, na istem naslovu. Ob navedenem ni življenjsko, da bi v smislu 32. člena ZD sodišče zahtevalo njuno skupno življenje v isti etaži in uporabo istih bivalnih prostorov, če je v hiši na razpolago več etaž. Skupne stroške so si pokojni in družina tožnika delili, saj so bili obračunani na edini števec in sicer na enega odjemalca. Ko se je tožnik vselil v objekt last pokojnega, ta objekt še ni bil izdelan, tožnik pa je dokončal gradnjo stanovanjske hiše predvsem z ureditvijo mansarde, ki je bila prej v surovem stanju in stopnišča, ki služi objektu kot celoti in je bilo prej provizorično. S tem je tožnik znatno prispeval k povečanju vrednosti tega premoženja. Glede na cenitveno poročilo in oceno vrednosti na dan smrti zapustnika 30. 4. 2014 je vrednost tožnikovega prispevka znašala 30,25 % od vrednosti celotne nepremičnine. Zato je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku do obsega 30,25 %, v presežku do zahtevanega deleža 33,3 % torej za 3,08 % pa je zahtevek zavrnilo, ker nima podlage v cenitvi. Ugovoru tožene stranke v zvezi z pomanjkanjem aktivne legitimacije tožnika sodišče ni sledilo, ker zadošča, da pravice, ki se nanašajo na skupno premoženje uveljavlja samo eden od zakoncev, zato na aktivni strani ni predvideno nujno sosporništvo. Zaradi pretežne ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku je odločanje o ostalih, podredno postavljenih zahtevkih odpadlo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Podaja pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi in se primarno ugodeni tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pa navaja, da sicer ni nobenega dvoma, da je nepremičnina, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, v kateri sta stanovala tožnik in zapustnik, spadala v zapustnikovo premoženje. Sodišče pa ugotavlja, da je tožnik znatno povečal vrednost tega premoženja, pri čemer vrednost tožnikovega prispevka znaša 30,25 % od vrednosti celotne nepremičnine. Tožena stranka se sicer strinja, da je bila vrednost zapustnikovega premoženja povečana, pri čemer pa je hkrati prepričana, da ne more držati, da je do povečanja vrednosti premoženja prišlo izključno zaradi prispevka tožnika. Prav tako drži, da materialnopravno podlago zadeve predstavlja 32. člen ZD. Tožena stranka pa meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, da je zmotno interpretiralo določbo 32. člena ZD, ter arbitrarno odstopilo od sodne prakse, ki jo je začrtalo Vrhovno sodišče RS, sledijo pa ji tudi višja sodišča v državi. Tožena stranka se sklicuje na sodbo VS RS opr. št. II Ips 156/2013 z dne 9. 4. 2014, katero je sicer že izpostavila v odgovoru na tožbo in v kateri je Vrhovno sodišče obravnavalo povsem primerljivo dejansko stanje. V citirani zadevi je tožnik s soglasjem očeta živel na njegovi parceli, pri hiši si je zgradil prizidek in stroške zidave je kril sam. Z vlaganji si je uredil stanovanje, pri tem pa so mu zapustnik in ostali sorodniki nudili običajno pomoč. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da zahtevek ni bil ustrezno oblikovan, posledično pa je materialnopravno zmoten tudi izrek sodbe. Stvarnopravni elementi pravice do izločitve dela zapustnikovega premoženja se kaže v tem, da potomcu na podlagi 32. člena ZD pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Temu ustrezno bi moral biti oblikovan tudi tožbeni zahtevek, ki se praviloma glasi na izločitev alikvotnega deleža iz zapustnikovega premoženja in ne iz zapuščine, s čimer je izražena nevezanost zahtevka na obstoj dedne pravice. Temu stališču sledi tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi in sklepu opr. št. II Cp 5/2015 z dne 20. 1. 2015, ko sodišče navede, da se potomčev prispevek v pomenu 32. člena ZD mora nanašati na celotno premoženje zapustnika, s katerim sta zapustnik in potomec skupno gospodarila. Bistveno je, da je šlo za skupno delovanje in pridobivanje. Značilnost zahtevka po 32. členu ZD je, da potomec uveljavlja alikvotni delež na celotnem zapustnikovem premoženju. Le izjemoma je možno uveljavljati izločitveni zahtevek zgolj na delu zapustnikovega premoženja. S tem, ko je tožeča stranka zahtevala izločitev zgolj dela nepremičnine, ne pa deleža celotnega premoženja, je zahtevala nekaj, do česar po materialnem pravu ni upravičena in zato tožbeni zahtevek sploh ni bil sklepčen. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 156/2013 izhaja, da za utemeljenost zahtevka po 32. členu ZD sicer res ni treba, da med prednikom in potomcem obstoji življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva. Nujno pa je, da med njima obstoji dejanska pridobitna skupnost. Za njen obstoj ni treba, da bi udeleženca delovala s skupnim namenom povečanja ali ohraniti premoženje, pomembno je le, da je do povečanja vrednosti premoženja ali do njegove ohranitve dejansko prišlo. Povečanje vrednosti premoženja gre v korist nosilca lastninske pravice na posamezni stvari, ki sestavlja celotno premoženje. Posamična vlaganja v smislu gradnje na tujem (prednikovem zemljišču, prezidavi ali nadzidave prednikovega že obstoječega objekta, ki po pravilih stvarnega prava priraste k nepremičnini), ne utemeljujejo upravičenja po 32. členu ZD. Potomčev prispevek k povečanju ali ohranitvi vrednosti premoženja se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečevala. Ni pa potomec varovan po 32. členu ZD z izločitvenim zahtevkom, kadar gre za situacije, v katerih si potomec ob prednikovem soglasju z gradnjo na njegovi nepremičnini zagotavlja bivališče. Tožnik in zapustnik nista skupaj gospodarila, ohranjala ali povečevala vsega zapustnikovega premoženja, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi iz tega razloga. Nobenega dvoma tudi ne more biti, da si je tožnik z adaptacijo mansarde v zapustnikovi nepremičnini zagotovil bivališče. Že citirana sodba VS RS in višjega sodišča kažeta na stališče, da gre za kontinuirano, znatnejšo pomoč, v nekem daljšem časovnem obdobju, nudeno v okviru skupnosti življenja in pridobivanja. Posamična vlaganja v obstoječem stanovanjskem objektu zaradi zagotavljanja izboljšanja (tudi svojih) stanovanjskih razmer načeloma ne sodi v krog pomoči po 32. členu ZD. Sodišče ni le zmotno uporabilo materialno pravo in arbitrarno odstopilo od sodne prakse, temveč je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma je podalo nepravilno in zmotno dokazno oceno. Sodišče je nepravilno ocenilo, da za bolj verjetno smatra navedbe tožnika, da je adaptacijo nepremičnine financiral sam s svojo ženo, kot to, da jih je financiral tudi zapustnik, kljub temu, da so zapustnikovi prihodki presegali tožnikove. Tožnik ni uspel z gotovostjo dokazati, kdaj, kje in po kakšni ceni je kupil relativno drag gradbeni material, zaradi česar je odločitev sodišča, da tožbenemu zahtevku ugodi, toliko bolj nerazumljiva. Tožnik bi moral svoje navedbe glede financiranja adaptacije nepremičnine konkretizirati, podati oceno stroškov in slednje utemeljiti. Še zlasti kritično bi moralo sodišče tožnikove navedbe presojati glede na njihovo verodostojno podajanje, ko je npr. tožnik v tožbi sprva zatrjeval, da je za izdelavo strehe plačal 18.000,00 EUR, iz nadalje predloženih listin pa, da je plačal pol manj. Teh listin na katere se sklicuje, pa tožnik ni predložil. Tožnik bi, poleg tega, da bi moral dokazati povečanje vrednosti (celotnega) tožnikovega premoženja, ki je nastalo v trajanju skupne pridobitne skupnosti med tožnikom in zapustnikom, moral dokazati tudi, da je do povečanja premoženja prišlo zaradi njegovega prispevka k povečanju premoženja. Zgolj povečanje premoženja, če bi seveda med tožnikom in zapustnikom, pridobitna skupnost sploh obstajala, za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadošča. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi glede ugovora tožene stranke, da je od bivanja v nepremičnini imel korist tudi tožnik, ki je v njej bival brezplačno 30 let. Tožena stranka je navedla v svojih vlogah, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za kakršen koli pobot terjatev, vendar pa je treba pri ugotavljanju povečanja zapustnikovega premoženja nujno upoštevati, da je bilo zapustnikovo premoženje manjše, vsaj zaradi uporabnine, ki je svojemu sinu pokojni ni računal. Ker si je tožnik uredil stanovanje, je treba upoštevati hkratne koristi, ki jih je tožnik od tega imel, seveda na zapustnikov račun. Odločitev sodišča prve stopnje je po mnenju tožene stranke zmotna tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo obračunavati vrednost odvetniških storitev od vrednosti spornega predmeta v znesku 41.000,00 EUR. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je pritožba neutemeljena. Neutemeljena je v delu, kjer navaja, da tožnik in pokojni nista živela skupaj. Tožnik je z ženo in hčerko živel v mansardi. Tožnik in njegova žena pa sta še vedno skrbela za zapustnika na način, da sta zanj kuhala kosilo, mu prala in likala, ga oblačila, pospravljala stanovanje in podobno. Po mnenju tožeče stranke se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo VS RS II Ips 156/2013, saj gre za drugačno dejansko stanje kot v tej zadevi. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek oblikovala na podlagi 32. člena ZD in novejša sodna praksa omogoča, da tožnik uveljavlja zahtevek tudi zgolj na posameznem delu nepremičnine, torej tudi na nepremičnini stoječi na parc. št. 2391/3 k.o. ... Če izločitev dela premoženja v naravi ne bi bila gospodarsko smotrna, pa ima oseba pravico zahtevati in določiti vrednost v denarju, s čimer pa se vsebinsko povzroči civilno delitev, zato bi ta zahtevek bil materialnopravno neutemeljen. Po mnenju tožene stranke so neresnične navedbe, da tožnik in zapustnik naj ne bi skupaj gospodarila, ohranjala in povečala vsega zapustnikovega premoženja. Zapustnik in tožnik sta živela skupaj vse od leta 1983, ko je bila hiša še nedograjena, saj je bila zgolj pod streho, urejeno je bilo samo eno stanovanje v I. etaži, nasad je uredil tožnik, prav tako je skrbel za okolico hiše, vse to so potrdile zaslišane priče. Tožnik je sofinanciral tudi sanacijo strehe in je s tem povečal obseg in vrednost premoženja. To kaže tudi na to, da je med zapustnikom in tožnikom obstajala dejanska pridobitna skupnost. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna in prepričljiva, saj so zaslišane priče izpovedale, da je financiranje in gradnjo mansarde nosil zgolj tožnik. Glede koristi, ki jo je imel tožnik pa je potrebno upoštevati dejstvo, da je tožnik živel skupaj z zapustnikom in mu je pomagal pri njegovem življenju v zadnjem obdobju, prav tako je tožnik ves čas urejal okolico hiše in jo vzdrževal. Glede stroškovne odločitve pa tožena stranka navaja, da je podala stroškovnik, skladno z vrednostjo spornega predmeta v višini 41.000,00 EUR.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravilno tožena stranka v pritožbi glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku v prisodilnem delu opozarja, da s tem, ko je tožeča stranka zahtevala izločitev zgolj dela nepremičnine, ne pa deleža celotnega premoženja, je zahtevala nekaj, do česar po materialnem pravu ni upravičena in zato primarni tožbeni zahtevek ni bil sklepčen. Na to nesklepčnost je tožena stranka opozorila tožečo stranko že v njenem odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah, zato posredovanje sodišča prve stopnje v smislu materialnega procesnega vodstva v okviru 285. člena in 7. člena ZPP ni bilo potrebno. Materialno pravo za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke predstavlja glede primarnega tožbenega zahtevka in glede prvega podrednega zahtevka določba člena 32 ZD. Po prvem odstavku 32. člena ZD ima zapustnikov potomec, ki je živel skupaj z zapustnikom in mu je s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagal pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tožnik s primarnim zahtevkom ni sledil temu materialnopravnemu izhodišču. Premoženje, ki gre upravičencem, se ne izloča iz zapuščine, temveč iz zapustnikovega premoženja. Le-tega predstavlja zapuščina, to so predmeti dedovanja. Premoženje po zapustnikovi smrti preide na dediče še le potem, ko se izloči del, ki dejansko ne pripada zapustniku.1 Značilnost zahtevka po 32. členu ZD je v tem, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Temu ustrezno mora biti oblikovan tudi tožbeni zahtevek, s katerim potomec uveljavlja pravico iz 32. člena ZD. Glasi se na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju, ne pa na ugotovitev npr. denarne terjatve do zapuščine ali pravice na delu posamezne stvari, kot glasi v konkretnem primeru primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža predmeta, ki ga lahko izloči in s tem vsebinsko povzroči civilno delitev.2 Tožeča stranka konkretnih dejstev takega abstraktnega (izjemnega dejanskega stanu) v konkretnem primeru ne zatrjuje (tako tudi sodba in sklep VS RS II Ips 309/2014). S primarnim zahtevkom je tožeča stranka uveljavljala pravico iz 32. člena ZD le na delu ene stvari iz zapustnikovega premoženja, s prvim podrednim zahtevkom pa je pravilno postavila zahtevek po 32. členu ZD, ko je zahtevala izločitev na alikvotnem deležu celotnega premoženja zapustnika. Potomčev prispevek k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti prednikovega premoženja se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prejemnik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranila in povečevala. Zahtevek po 32. členu ZD ima mešano pravno naravo in sicer vsebuje stvarnopravni element upravičenja, ki se kaže v tem, da potomcu na podlagi 32. člena ZD pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Temu ustrezno bi moral biti oblikoval tudi primarni tožbeni zahtevek, ki se praviloma glasi na izločitev alikvotnega deleža iz zapustnikovega premoženja (in ne iz zapuščine, s čimer je izražena nevezanost zahtevka na obstoj dedne pravice). Upravičenci so osebe iz kroga zakonitih dedičev. Za časa prednikovega življenja, potomec lahko zahteva pridobitev solastninskega deleža le na pravno poslovni podlagi, če pa ta ne obstoji, pa bi do prednika lahko uveljavljal le obogatitveni zahtevek.3 Iz ustaljene sodne prakse tako izhaja, da je materialno pravno pravilen izključno tisti zahtevek po 32. členu ZD, s katerim potomec s tem, ko je vlagal v zapustnikovo premoženje zahteva delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Sodna praksa sicer dopušča uveljavljanje zahtevka iz 32. člena ZD tudi na posameznemu delu zapustnikovega premoženja, vendar pa mora potomec za to navesti razloge o odločilnih dejstvih, česar pa tožeča stranka v tožbi ni eksplicitno navedla in torej ni dokazala, da bi lahko sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse, kot na to pravilno opozarja pritožba. Tožnik je zahteval izločitev zgolj na delu ene stvari iz zapustnikovega premoženja in to v določenem idealnem deležu, kar pa nima osnove v prej omenjenem 32. členu ZD. Tožnik bi lahko zahteval izločitev določene stvari iz zapustnikovega premoženja, če bi dokazal, da njegov prispevek k celotnemu zapustnikovemu premoženju ustreza vrednosti te izločene stvari. Tožnik kaj takega ni zatrjeval in tudi ne dokazal in tako njegov primarni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi določbe člena 32 ZD zavrniti. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tožene stranke odločilo, da se primarni tožbeni zahtevek zavrne tudi še v preostalem delu, to je do 30,25 % nepremičnine s parc. št. 2391/3 k.o. ... . Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sicer delno pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 8. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke v tem delu glede zavrnitve primarnega zahtevka ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, vsebovane v točki I. izreka sodbe višjega sodišča. 6. Posledično je moralo sodišče druge stopnje razveljaviti odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, ki jo vsebuje točka II. izreka sodbe sodišča prve stopnje in bo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati, ko bo odločalo o utemeljenosti ali neutemeljenosti drugih dveh podrednih zahtevkov.

7. V nadaljevanju bo zato moralo sodišče prve stopnje obravnavati najprej prvi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Iz zapuščinskega premoženja po pokojnem Š. F., stanujočem C., umrlem 30. 4. 2014 se izloči 1/3 celotnega premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti in sicer: 1/3 lastninskega deleža zapustnika na parc. št. 1227/0, 1226/0, 1224/4, vse k.o. ..., 1/3 dela nepremičnine stoječe na parc. št. 2391/3 k.o. ..., 1/3 osebnega avtomobila znamke M., 63 vrednostnih papirjev I., vodenih na št. računa ..., 171 vrednostnih papirjev L., vodeni na št. računa ..., 3.633,00 EUR denarnih sredstev na TRR računu in ..., odprti pri N. d.d. v višini 10.948,28 EUR, 1/3 tovorne prikolice in 1/3 kamp prikolice in sicer vse v korist zapustnikovega sina - tožnika D. Š., stan. C.″ Najprej bo moralo seveda sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je tožnik uspel dokazati vse elemente za uveljavljanje tega izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD. Tožeča stranka mora za uveljavljanje tega zahtevka najprej izkazati in dokazati, ali je šlo za skupno delovanje in pridobivanje zapustnika in potomca ali pa je bil morda namen tožnika le v tem, da si zagotovi stanovanjsko pravico, s soglasjem pokojnega. Nadalje mora ugotoviti, ali se je potomčev prispevek nanašal k povečanju stvari oziroma pravic, to je na vrednost prednikovega premoženja, ki se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečala. Ugotoviti bo moralo, ali je ta prispevek k povečanju oziroma ohranitvi zapustnikovega premoženja bil znaten. Ko bo ugotovilo te pogoje, bo moralo ugotoviti vrednost celotnega zapustnikovega premoženja in nato ustrezno vrednost vlaganj potomca - tožnika in na tej podlagi ugotoviti alikvotni del na celotnem premoženju pokojnega. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in obravnavalo dela njenih odgovornih trditev, da je tožnik imel zaradi bivanja v stanovanjski hiši koristi. Samo v primeru, da je prispevek višji od koristi, se ta prispevek obravnava kot znaten prispevek k povečanju oziroma ohranitvi zapustnikovega premoženja. Sodišče prve stopnje bo tudi moralo pravilno ugotoviti dejansko stanje vseh vlaganj za katere trdi tožeča stranka, da jih je opravila, na drugi strani pa tožena stranka zatrjuje, da vseh vlaganj tožnik ni sam vložil v stanovanjsko hišo, temveč jih je vlagal tudi pokojnik, ker je imel znatno višja denarna sredstva od potomca in je tudi sam nabavljal gradbeni material za, s strani tožeče stranke zatrjevana dela na stanovanjski hiši. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje lahko odločalo o utemeljenosti prvega podrednega tožbenega zahtevka tožeče stranke, kot le-ta glasi (člen 362 ZPP). Ponovno bo moralo odločati tudi o vseh pravdnih stroških, nastalih v postopku na prvi stopnji (člen 165 ZPP).

8. Po zaporedju bo moralo sodišče prve stopnje odločati ob eventuelni zavrnitvi prvega podrednega tožbenega zahtevka tudi o eventualni materialnopravni utemeljenosti drugega podrednega zahtevka.

9. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev kot le-ta izhaja iz izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje, saj je ob uporabi določbe 8. točke drugega odstavka 354. člena spremenilo točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je primarni zahtevek zavrnilo, odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji pa je razveljavilo in bo o teh in ostalih pravdnih stroških odločalo sodišče prve stopnje (člen 365 ZPP). Glede odločitve, vsebovane v točki III. izreka sodbe sodišča druge stopnje pa je sodišče druge stopnje uporabilo določbo člena 355 ZPP, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje v zvezi z podrednim zahtevkom nepopolno ugotovljeno (sodišče prve stopnje o podrednih zahtevkih ni odločalo) in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato je v preostalem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej: Dedovanje z uvodnimi pojasnili dr. Karla Zupančiča, Uradni list RS, Ljubljana 2005, stran 27. 2 Tako sodba VS RS II Ips 587/2004 z dne 15. 6. 2006. 3 Tako tudi sodba VS RS II Ips 156/2013 z dne 9. 4. 2014.