Jedro

ZKZ ne določa, da fizične osebe, ki že kmetujejo in so lastniki kmetijskih zemljišč, pa ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa kmeta po drugih treh alinejah prvega odstavka 24. člena ZKZ, ne bi mogle pridobiti statusa po 4. alineji. Po mnenju sodišča je treba navedeno določilo uporabiti tudi za osebe, ki že kmetujejo oziroma so že lastniki kmetijskih zemljišč. Lastništvo kmetijskih zemljišč po zakonu ni izključevalni razlog za pridobitev statusa kmeta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-256/2014/2 z dne 22. 4. 2015 se odpravi in se zadeva vrne drugostopnemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je na pritožbo strank z interesom v tem postopku, v 1. točki izreka pritožbi ugodil in odločbo prvostopnega organa, ki je v 1. točki izreka odobril pravni posel, sklenjen med A.A. in B.B., v 2. točki pa zavrnil odobritev pravnega posla, sklenjenega med A.A. in C.C., spremenil tako, da se glasi: „1. Pravni posel za nakup kmetijskih zemljišč parc. št. 942/1 in 942/4, k.o. ..., med prodajalcem A.A. in kupcem B.B. se ne odobri. 2. Pravni posel – kupoprodajna pogodba, sklenjena dne 29. 7. 2014, med prodajalcem A.A. in C.C., se odobri.“ V obrazložitvi je navedel, da je bilo na prvi stopnji materialno pravo napačno uporabljeno. Oba sprejemnika ponudbe sta predložila odločbi o statusu kmeta na podlagi izjave – 4. alineja 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Vendar po presoji organa določbe ni možno uporabiti v primerih, ko oseba kmetijska zemljišča že ima v lasti, saj je določba namenjena strankam, ki bodo šele s pridobitvijo zemljišč pričela s kmetovanjem in njihov status temelji na izjavi o prihodnjem stanju. Odločbe o statusu kmetov obeh strank zato niso skladne z določili ZKZ. Kot dokazilo o pomembnem delu prihodka se zlasti upoštevajo: izdani računi, mnenje kmetijsko svetovalne službe, izjave prič, izračuni strank, poročilo o FADN knjigovodstvu, odločba o subvenciji, dokazilo o prodaji živali. Stranki navedenega nista predložili, zaradi česar so odločbe o priznanju statusa kmeta konstitutivne in temeljijo zgolj na izjavi strank, da bodo šele pridobivale pomemben del prihodka iz kmetijstva, pod pogojem, da bo odobren predmetni pravni posel. Zaključuje, da nobena od strank ne izpolnjuje pogoja statusa kmeta, saj oba že razpolagata s kmetijskimi zemljišči. Četudi pa bi pri preverjanju pogojev predkupnih upravičencev izhajali iz pravnomočnih odločb o priznanju statusa kmeta za oba sprejemnika ponudbe, bi bila le ta izenačena. V nasprotju z namenom priznanja statusa na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ bi bilo preverjati pogoje po drugem odstavku 23. člena (komu predstavlja kmetijstvo glavno dejavnost in kdo ga obdeluje). Ravno ta dva pogoja, ki ju uporabimo v primeru dveh izenačenih predkupnih upravičencev, v trenutku sprejema ponudbe nista bila izpolnjena, temveč temeljita zgolj na izjavah strank, da bodo v bodoče pridobivale prihodek oziroma zemljo obdelovale same. Zaradi navedenega je izbira najboljšega sprejemnika ponudbe na strani prodajalca, kot je to določeno v 3. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ. Ker je prodajalec A.A. v postopku na prvi stopnji izjavil, da želi zemljišče prodati C.C., je odobril pravni posel med njima, vlogo B.B. pa zavrnil. 2. Tožnik izpodbija odločbo drugostopnega organa. Ne soglaša z ugotovitvijo, da nobena od strank ne izpolnjuje pogoja kmeta, iz razloga, ker oba že razpolagata s kmetijskimi zemljišči. Meni, da je upravni organ, glede na določbo tretjega odstavka 147. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP), na pravnomočni posamični akt vezan. Odločbi o priznanju statusa kmeta predstavljata že rešeno predhodno vprašanje. Nerazumljiv je razlog za neuporabo 4. alineje, saj ZKZ nikjer ne določa, da kmetje, ki že kmetujejo, pa še ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa kmeta, ne bi mogli biti obravnavani na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Povsem jasno je, da osebe, ki že kmetujejo, vendar ne v zadostnem obsegu za pridobitev statusa kmeta, lahko tako kot vse druge osebe podajo izjavo, da bodo same ali s pomočjo drugih oseb obdelovale kmetijska zemljišča, za katera izkažejo, da jih bodo pridobile in bodo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivale pomemben del dohodka. Organ kršitev določb upravnega postopka opravičuje z navedbo, da četudi bi izhajali iz pravnomočnih odločb o priznanju statusa kmeta, bi bila oba sprejemnika ponudbe izenačena. Njegovi razlogi pa niso jasni, saj ZKZ ne določa, da se drugi odstavek 23. člena ZKZ ne uporablja, kolikor je status kmeta priznan na podlagi izjave stranke iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Tudi utemeljevanje, da bi bila v primeru upoštevanja pravnomočnih odločb odločitev enaka, je napačno. Tožnik kot kmet meji na parcelo 242/1 k.o. ..., na parcelo 942/4 pa mejita obe stranki. Pravilno postopanje bi bilo upoštevanje pravnomočnih odločb o priznanju statusa kmeta, ob upoštevanju določb ZKZ pa bi moral biti odobren pravni posel glede parcele 942/1 med tožnikom in A.A., saj na tej parceli tožnik uveljavlja predkupno pravico kot kmet mejaš, C.C. pa kot drug kmet. Pri parceli 942/4, za katero oba interesenta uveljavljata prednostno upravičenje kot kmeta mejaša, pa bi se moralo upoštevati določbo drugega odstavka 23. člena ZKZ. Tožnik je izkazal, da mu kmetijska dejavnost pomeni glavno in edino dejavnost. Predlaga odpravo drugostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Stranki z interesom v tem postopku, C.C. in A.A., na tožbo nista odgovorili.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankami je v obravnavani zadevi sporno, ali je drugostopni organ pravilno uporabil materialno pravo – določbe ZKZ, in štel, kljub predloženima odločbama o statusu kmeta, da tožnik in C.C. ne izpolnjujeta pogoja statusa kmeta iz prvega odstavka 23. člena ZKZ.

7. Ni sporno med strankami, da sta tako tožnikova, kot odločba o statusu kmeta C.C., izdani na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Upravni organ druge stopnje se je postavil na stališče, da določbe ni moč uporabiti v primerih, ko ima prosilec že v lasti kmetijska zemljišča, kar izkazujeta tako tožnik kot stranka z interesom. Taki razlagi sodišče ne more slediti. ZKZ namreč ne določa, da fizične osebe, ki že kmetujejo in so lastniki kmetijskih zemljišč, pa ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa kmeta po drugih treh alinejah prvega odstavka 24. člena ZKZ, ne bi mogle pridobiti statusa po 4. alineji. Tudi po mnenju sodišča je treba določbo uporabiti tudi za osebe, ki že kmetujejo oziroma so že lastniki kmetijskih zemljišč. Lastništvo kmetijskih zemljišč po zakonu ni izključevalni razlog za pridobitev statusa kmeta. Na podlagi sporne alineje mora prosilec za podelitev statusa kmeta: 1. podati izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sam ali s pomočjo drugih obdeloval kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobil; 2. da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobival pomemben del dohodka; 3. izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka 24. člena ZKZ. Prosilec mora v zvezi z drugim pogojem izkazati pridobivanje pomembnega dela dohodka na zemljiščih, ki jih namerava pridobiti, v višini, kot določa drugi odstavek 24. člena ZKZ. Zgolj v zvezi s pomembnim delom dohodka je v določbi 4. alinee poudarjeno, da se ne upošteva zemljišč, ki jih prosilec že ima. Torej iz sporne določbe, pa tudi iz drugih določb ZKZ, ne izhaja, da bi se prosilcu kot izključevalni razlog (kot vprašanje aktivne legitimacije po tej določbi) upoštevala kmetijska zemljišča, ki jih že ima v lasti.

8. Enako sodišče meni, da iz zakona ne izhaja, da se v primerih, ko fizična oseba pridobi status kmeta na podlagi 4. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, ne uporabi določba drugega odstavka 23. člena ZKZ. Določba je namenjena izključevanju v primerih, ko se več predkupnih upravičencev (kmetov na podlagi izkazanega statusa kmeta) uvrsti na isto mesto, glede na vrstni red, določen v prvem odstavku 23. člena ZKZ.

9. Sodišče pa vztraja tudi pri svojem stališču, ki ga je izrazilo v sodbi I U 1519/2010 z dne 22. 6. 2011, da je odločba, s katero se določeni osebi prizna status kmeta, po svoji pravni naravi deklarativna odločba. Enako velja za odločbo, izdano na podlagi 4. alineje, kot tudi izhaja iz citirane sodbe. Na podlagi navedenega zavrača sodišče stališče drugostopnega organa, da sta sporni odločbi o priznanju statusa kmeta konstitutivni, ker stranki nista predložili dokazil o pomembnem delu prihodka.

10. V ponovnem postopku reševanja zadeve mora drugostopni organ upoštevati stališče sodišča glede pravilne uporabe določb ZKZ ter o pritožbi ponovno odločiti.

11. Dodaja pa sodišče še, glede na tožbeni ugovor, da tožnik nima prav, da je drugostopni organ kršil pravila postopka, ker je preveril dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe o statusu kmeta. To možnost organ ima v določbi šestega odstavka 24. člena ZKZ, ki določa, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja. Enako po mnenju sodišča lahko preveri pravilnost odločb o statusu kmeta pritožbeni organ, ker so del dejanskega stanja, relevantnega za odločitev, kolikor se mu poraja dvom.

12. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo drugostopnemu organu v nov postopek.

13. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285 EUR, povečano za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.