Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izven 3 letnega roka iz 376. člena ZOR vložen zahtevek iz pobota, ki mu je kasneje sledila nasprotna tožba onemogoča uporabo 388. člena ZOR.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati odškodnino v znesku 100.000,00 SIT, obenem pa tudi tožbeni zahtevek toženca iz nasprotne tožbe, po katerem bi moral tožnik tožencu plačati odškodnino v znesku 180.000,00 SIT. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP s predlogom na njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ali pa na njeno razveljavitev v okviru izpodbijanja in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Zahtevek po nasprotni tožbi ni zastaran. V 388. členu ZOR je določeno, da zastaranje pretrga vložitev tožbe ali vsako drugo upnikovo dejanje zoper dolžnika. Toženec je sicer vedel za povzročitelja škode, ker pa zdravljenje še ni bilo končano, škoda še ni mogla biti znana. Vloženi pobotni ugovor pa je zastaranje pretrgal. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Revident je v reviziji sicer navedel vse revizijske razloge iz 1. odstavka 385. člena ZPP, vendar pa revizijska trditvena podlaga zajema samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato se je revizijsko sodišče v okviru uveljavljanega revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka omejilo le na preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.
Glede uporabe določbe 376. člena ZOR (nižji sodišči sta šteli, da je toženec svoj nasprotni zahtevek pri sodišču uveljavil po preteku 3-letnega zastaralnega roka) pa revizija ponuja dve razlagi. Po prvi naj bi zastaranje ne moglo nastopiti zato, ker 3-letni zastaralni rok ob vložitvi nasprotnega zahtevka še ni potekel. Obseg škode, ker zdravljenje še ni bilo končano, naj bi ne bil znan, čeprav je toženec vedel za povzročitelja. Tako pravno stališče pa je v nasprotju z ugotovljeno dejansko podlago. Škodni dogodek se je pripetil dne 25.5.1986, zdravljenje toženca pa je bilo končano v treh tednih po poškodbi. Dne 19.1.1990 pred sodiščem (388. člen ZOR) vloženemu odškodninskemu zahtevku v obliki pobotnega ugovora je sledila nasprotna tožba toženca dne 5.10.1990, oboje torej izven 3-letnega zastaralnega roka. Zato nima opore niti druga ponujena razlaga, po kateri bi vloženi pobotni ugovor že sam po sebi pretrgal zastaranje. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).
Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).