Jedro

S tem, ko sta tožnik in tožena stranka kot bivša zakonca v postopku razveze sklenila tudi sodno poravnavo, v kateri sta se zavezala, da se odpovedujeta kakršnim koli zahtevkom iz tega naslova, to ne pomeni, da bi se tožnik s tem odpovedal zahtevkom iz naslova delovnega razmerja, saj je treba ločiti zakonsko zvezo in delovno razmerje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (prvi odstavek I. točke in III. točka) delno razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka).

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo plačilo stroškov v zvezi z delom in sicer za mesece januar 2010, februar 2010, marec 2010 in april 2010 v skupnem znesku 1.690,72 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zadnjega dne v mesecu dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom več ali drugače, je sodišče zavrnilo in sicer v skupnem znesku 1.690,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zadnjega dne v mesecu dalje do plačila (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačanih zakonskih zamudnih obresti od plač za mesece marec 2010, april 2010 in maj 2010 ter sorazmernega dela regresa za leto 2010 izplačati skupni znesek 189,92 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 87,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. točko (ugodilni del) in v točki II in III v celoti iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, vključno s stroški postopka, ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Sodišče je zmotno odločilo, da ni mogoče natančno ugotoviti glede višine denarnega izplačila stroškov oziroma, da bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi stroški in tako je izdalo sodbo na podlagi prvega odstavka 216. člena ZPP po prostem preudarku in salamonsko razsodilo in polovici tožbenega zahtevka ugodilo, polovico pa zavrnilo, pri čemer ni upoštevalo temeljnega pravila o dokaznem bremenu, kot ga določa 180. člen ZPP. Sodišče je pri tem prezrlo navedbe tožene stranke, ki jih je ta podala že v odgovoru na tožbo in nato med postopkom, kjer je navajala, da tožniku stroški niti ne pripadajo. Sodišče je zmotno odločilo o zakonskih zamudnih obrestih, prav tako pa je zmotno odločilo o stroških postopka. Pravdni stranki sta nekdanja zakonca, katerih zakonska zveza je bila razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2522/2010 - IV z dne 10. 5. 2011, ki je postala istega dne pravnomočna. Sodišče je po sporazumu izdalo sodno poravnavo, s katero sta stranki uredili medsebojne pravice, prav tako sta po opravljeni mediaciji sklenili sporazum glede premoženjskih vprašanj tudi sodno poravnavo s klavzulo o odpovedi kakršnim koli zahtevkom iz tega naslova. Tožena stranka je izrecno navajala, da je tožnik sestavil popolnoma konstruiran tožbeni zahtevek. Tožnik kot delavec sploh nikoli ni hodil na službene poti in tudi ni predložil podpisanih potnih nalogov. Tožnik v obdobju od 1. 1. 2010 do 30. 4. 2010 ni opravljal službenih potovanj. Tožena stranka je oddala bilanco stanja in uspeha na AJPES za leto 2010 in leto 2011. Stroškov prevoza ni opredelila. Tožnik je navajal in dokazoval, da so bila vsa službena potovanja vezana na njegovo sodelovanje s firmo A. d.o.o., pri čemer tožnik v obdobju od 1. 1. 2010 do 30. 4. 2010 ni opravljal nobenih službenih potovanj, pri čemer je navedena firma toženi stranki dolgovala večji znesek, to je 6.593,88 EUR. Tožena stranka je zoper navedeno firmo vložila tudi izvršbo, dolžnik pa je vložil laičen ugovor zoper izvršbo. Firma A. d.o.o. je imela tudi blokiran račun. Tožnik se toženi stranki maščuje v posledici izterjave preživninskih zahtevkov. Stroški so bili pripravljeni zgolj za potrebe AJPES-a. Tožnik nikoli ni imel podpisanih potnih nalogov. Tožniku je tožena stranka izplačala plače in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010, vendar pod prisilo in le iz strahu pred kaznijo DURS-a. Tožena stranka je izplačila izvajala v skladu s soglasjem tožnika, pri čemer je iz prihodkov računovodskega servisa financirala „življenje“ družine B. z limitom pri banki C.. Glede na navedeno je sodišče nepravilno odločilo tudi o stroških postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, je pa delno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, delno zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnik in tožena stranka bivša zakonca, katerih zakonska zveza je bila razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2522/2010 - IV z dne 10. 5. 2011, pri čemer sta stranki sklenili tudi sodno poravnavo, v kateri sta se zavezali, da se odpovedujeta kakršnim koli zahtevkom iz tega naslova. Pritožba zmotno meni, da sta se stranki odpovedali kakršnim koli zahtevkom tudi iz naslova delovnega razmerja, saj je treba ločiti zakonsko zvezo in delovno razmerje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sicer določa, da je le-ta podana, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave. Pritožbeno sodišče navaja, da je navedeni pritožbeni razlog neutemeljen, saj iz predloženega spisa ne izhaja, da bi sodišče odločalo v nasprotju z zakonom in izključilo javnost glavne obravnave, tako da je navedeni pritožbeni razlog neutemeljen. Poravnalni narok med strankama pa sicer ni javen.

7. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko je sodišče odločilo na podlagi 216. člena ZPP po prostem preudarku tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku polovico stroškov prevoza. Po določilih 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) mora delodajalec delavcu povrniti stroške, ki jih je imel delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju in sicer v višini določeni s kolektivno pogodbo splošne veljavnosti, če pa višina ni določena pa skladno z izvršilnim predpisom.

8. Kot je tožena stranka uveljavljala v postopku, tožnik nikoli ni dobil potnega naloga za različne službene poti s strani tožene stranke, kar pomeni, da bi mu tožena stranka naložila službeno pot, prav tako pred vložitvijo tožbe od tožene stranke nikoli ni zahteval, da mu izplača potne stroške, tako da bo moralo sodišče v ponovljenem postopku ponovno oceniti, kaj pomeni, da tožnik nikoli ni niti predložil podpisanih potnih nalogov, niti ni zahteval od tožene stranke, da mu izplača stroške službenih poti. Pri tem bo moralo sodišče upoštevati tudi, da je imel A. d.o.o. za katerega je tožnik opravljal poti blokiran račun in da ni več plačeval opravljenih storitev toženi stranki, kar je zagotovo vedel tudi tožnik, saj je bil edini zastopnik za navedeno družbo. Neobičajno namreč je, da bi tožnik opravljal storitve za stranko, ki sploh ne plačuje svojih obveznosti, ne da bi se pred tem posvetoval z direktorico tožene stranke. Tako je pritožba tožene stranke zoper ugodilni del povrnitve stroškov v zvezi z delom utemeljena (I. točka ugodilni del).

9. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je neutemeljena pritožba zoper II. točko izreka, saj iz predloženih listinskih dokazov izhaja, da je tožena stranka res zamujala s plačilom plač, s plačilom sorazmernega dela regresa, to pa pomeni, da je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Ob tem ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da je tožena stranka sredstva svoje firme uporabljala za življenje svoje družine, saj kot že navedeno je potrebno ločevati zakonsko zvezo od delovnega razmerja. Tako je pritožba zoper II. točko izreka neutemeljena.

10. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v večinskem delu ugodilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, tako da so le-ti nadaljnji stroški postopka.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.