Jedro

Ker tožena stranka ni prošnje za azil s sklepom zavrgla iz razloga, da se po izdaji prejšnje odločbe okoliščine niso bistveno spremenile, potem se pri utemeljevanju odločbe o zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene, ne more opirati na določilo 41. člena ZAzil. Pri zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene zaradi namernega zavajanja (prvi razlog iz 1. alienje 2. odstavka 35. člena ZAzil) mora tožena stranka v dokazni oceni utemeljiti, da je prosilec za azil v postopku namerno predložil ali navajal netočne in zavajajoče podatke, ne da bi zato imel upravičen razlog. Ker je zakonodajalec postavil, da mora pristojni organ vsakega prosilca za azil osebno zaslišati (1. odstavek 29. člena ZAzil) in ker je zakonodajalec namen zaslišanja prosilca za azil med drugim vezal tudi na utemeljevanje razlogov za prošnjo za azil (2. alineja 2. odstavka 29. člena ZAzil), drugega razloga iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne že na podlagi vložene prošnje za azil ne glede na to, ob kakšnih procesnih standardih in na kakšen način je dana izjava prosilca za azil po določilu 63b členu ZAzil. Teoretično stališče znanega avtorja ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAzil bodisi Ženevske konvencije, razen kolikor konkretno teoretično stališče avtorja ne izhaja izključno iz uveljavljenih metod jezikovne, sistematične teleološke in logične razlage predpisov, načela učinkovitega varstva pravic in pravil Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Tožena stranka si lahko pri natančnejšem opredeljevanju materialno-pravnih pojmov azilnega prava pomaga tudi z objavljenimi usmeritvami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Tožena stranka pa si lahko pomaga tudi s prevladujočo oziroma ustaljeno sodno prakso držav članic Evropske unije. Po podatkih iz spletne strani Evropske unije, ki so v spisu v obravnavani zadevi, je bila omenjena direktiva sprejeta s strani Sveta Evropske unije. Vendar pa še ni objavljena v Uradnem listu, zato še ni veljavni pravni vir. To pomeni, da si tožena stranka pri interpretaciji pojma preganjanja iz ZAzil lahko zaenkrat pomaga z razlago pojma preganjanja s pomočjo opredelitve preganjanja po 9. členu Direktive o minimalnih standardih za določitev statusa begunca za državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva oziroma za tiste, ki potrebujejo določeno mednarodno zaščito. V zvezi z drugim razlogom iz določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil sodišče pripominja, da je treba to pravno podlago razlagati restriktivno oziroma da mora biti zloraba dokazana do stopnje, ko je dvom izključen. Iz upravno-sodne prakse v zvezi z humanitarnim azilom izhaja, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki samo takrat, ko tožena stranka v upravnem postopku ni ugotavljala oziroma presojala pogojev za humanitarni azil, pri čemer pa iz podatkov v spisu po presoji sodišča izhaja, da je v zvezi z osebnimi okoliščinami prosilca za azil podano dovolj razlogov, da bi tožena stranka morala odločati tudi o humanitarnem azilu.

Izrek

1. Tožba zoper odločbo tožene stranke št. .... z dne ... se zavrne. 2. Postopek v zvezi s pritožbo zoper sklep tožene stranke št. ... z dne ... se ustavi. 3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Obrazložitev k prvi točki izreka: Iz uvoda in izreka izpodbijane odločbe št. ... z dne ... izhaja, da je tožena stranka na podlagi določila 1. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) odločila, da se prošnja za azil A.A., roj. 1. 1. 1980 v kraju B, državljana Ukrajine, zavrne kot očitno neutemeljena in da mora zapustiti Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik že dne 20. 8. 2001 vložil prvo prošnjo za azil, ker naj bi bil pretepen zaradi njegove nemške narodnosti v povezavi z njegovo trgovinsko dejavnostjo, da je takrat poiskal pomoč na policiji, kjer pa si ni upal razkriti oseb, ki so mu grozile, zaradi povezanosti mafije in policije. Prvotni postopek, v katerem je tožena stranka prošnjo za azil zavrnila, je bil pravnomočno končan z sodbo Vrhovnega sodišča z dne 7. 1. 2004, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo Upravnega sodišča, ki je tožbo zoper odločbo tožene stranke zavrnilo. Sodba Vrhovnega sodišča je bila tožnikovi pooblaščenki vročena dne 20. 1. 2004. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pravi, da je bil tožnik dne 10. 6. 2004 obravnavan pri sodniku za prekrške med drugim zaradi nezakonitega vstopa v Slovenijo dne 31. 5. 2004. Dne 14. 6. 2004 je tožnik v centru za tujce podal izjavo, s katero je prosil za politični azil v Sloveniji, dne 16. 6. 2004 pa je bila formalno sprejeta njegova prošnja za azil. Tožena stranka nato povzema izpoved tožnika iz prošnje za azil in sicer, da se nima kam vrniti v Ukrajino in da se ne more vrniti zaradi dolga, povezanega z maminim zdravljenjem, zaradi česar ga preganjanjo ljudje, ki so povezani s policijo. Tožena stranka nato navaja materialno-pravne določbe in sicer določilo 1. in 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in 36. člen ZAzil ter njihovo uporabo v upravno-sodni praksi in pravi, da pri odločanju po 1. in 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ neposredno ne ugotavlja pogojev za priznanje azila, ampak zgolj obstoj razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v zakonu taksativno našteti. Tožena stranka se v zvezi s stališčem, da so tožnikove izjave v ponovnem postopku neprepričljive in zavajajoče in da se okoliščine po izdaji prejšnje odločbe niso bistveno spremenile opira na interpretacijo pojma preganjanja, ki jo je podal James C. Hathawaya v knjigi The Law of Refugee Status (1991), ki jo tožena stranka prevaja kot "Zakon o statusu begunca". Tožena stranka prevzema stališče omenjenega avtorja, kaj pomeni preganjanje v smislu Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Ženevska konvencija). Poleg tega se tožena stranka pri ugotovitvi, da v konkretnem primeru ne gre za preganjanje v smislu ZAzil sklicuje na t.i. Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršen koli način potrebujejo mednarodno zaščito ŠCouncil Directive on minimum standards for the qualification and status of third country nationals and stateless persons or as persons who otherwise need international protection, 30. 10. 2001, 2002/C 51 E/17]. Tožena stranka v zvezi s to direktivo med drugim pravi, da se "za preganjanja štejejo dejanja, v katerih gre za resno in neupravičeno škodo ali diskriminacijo /.../ Ta dejanja resno ogrožajo prosilčevo življenje, svobodo, varnost in s tem onemogočajo njegovo življenje v matični državi". Glede pravno-relevantnih dejstev tožena stranka pravi, da je tožnik meseca maja leta 2004 izvedel, da ga iščejo ljudje, katerim je dolžan denar, da je za prodajo stanovanja izvedel meseca decembra leta 2003 in da je ostal dolžan 2000 US$. Tožena stranka pa v zvezi s temi dejstvi meni, da jih ni mogoče šteti za bistveno spremenjene okoliščine po 41. členu ZAzil in da navedbe tožnika nikakor ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za preganjanje, še posebej ne zaradi tega, ker je bila njegova prošnja že vsebinsko obravnavana tudi na Vrhovnem sodišču. Ker tožena stranka ni vsebinsko obravnavala ponovne prošnje za azil, tožena stranka tudi ni sledila predlogu tožnikove pooblaščenke na zaslišanju dne 7. 7. 2004, da naj tožena stranka prek Ministrstva za zunanje zadeve RS preveri, ali so v Ukrajini v vsakdanjem življenju kršene človekove pravice s stani policije in kako ravnajo z osebami, ki se vrnejo v Ukrajino, potem ko so v drugih državah zaprosile za azil. Na tej podlagi je tožena stranka zaključila, da je prošnja očitno neutemeljena na podlagi določila 1. in 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje še na druga dejstva in sicer, da iz uradnih evidenc izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom dne 5. 2. 2004 in ne v januarju leta 2004, da je torej ilegalno odšel v Italijo in se nato nezakonito vrnil v Slovenijo in zato tožena stranka ugotavlja, da je njegova prošnja vložena z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije (5. alineja 1. odstavka 36. člena ZAzil).

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov in navaja, da odločba ne vsebuje argumentov, zakaj so tožnikove izjave neprepričljive in zakaj navedenih okoliščin ni mogoče šteti za spremenjene v smislu ZAzil in pravi, da citat iz knjige ni pravni vir. Dodaja, da tožena stranka ni presojala pogojev za humanitarni azil. Tožena stranka ni sledila predlogu za izvedbo dokaza glede varovanja človekovih pravic v Ukrajini in da tega ni storila tudi v prvotnem postopku, to pa bi bil bistven podatek za odločanje o humanitarnem azilu. Predlaga, da se opravijo poizvedbe pri Ministrstvu za zunanje zadeve glede kršitev človekovih pravic v Ukrajini s strani policije in drugih organov in da se opravi zaslišanje stranke ter prosi za oprostitev plačila sodnih taks. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma da odločbo spremeni.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določila 1. in 2. odstavka 39. člena ZAzil (Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odločba US, 124/2000, 67/2001, 98/2003) v povezavi z določilom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar na podlagi drugačne obrazložitve oziroma uporabe materialnih določb v povezavi z dejstvi, ki so bila dovolj celovito ugotovljena v upravnem postopku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so namreč določene nelogičnosti, nekonsistentnosti in napake v razlaganju prava. Sodišče bo v obrazložitvi pojasnilo navedene slabosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe in navedlo razloge, na katere je sodišče oprlo izrek sodne odločbe. Tožena stranka se pri odločitvi sklicuje kar na tri različne določbe iz ZAzil in sicer na 1. in 2. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil ter na določilo 41. člena ZAzil. Določili 1. in 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil urejata 4 različne možne razloge za zavrnitev prošnje za azil, ki so vsak zase (lahko) samostojni. Ti so: namerno zavajanje; zloraba postopka; prosilec za azil je prišel izključno iz ekonomskih razlogov; primer, ko iz prošnje očitno izhaja, da prosilcu za azil v izvorni državi ne grozi preganjanje. Določilo 41. člena ZAzil pa se nanaša na primer, ko prosilec vloži ponovno prošnjo za azil. Tožena stranka se je nepravilno sklicevala na določilo 41. člena ZAzil, kajti ker tožena stranka ni prošnje za azil s sklepom zavrgla iz razloga, da se po izdaji prejšnje odločbe okoliščine niso bistveno spremenile, potem se pri utemeljevanju odločbe o zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene, ne more opirati na določilo 41. člena Zazil. Pri zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene zaradi namernega zavajanja (prvi razlog iz 1. alienje 2. odstavka 35. člena ZAzil) mora tožena stranka v dokazni oceni utemeljiti, da je prosilec za azil v postopku namerno predložil ali navajal netočne in zavajajoče podatke, ne da bi zato imel upravičen razlog.1 Tožena stranka v konkretnem primeru elementa namernega zavajanja ni z ničemer utemeljevala, zato se tudi ne bi smela sklicevati na namerno zavajanje po 1. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ne more pa tožena stranka oceno, da gre za neprepričljivost in zavajanje s strani prosilca za azil utemeljevati z razlago vsebinskega pojma preganjanja (5. odstavek na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe). Kajti, če prosilec za azil navaja dejstva, ki ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil, ne gre za zavajanje, ampak gre lahko za to, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje (drugi razlog iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil). Zavajanje oziroma neprepričljivost izpovedb prosilca za azil se mora presojati prek t.i. kriterijev verodostojnosti (kredibilnosti) prosilca za azil, ki pa so zaenkrat v upravno-sodni praksi omejeni zgolj na stališče Vrhovnega sodišča, da mora biti izpovedba prosilca za azil, če ne predloži nobenih dokazov, jasna, točna in konstistentna (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 867/2002 z dne 18. 7. 2003).

Nadalje sodišče ugotavlja, čeprav se tožena stranka sklicuje na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki zajema dva razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, da tožena stranka očitno ni uporabila podlage, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov (prvi razlog iz omenjenega določila). Iz tega sledi, da je tožena stranka obrazložitev oprla na drugi razlog iz 1. alineje 1. odstavka 35. člena ZAzil in na drugi razlog iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. V zvezi z drugim razlogom po določilu 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil sodišče najprej pripominja, da ne drži trditev tožene stranke, da v zvezi s postopki po določilu 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ neposredno ne ugotavlja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak ugotavlja samo obstoj razlogov za očitno neutemeljenost, ki so v ZAzil taksativno našteti. To dokazuje že sama obrazložitev izpodbijane odločbe, saj se tožena stranka v njej obširno ukvarja z vprašanjem, kaj pomeni pojem preganjanja iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil. Določeno presojanje pogojev za azil po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil v t.i. pospešenem postopku je potrebno že zaradi samega besedila določil po (prvem in) drugem razlogu iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zazil. Ker je zakonodajalec postavil, da mora pristojni organ vsakega prosilca za azil osebno zaslišati (1. odstavek 29. člena ZAzil) in ker je zakonodajalec namen zaslišanja prosilca za azil med drugim vezal tudi na utemeljevanje razlogov za prošnjo za azil (2. alineja 2. odstavka 29. člena ZAzil), drugega razloga iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne že na podlagi vložene prošnje za azil ne glede na to, ob kakšnih procesnih standardih in na kakšen način je dana izjava prosilca za azil po določilu 63b členu ZAzil. Tožena stranka je v konkretnem primeru poleg pridobljene izjave prosilca za azil po določilu 63b členu ZAzil, tožnika tudi posebej zaslišala dne 7. 7. 2004. Sodišče se v tem delu obrazložitve odločbe strinja z oceno tožene stranke, da tožniku očitno ne grozi preganjanje v izvorni državi v smislu ZAzil. Tožnik je z razliko od prvotnega azilnega postopka, ko je uveljavljal preganjanje iz razloga njegove nemške narodnosti s strani zasebno-pravnih subjektov, ki v izvorni državi prisilno zagotavljajo t.i. "zasebno varovanje" v zvezi s tožnikovo trgovinsko dejavnostjo, in so povezani z policijo, v predmetnem postopku uveljavljal preganjanje s strani zasebno-pravnih subjektov, ki imajo povezave s policijo, zaradi dolga v višini 2000 US$, ki izvira iz zadolževanja v času zdravljenja njegove matere. Za presojo primera je pomembno, da je za okoliščine iz prvega azilnega postopka Vrhovno sodišče s sodbo ugotovilo, da ni bilo nobenih napak v postopku, pri čemer je tožnik že v prvotnem postopku, tako kot tudi v tožbi v predmetnem postopku, predlagal dokaz z pridobitvijo poročil o uresničevanje človekovih pravic v Ukrajini, a zavrnitev izvedbe tega dokaza Vrhovno sodišče ni štelo za procesno napako (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1490/2003-2 z dne 7. 1. 2004). Tudi v predmetnem sporu sodišče meni, da predlagani dokaz ni potreben in da njegova pridobitev in izvedba ne bi mogla spremeniti stanja stvari. Ob zavrnitvi dokaznega predloga se sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS (v zadevi Up-422/03 z dne 10. 7. 2003), ki se nanaša na standard razpisovanja glavnih obravnav v azilnih zadevah. V tej zadevi je Ustavno sodišče postavilo, da kljub temu, da je tožnik v upravnem sporu zatrjeval zmotno ugotovljeno dejansko stanje, Upravno sodišče ni zavezano soditi na glavni obravnavi, če tožnik ne navede konkretnih okoliščin in konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi v predmetni zadevi sodišče meni, da dokazovanje stanja varstva človekovih pravic v Ukrajini ne bi moglo vplivati na pravno-relevantne okoliščine obravnavanega spora. Poleg tega tožeča stranka, ki je vedela, da mora sodišče odločiti v 7 dneh, ni sama predložila konkretnega dokaza in ni utemeljila, kako bi bilo mogoče ugotovitev splošnega stanja človekovih pravic v Ukrajini in zlasti zavrnjenih prosilcev za azil pravno relevantno povezati s konkretnimi specifičnimi okoliščinami tožnika, čeprav so analize stanja varstva človekovih pravic v državah po svetu dostopne tudi prek drugih virov, kot je Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Tožena stranka ni predložila nobenega konkretnega dokaza, da bi sodišče lahko presodilo njegovo relevantnost in morebiti razpisalo glavno obravnavo, predlog za pridobitev omenjenega dokaza pa je presplošen in zato neutemeljen. Sodišče namreč smatra, da so okoliščine iz tega postopka primerljive s tistimi iz prvotnega azilnega postopka, ki je že pravnomočno razsojen, le da v konkretnem primeru sploh ni podana ustrezna podlaga za preganjanje iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil. Preganjanje mora namreč temeljiti na eni izmed 5 podlag (rasa, vera, narodna pripadnost, pripadnost določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju). V konkretnem primeru nobena izmed 5 možnih podlag za preganjanje ni podana, kar pomeni, da očitno niso podani pogoji za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Dejstvo, da je tožnik zasebnikom dolžan 2000 US$ po mnenju sodišča ni mogoče šteti za pripadnost določeni družbeni skupini. Pri tej interpretaciji si je sodišče pomagalo z usmeritvijo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, ki v določenih primerih v zvezi z ugotavljanjem pripadnosti določeni družbeni skupini, četudi ne gre za inherentno, nespremenljivo lastnost posameznikov ali bistveni element identitete, vesti ali uresničevanja določene temeljne človekove pravice, dopušča možnost, da se posameznike šteje za pripadnike določene družbene skupine v smislu Ženevske konvencije (Uradni list RS-MP, št. 9/92), če jih družba v izvorni državi šteje za posebno skupino s specifičnimi karakteristikami (na primer: nosilci določenih poklicev, lastniki trgovin) (Usmeritve za mednarodno zaščito: pripadnost določeni družbeni skupini v kontekstu določila 1A(2) člena Ženevske konvencije ŠGuidelines on International Protection, UNHCR, HCR/GIP/02/02] 7 maj 2002). V zvezi z opredeljevanjem pojma preganjanja po ZAzil pa ima tožeča stranka prav, da citiranje knjige določenega avtorja zaradi razlaganja materialno-pravnega pojma preganjanja po ZAzil ni pravilna metoda razlage prava. Sodišče je v zvezi s tem v sodbi z dne 9. 8. 2004 (v zadevi U1474/2004) postavilo, da teoretično stališče znanega avtorja ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAzil bodisi Ženevske konvencije, razen kolikor konkretno teoretično stališče avtorja ne izhaja izključno iz uveljavljenih metod jezikovne, sistematične teleološke in logične razlage predpisov, načela učinkovitega varstva pravic in pravil Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN ... Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92). Tožena stranka si lahko pri natančnejšem opredeljevanju materialno-pravnih pojmov azilnega prava pomaga tudi z objavljenimi usmeritvami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce oziroma sklepi Izvršnega odbora Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Ta institucija je bila namreč ustanovljen s strani Organizacije združenih narodov, v okviru katere je bila tudi sprejeta Ženevska konvencija. Iz Statuta Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in Resolucije Organizacije združenih narodov 428 (V) z dne 14. 12. 1950 namreč izhaja težnja po sodelovanju med državami in Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, določene pa so tudi posebne odgovornosti te mednarodne institucije na področju zaščite beguncev in tudi nadzorne naloge v zvezi z uporabo pravil o zaščiti beguncev. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce ima namreč institucionaliziran globalen pregled nad uporabo Ženevske konvencije, sodelovanje med pristojnimi organi odločanja in Visokim komisariatom za begunce pa je vzpostavljeno tudi v Ženevski konvenciji (35. člen in II. poglavje Protokola k Ženevski konvenciji) ter v ZAzil (določilo 9. in 10. člena ZAzil). Tožena stranka pa si lahko pomaga tudi s prevladujočo oziroma ustaljeno sodno prakso držav članic Evropske unije, ker je azilno pravo v procesu harmonizacije znotraj članic Evropske unije. V vsakem primeru pa mora biti takšno uporabljeno stališče v upravni odločbi tudi ustrezno dokumentirano, vključno z navedbo ustreznega citata. Glede sklicevanja tožene stranke na t.i. "Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršen koli način potrebujejo mednarodno zaščito", pa je sodišče v omenjeni sodbi z dne 9. 8. 2004 (U 147472004) med drugim postavilo, da ta direktiva še ni bila sprejeta in objavljena v Uradnem listu Evropske unije in da še ni veljavni predpis niti ustaljena upravno-sodna praksa držav članic Evropske unije, zato še ne more biti zakonita interpretativna metoda v pravnih postopkih. Po podatkih iz spletne strani Evropske unije, ki so v spisu v obravnavani zadevi, je bila omenjena direktiva sprejeta s strani Sveta Evropske unije. Vendar pa še ni objavljena v Uradnem listu, zato še ni veljavni pravni vir. To pomeni, da si tožena stranka pri interpretaciji pojma preganjanja iz ZAzil lahko zaenkrat pomaga z razlago pojma preganjanja s pomočjo opredelitve preganjanja po 9. členu Direktive o minimalnih standardih za določitev statusa begunca za državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva oziroma za tiste, ki potrebujejo določeno mednarodno zaščito (v nadaljevanju: Direktiva za določitev statusa begunca ŠCouncil Directive on minimum standards for the qualification and status of third nationals and stateless persons or as persons who otherwise need international protection, Interinstitutional file: 2001/0270CNS] Bruselj, 27 april 2004, 8043/04), kajti pri nadaljnji jezikovni redakciji besedila direktive do njene objave v Uradnem listu Evropske unije v slovenščini ni mogoče izključiti pomembnih jezikovnih sprememb. Kljub temu, da Direktiva za določitev statusa begunca zaenkrat še vedno lahko služi samo kot pomagalo pri interpretaciji, sodišče opozarja, da mora biti uporaba besedila direktive že v tej fazi povsem natančna. Tožena stranka namreč ne samo površno, ampak tudi netočno navaja, da se za "preganjanja štejejo dejanja, v katerih gre za resno in neupravičeno škodo ali diskriminacijo /.../ Ta dejanja resno ogrožajo prosilčevo življenje, svobodo, varnost in s tem onemogočajo njegovo življenje v matični državi". Po določilu točke a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca mora biti dejanje preganjanja zadosti resno tako po naravi dejanja ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določilu 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS. št. 33/94). Po določilu točke b) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca pa se kot akt preganjanja lahko šteje tudi kumuliranje več različnih ukrepov, vključno z kršitvami človekovih pravic (ki ni treba da so absolutne človekove pravice), ki so zadosti resni, da na posameznika vplivajo na podoben način, kot to določa točka a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca. Vendar, ker je sodišče že utemeljilo, da v konkretnem primeru sploh ni podana nobena od 5 predvidenih podlag za preganjanje, je že zaradi tega prošnja za azil po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil očitno neutemeljena.

Poleg pravne podlage v zvezi z drugim razlogom iz določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil je tožena stranka za zavrnitev prošnje uporabila tudi pravno podlago v zvezi z drugim razlogom iz določila 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in sicer da je prosilec zlorabljal postopek, ker je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. V zvezi s to pravno podlago sodišče pripominja, da jo je treba razlagati restriktivno oziroma da mora biti zloraba dokazana do stopnje, ko je dvom izključen. Prosilec za azil, ki (morda zmotno) misli, da so podani vsi pogoji za azil po ZAzil, bo namreč, kadar mu je izrečen ukrep prisilne odstranitve, vedno vložil prošnjo ali ponovno prošnjo za azil med drugim tudi za to, da bi se izognil prisilni odstranitvi, za kar pa mora imeti načeloma pravico, če izpolnjuje pogoje za azil (zaradi spremenjenih razmer). Po mnenju sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru imela zadostno podlago za oceno, da je prosilec za azil brez dvoma z vnovično prošnjo za azil zlorabil postopek zaradi tega, ker je Vrhovno sodišče o njegovi prošnji že enkrat odločilo, tožnik pa v ponovni prošnji za azil ni navedel bistveno drugačnih razlogov in okoliščin. V predmetnem postopku celo ni podana nobena podlaga za preganjanje. Po izdaji sodne odločbe Vrhovnega sodišča z dne 7. 1. 2004 v prvotnem azilnem postopku je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in Slovenijo. S tem se je izognil izvršitvi pravne odločbe. V Slovenijo se je vrnil dne 31. 5. 2004 in čeprav je za preganjanje zaradi neplačanega dolga izvedel v mesecu maju leta 2004, je za azil ponovno zaprosil šele dne 14. 6. 2004. Ta dejstva, ki jih tožnik ne prereka, po presoji sodišča brez dvoma kažejo, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil, da bi odložil prisilno odstranitev.

Na podlagi takšne obrazložitve se sodišče strinja z ugotovitvami in stališčem tožene stranke, da je prošnja za azil tožnika očitno neutemeljena iz drugega razloga po 1. alineji 2. odstavka in iz drugega razloga po 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil. Glede tožbenega ugovora, da tožena stranka ni presojala pogojev za humanitarni azil, pa sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba tudi s tega vidika nima takšnih napak oziroma pomanjkljivosti, da bi bilo treba tožbi ugoditi. Tožnik je sicer res na zaslišanju zaprosil za posebno obliko zaščite, da bi lahko ostal v Sloveniji, delal in zaslužil za povrnitev dolga oziroma je zaprosil za kakršno koli obliko zaščite glede na to, kot je zatrdil, da ne pozna vseh možnih oblik zaščite. Ker odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije pristojnega organa glede na to, da določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil ne pravi, da Republike Slovenija "lahko" daje azil iz humanitarnega razloga /.../, ampak omenjena določba pravi, da "Republika Slovenija daje azil iz humanitarnega razloga /.../, bi bilo vsekakor pravilneje, da bi se tožena stranka v obrazložitvi odločbe o humanitarnem azilu izrekla in utemeljila zavrnitev podelitve te zaščite. Vendar pa iz upravno-sodne prakse v zvezi z humanitarnim azilom izhaja, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki samo takrat, ko tožena stranka v upravnem postopku ni ugotavljala oziroma presojala pogojev za humanitarni azil, pri čemer pa iz podatkov v spisu po presoji sodišča izhaja, da je v zvezi z osebnimi okoliščinami prosilca za azil podano dovolj razlogov, da bi tožena stranka morala odločati tudi o humanitarnem azilu. Takšne, na osebo vezane, okoliščine pa so na primer: bolezen prosilca za azil oziroma možnost, da bi vrnitev osebe v izvorno državo prekinila nujno potrebno zdravljenje, mladoletnost, ali pa če gre za mati z otrokom, ki se nima kam vrniti v izvorno državo in druge podobne okoliščine, ki zahtevajo humanitarno zaščito (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 57872002 z dne 22. 5. 2002, sodba Upravnega sodišča RS v zadevi U 1765/2003 z dne 12. 11. 2003). V konkretnem primeru po presoji sodišča takšne osebne okoliščine na strani tožnika niso podane, zato sodišče meni, da zaradi tega, ker tožena stranka posebej ni odločala o humanitarnem azilu, izpodbijana odločba ni nezakonita.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določila 1. in 2. odstavka 39. člena ZAzil v povezavi z določilom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožena stranka je dne 19. 7. 2004 izdala sklep št. ..., s katerim je tožniku omejila gibanje na prostore azilnega doma na podlagi določila 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil, ker je zlorabljal postopek, in je ponovno prošnjo vložil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Dne 10. 8. 2004 pa je tožena stranka izdala sklep št. 1.... o razveljavitvi sklepa o omejitvi gibanja z dne 19. 7. 2004, iz razloga, ker je tožena stranka dne 15. 7. 2004 izdala odločbo, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljno in zato po mnenju tožene stranke ne obstajajo več razlogi za omejitev gibanja. Tožeča stranka je dne 11. 8. 2004 umaknila pritožbo zoper sklep št. .... z dne ... . Ker je tožeča stranka umaknila pritožbo, je sodišče v drugi točki izreka na podlagi določila 2. točke 45 člena ZUS postopek v zvezi s pritožbo zoper sklep št. .... dne ... ustavilo.

Obrazložitev k tretji točki izreka: Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) s sklepom ugodilo predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, in zaradi upoštevanju načela ekonomičnosti postopka.