Jedro

S sklepom o dedovanju ni mogoče razvezati izročilne pogodbe. Če tretji trdi, da določena nepremičnina ne spada v zapuščino, to ni razlog, da bi se zapuščinski postopek ne mogel končati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da spada v zapuščino osebni avtomobil, pravice iz naslova certifikata in prispevek, ki je bil plačan na račun telefonskega priključka, za dediče pa je razglasilo zapustnikovo mater I.C. in zapustnikove brate in sestre. Mater je razglasilo za dedinjo do 1/2 zapuščine, brate in sestre pa vsakega do 1/14. Odločilo je, da se izročilna pogodba, ki jo je zapustnik dne 27.3.1989 sklenil z izročevalko S. K. in ki se nanaša na nepremičnine vl.št. 334 k.o. C. in 519 k.o. Č. razveže in se po pravnomočnosti sklepa odreja vknjižba lastninske pravice na ime izročevalke S. K. Ugotovilo je, da so dediči podali dedne prijave v skladu z zakonom in da je izrek sklepa, ki se nanaša na prenehanje izročilne pogodbe, v skladu z določilom 122. člena Zakona o dedovanju.

Proti sklepu se pritožuje dedinja I.C. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je sodišče v točki 3 izreka sklepa sklenilo, da se razveže izročilna pogodba. Takšen sklep je preuranjen, saj je obseg zapuščine nepravilno ugotovljen. V zapuščino spadajo tudi nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe. V 122. členu, na katerega se sodišče sklicuje, ni nikje določeno, da se izročilna pogodba razveže, če umre preživljalec.

Nikjer ni določeno, da so dediči izjavili, da ne bodo prevzeli izpolnjevanja obveznosti iz izročilne pogodbe. Tako je dejansko stanje glede obsega zapuščine napačno ugotovljeno in materialno pravo je napačno uporabljeno.

Pritožba je utemeljena.

Sklepa ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. To pa je bistvena kršitev določb postopka po členu 354/2 točka 13 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 163. Zakona o dedovanju. Sklep je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Izpodbijani sklep trdi, da so dediči podali dedne prijave, vendar iz spisa izhaja, da dednih izjav niso podali, ker vprašanje obsega premoženja ni bilo razčiščeno. Na 122. členu Zakona o dedovanju izrek sklepa o razveljavitvi pogodbe ne more temeljiti, saj iz listin izhaja, da je šlo za darilno in izročilno pogodbo med teto in nečakom, ne pa za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Zakaj potem sklicevanje na 122. člen, sklep ne pove. Tudi če bi bilo to res in tudi če bi bila procesna podlaga za razveljavitev, pa sodišče dedičev tega sploh ni vprašalo in je ravnalo le po enostranski izjavi S. K. V zapuščinskem postopku so dediči tisti, ki odločajo o tem, kaj spada v zapuščino. Če je med njimi spor o tem, kaj spada v zapuščino se postopek prekine (člen 212 Zakona o dedovanju). Po podatkih v spisu je S. K. tretja oseba in torej ni dedinja. V zapuščinskem postopku zato nima nobenega vpliva na obseg zapuščine, ki ga napovedo dediči. Če dediči trdijo, da v zapuščino spadajo določene nepremičnine, je dolžno zapuščinsko sodišče to preveriti in zlasti preskrbeti o tem tudi zemljiškoknjižne podatke. Če se izkaže, da je zapustnik v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik, je dolžno zapuščinsko sodišče to upoštevati v sklepu o dedovanju. Če tretja oseba,ki ni dedič, trdi, da je to premoženje njeno, ne gre za spor med dediči, ampak lahko tretja oseba vloži tožbo zoper dediče. To tudi ni ovira, da se zapuščinski postopek med dediči konča, če med njimi stvari niso sporne.

Ko je sodišče prve stopnje na podlagi enostranske izjave S.K. s sklepom o dedovanju razvezalo izročilno pogodbo, je ravnalo samovoljno in brez podlage v zakonu. Ne glede na spredaj povedano o tem, da tretji na obseg zapuščine ne more imeti vpliva, namreč nobene pogodbe ni mogoče s sklepom o dedovanju razvezati. Kaj je vsebina sklepa o dedovanju, je zapisano v 214. členu Zakona o dedovanju. O razvezi pogodb ta člen ne govori. Sicer pa je pogodbo mogoče razvezati bodisi sporazumno bodisi s tožbo.

Glede na vse zgoraj povedano bo moralo torej zapuščinsko sodišče najprej priskrbeti zemljiškoknjižne podatke. Če se bo izkazalo, da je zapustnik vknjižen kot zemljiškoknjižni lastnik, bo glede na to moralo opraviti zapuščinsko obravnavo glede premoženja, ki je vknjiženo kot njegova lastnina. O usodi izročilne in darilne pogodbe se bo imela S.K. možnost dogovarjati z dediči. Če do sporazuma ne bo prišlo, pa ji je na razpolago tožba.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu člena 369/I Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 163. Zakona o dedovanju.